Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Moja “pedagoška poema” ali prispevek ob tarnanju, da imamo preveč nasilja na šolah. Nekateri bi imeli raje tudi milijon mrtvih otrok zaradi nasilja, kot pa združitev Cerkve in države. Razsvetljenstvo je tu naredilo veliko napako, žal.
Nasilje na osnovnih šolah ima korenine v družbi, s katero se otroci seznanjajo v celoti, ne le v katerem od njenih delov, na primer samo doma ali samo v šoli. Pa ne krivimo za vse težave mladih skoraj samo pametnih telefonov. Najprej ustvarimo malo bolj pametno družbo in njeno oblast, ki se ne bosta imela za tako strašno pametni in vsevedni.
Že davno je od takrat, ko sem hodila v osnovno šolo. Po eni strani sem jo vzljubila, po drugi pa sem hotela v njej – ze od prvega razreda dalje – tudi marsikaj spremeniti. V prvem in drugem razredu v Postojni, ki je po eni strani Primorska po drugi pa Notranjska metropola, sem v prvem in drugem razredu osnovne šole (1950/1951 – 1951/1952) imela imenitno učiteljico, gospo Stano Kaluža (ena njenih hčera je bila prva slovenske kapetanka ladje). Ta gospa učiteljica, je bila zelo dostojanstvena in stroga, kot da bi bila še iz Avstro-Ogrske, pravzaprav še iz časov cesarice Marije Terezije.
V njenem razredu je vladala stroga disciplina, gospa učiteljica, ki smo ji sicer rekli tovarišica, pa nam je na vsako vprašanje odgovarjala tako, da smo si odgovor zapomnili za vse življenje. Zahtevala je pokončno držo. Zakaj? Zato, da ohranimo zdravo hrbtenico. Opozarjala nas je, v takratnem silnem pomanjkanju hrane, naj jemo meso, tudi če so nam bolj všeč sladkarije (v glavnem so bole to skoraj samo palačinke z domačo marmelado). Zakaj? Zato ker brez mesa ne moremo imeti mišič, ki so iz mesa. Kar nekaj pa nas je bilo dama kost in koža, zaradi česar jo je skrbelo naše zdravje.
Kot osnova vseh osnov, kot temelj vseh pedagoških temeljev pa je bil pri moji gospe učiteljici VEROUK. V njenem razredu smo imeli verouk celo v šolskem letu 1950/1951.Gospod kaplan nas je učil o tem, da se človek loči od živali po tem, da ima posebno sposobnost dojemanja sebe in sveta kot VIDNE IN NEVIDNE resničnosti. Zakaj pa je takšen? Zato, ker ga je USTVARIL BOG po svoji podobi.
Na tej – in samo na tej podlagi smo lahko razumeli, da je človek veliko, veliko več kot pa samo malo drugačna žival v človeški čredi, v bistvu pa še vedno živalski, seveda po Darwinu. To modrost smo namreč najprej izvedeli iz ust nove učiteljice, že v tretjem razredu. Adijo verouk! Ta učiteljica, s štajerskega Pohorja, neka Alfonza Ž., žena enega tedanjih postojnskih miličnikov, nas je učila govorila povsem drugače kot goda Kaluža. Ker je takrat umrl Stalin, smo izvedeli, da je bil “pra..c”. Ampak to, da je bila v sporu Tito-Stalin na jugoslovanski strani, še ni pomenilo, da zaradi tega ni redno poniževal hčerke nekega obrtnika, češ da so bogataši. Njena mama se je pritožila, da njena hčerka skoraj vsak dan prijoka iz šole, ker jo zaradi opazk učiteljice nekateri sošolci zaničujejo. Mene, zelo revno in iz partizanske družine, je samo včasih dala na razstavo, ker sem imela vedno prevec umazan robec. Med glavnim odmorom sem ga morala na hodniku, da so vsi videli, z roko držati visoko nad glavo, da so se mi vsi smejali. Marsikoga pa je tovarišica Alfonza skoraj vsak dan po prstih zaradi umazanih nohtov. Kljub temu imam nanjo vsaj en lep spomin. Ob koncu tretjega razreda (leta 1953) nas je peljala v svoje kraje, za dva dni na Kum. Bilo je deževno, ampak mene je Pohorje dobesedno očaralo, kljub gazenju po globokem blatu mimo Kisovca (kjer je imel takrat dr. Janez Drnovšek komaj tri leta), sem bila kot v devetih nebesih. Vse to pa samo zaradi prelepih pohorskih gozdov. Kajti zame, takrat izpod šumečih Javornikov blizu Rakovega Škocjana, so bili gozdovi edin pravi dom, drevesa, zlasti smreke, pa edine prave prijateljice. Da, vsi učitelji pustijo v spominu svojih učencev določene spomine, lepe in manj lepe. Sama se vsem zahvaljujem prav za vse.
