Piše: Frančiška Buttolo
(Vsebinska ocena kratkega filma Babičino seksualno življenje)
Z velikim zanimanjem sem si ogledala film o strašnem trpljenju vseh tistih naših babic, ki so bile lezbijke, pa tega, sirote, niti same niso vedele. Tragedija njihovega življenja je bila po poroki vse hujša in hujša.
Da gre za trpljenje naših lezbičnih babic, je poudarjeno skoraj v vsakem kadru. Najprej pa je to vidno skozi pogled pripovedovalke te filmske zgodbice, ko čisto na začetku na portretu moškega nariše vsemu svetu znane brčice. Tako, da gledalci vidimo, kako so za pripovedovalko te zgodbe tako rekoč vsi moški nekakšni Hitlerji.
To je vidno tudi iz nadaljevanja filmskega dogajanja. V tej zgodbi namreč najbolj bode v oči, da se v babičinem življenju niti enkrat samkrat – niti slučajno – ne zgodi, da bi ji bilo z možem v postelji vsaj malo lepo. Pa tudi s kom drugim ne. Na to, da bi bila lahko srečna vsaj s kakim drugim moškim, babica niti ne pomisli. Ne, ne. Moški so zanjo očitno sami Hitlerji. Pripovedovalka filmske zgodbe jih tudi tako vidi, kot armado posiljevalcev. In to je zelo prepričljivo.
Na koncu sem si mislila, da je res dobro, ker v današnjih dneh ženske vedo, kadar jih spolnost z moškim na smrt odbija, dobro pa se počutijo v čim tesnejši bližini kake ženske, da so pač lezbijke. Ne vem pa natančno, zakaj avtorica za neprijetne izkušnje lezbičnih babic – poleg moških, ki so vsi Hitlerji – obtožuje še prelepi slovenski nacionalni simbol Triglav in glavni krščanski simbol in poslednjo tolažbo milijonov, sveti križ. Ali zato, ker so lezbične nevladne organizacije antinacistične, antinacionalistične in sovražne do krščanstva, glavne vere zahodne civilizacije? Ali tudi zato, ker so te organizacije v vseh filmskih žirijah vse pomembnejše?
Navsezadnje, čemu tolikšen odpor do glavne religije Zahoda? Prav ta civilizacija je lezbijke prva osvobodila, in krščanska Cerkev jih ne obsoja. Oba Zahod in Cerkev sta najbolj zaslužna, da nobeni lezbijki ni treba zaradi svoje posebnosti ostati v nevednosti, da ji ni treba več (po)trpeti v zakonski postelji z možem, temveč lahko v miru božjem – tudi pod kako dobro sliko Triglava, in celo pod svetim križem na steni – uživa s svojo ljubljeno izbranko.
