Piše: Tamara Lubarda, Ljubljana
Na referendumu obkrožimo proti in pokažimo, da nočemo zgrešenih dosežkov iz Gibanja Svobode, saj je njihova namera iztrebljanje prebivalstva naše edine domovine tistih šibkih, ki jim niso v ponos. Pretvarjajo se, češ koliko jim je do ranljive »po njihovo« populacije, hočejo pa da poginemo kot psi. S trajno smrtjo, ker tudi na političnem prizorišču niso dobri gospodarji tem v imenu katerih odločajo.
Zaupanje v Gospoda Boga je neomajno, zato se ne pustimo preslepiti tistim, ki jim ni do naših življenj. 7 političnih strank RS je namreč proti zakonu ki bi omogočal nezakonite usmrtitve Slovencev in Slovenk. Ampak 4 vključno z GS hočejo državljane mrtve, vsaj take ki jim zaradi hibe kvarijo ideal perfektnosti. Pri tem brezčutno Gibanje Svoboda v ‘borbeni’ ring za prevlado njihovega pokvarjenega zakona smrti privabi R. Goloba, T. Fajon (osrednja oddaja Pop tv 24 ur) in M. Kučana. Zunanja ministrica »se izjasni« o tem kaj bo na glasovnici obkrožila, premier pa se izpove o mukah, ki jih je doživljal ob svojem očetu, ki je imel težave s trebušno slinavko. Golob je obrazloži tegobe ki jih je doživljal zaradi očetove bolezni. Kot da je njegovemu očetu R. Golob privoščil, da je umrl. Kakršne politike imamo toliko zanje veljamo. Ki takšni upravljajo z državo in državljani, pri čemer zlorabijo pomen dostojnosti in dostojanstvenosti.
Izsiljene smrti nikdar in nikoli ne bodo dostojne ker je dostojanstveno življenje in živi se vse do izteka.
Tudi na radiu Slovenija se niso izognili propagiranju zavzemanj za prenagljene in izsiljene smrti in so v eter Dogodkov in Odmevov umestili Golobovo nagovarjanje »hudo bolnih« samomoru s tujo pomočjo. To ni korektno obenem pa ne odraža družbeno klimo če se jo spodkopava v samem temelju obstajanja. Ni res, da se muk ne more prenašati in premostiti na nraven in umu s telesom povsem neškodljiv način. Kadar živimo se tudi trpeti naučimo. Kakšno bi bilo življenje katerega sestavni del niso nobene muke? Vemo, da imamo vzpone in padce ampak po padcu se poberemo, ne odnehamo zaradi takšne izkušnje. Kaj bi bilo, če malček že po prvem padcu ne bi vztrajal s koraki in shodil? Ne smemo kar tako odnehati. Treba je živeti ne pa na silo umreti. Po vsakem dežju posije sonce, ker oddaja sijaj svetlobe in toploto. Bolnim veliko pomeni bližina bližnjih z njihovim razumevanjem, zato imejmo sočutnost s časom zanje. S čimer bo njihovo trpljenje manjše, ne bodo odrinjeni, zavrženi in se ne bodo počutil za ne sprejete. Brez izgovora o tem, da smo nenehno zaposleni se dotaknimo dlani bolnika ki trpi zato ker je odrinjen.
Vlada pa se zaradi nezmožnosti učinkovitega zagotavljanja oskrbe tistih, ki so v nemoči, zateka ZPPKŽ. Zagovorniki prostovoljne pomoči pri končanju življenja se grozovito sprenevedajo kajti izsiljujejo smrti. S propagandnimi akcijami hočejo to, da bi se Slovenijo naredilo »special«, kot, da ni drugih problemov. Dovolj je bilo izgovarjanja pri tem, da ljudem z nudenjem PPKŽ hočejo zgolj omogočiti njihovo umiranje. Znebili bi se teh ki niso aktivni, ki jih pestijo zdravstvene in druge težave ali so brez »dodane vrednosti.«
Kam bi prišli z »nudenjem« pomoči pri izvrševanju najbolj drastično spornega kot je jemanje življenja? Smo »v središču« krščanske Evrope in PPKŽ nasprotuje tako razumu kakor vsem temeljnim vrednotam.
Ob ZPPKŽ se zgrozijo v Italiji in na Hrvaškem, kjer nihče nikogar ne nagovori v zlo ki smo mu priča v RS. Kje drugje bi Gibanju Svoboda zaradi sprijene zahteve po smrtih sodili zaradi zločina nad državljani. Škoda, da nismo na Afriškem kontinentu, tam poglavar svojih domorodcev ne pahne v trajno pogubo.
Da do uvedbe tuje pomoči pri tistem, ki se ga s trajno smrtjo iznebi v RS ne bo prišlo Slovence pozivamo da gremo na volišča, in obkrožimo PROTI, zato da ne bomo postali kot kuhan rak na jedilniku po izboru tistih, katerih nameni so uničenje značajsko nagnjenih pesimizmu in zmotnim samomorilnim nagibom. Nismo dorekli, kako bodo zakonu na pobudo Gibanja Svobode »po potrebi« naknadno dodajali anekse. Kar je strašljivo, saj imajo monopol odločanja v slovenskem parlamentu pri čemer si podrejajo volivce. Anekse o tem, da je »upravičencev« za asistiran samomor premalo in jih je treba dodajati da se splača. Sprva polnoletne osebe, nato tudi otroke, najprej »neozdravljivo« bolehne, nakar tiste ki so v komah, iz katerih se imajo vso možnost klinično prebuditi. Spisek bi postajal obsežen zaradi vzroka invalidnosti. Ne pustimo se preslepiti zavajanjem, kajti mnogi bodo v smrt primorani, v kolikor tega ne preprečimo.
