Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Totalitarni multikulturni globalizem ni prazna beseda. Ko se namreč brez levih in desnih skrajnih političnih predsodkov poglobimo v razmišljanje o sedanjih glavnih načrtih najmočnejših političnih voditeljev zahodnih politik − ZDA, EU, OZN in Vatikana, ne moremo spregledati dejstva, kako močno so te politike v nasprotju z vso tradicionalno zahodno demokracijo.
Če je do zdaj veljalo, da je zahodna demokracija po zgledu ameriške kot najlepši metulji široko razprla svoja čudovita pisana krila svobode in pravic zahodnega človeka, zdaj to skoraj ne velja več. Ni več mogoče verjeti, ko poslušamo, kakšne načrte za prihodnost imajo vodilni politiki v ZDA, EU, OZN in Vatikanu, nimamo več občutka, kot skoraj že ves čas po drugi svetovni vojni, da smo na Zahodu z uveljavitvijo tradicionalne zahodne demokracije resnično za vedno zapustili najslabše lastnosti preteklih nečloveških družbenih ureditev, kakršne so bile v sužnjeposestniškem starem in v fevdalnem srednjem veku.
Ko poslušamo politične načrte sedanjih voditeljev ZDA, EU, OZN in Vatikana, nam postaja vse bolj jasno, da se je življenjska doba zahodne demokracije že iztekla. Kazalci na uri »dolgosti njenega življenja« so se ustavili leta 2015, ko je z vdorom milijonskih množic muslimanskih nezakonitih beguncev padel zid med Zahodno Evropo in vsem Vzhodom. Od takrat, od leta 2015, ni več zahodne demokracije, ko je Nemčija na čelu z Angelo Merkel vsemu zahodnemu svetu skoraj dobesedno pljunila v obraz in mu jasno in glasno ukazala, naj se poslovi od pisane palete zahodnoevropskih nacionalnih politik, s tem pa tudi od tradicionalne zahodnoevropske demokracije.
Nekaj podobnega, kot je storila Merklova v EU, je uspelo tudi ameriškemu predsedniku Baracku Obami glede tako imenovanega migrantskega vprašanja v ZDA, njegovo ravnanje je bilo zelo podobno odprtju meja njegove nemške politične prijateljice za nezakonite migrante. Na jugu ZDA so po Obamovem prihodu na oblast postale meje že skoraj povsem odprte, vabljive za milijone nezakonitih priseljencev iz Južne Amerike.
In tako se je z letom 2015 začela prav v Zahodni Evropi tudi uradno doba multikulturnega globalizma. Vrnitev v tradicionalno zahodno demokracijo ni več mogoča. Zahvaljujoč globalni digitalizaciji celotnega družbenega delovanja v vsej Zahodni Evropi se je suverenost nacionalnih držav že tako močno zmanjšala, da je postala vsa Zahodna Evropa, z redkimi izjemami, v resnici ena sama država, z eno samo vrsto prebivalstva, kulturno zelo raznolikega, vendar z velikim, vse večjim delom muslimanov, razočaranih nad Zahodom in vse bolj in bolj zaljubljenih v svoje domovine po vsem svetu. In vse bolj nestrpnih do evropske tradicije. Da, EU je vse bolj ena sama multikulturna država s politično strogo globalistično usmerjeno multikulturno oblastjo v Bruslju. Oboje, multikulturnost in globalizem, pa je kot ustvarjeno za nadaljnje širjenje multikulturnega globalizma, ki je že marsikje povsem izruval tudi tradicionalni zahodni način življenja, zlasti je iz kulturnih razstavnih prostorov odnesel v podzemske depoje že lep del zahodnoevropske kulturne dediščine. Kot vse kaže, so zdaj na vrsti materni jeziki kot uradni jezik. V večini evropskih držav je pravi uradni jezik angleščina, ki omogoča čim bolj tekoče − predvsem digitalne − uradne stike (ali komuniciranje) med oblastniki držav EU in oblastniki celotne Evropske skupnosti v Bruslju. To pa je že velik del podobe delovanja glavnih oblasti v novi, multikulturni globalistični dobi, ki počasi, počasi razkriva svoj pravi obraz tudi na bolj človeških področjih, kot je odnos do šibkejših. Ta odnos je vse bolj podoben tistim v sužnjeposestniških družbah v starem veku, prav posebno pa velikemu Rimskemu imperiju z latinščino kot glavnim uradnim jezikom. S tistim »kulturnim« jezikom, ki je brezobzirno uničil številne druge, zlasti v Evropi. Samo vprašanje časa pa je, kdaj se bo EU spremenila v veliko totalitarno državo z vsemi lastnostmi vsakega »dobrega« totalitarizma, npr. fašizma, nacizma in komunizma.
Globalizem je torej najnovejši totalitarizem.
