Piše: Frančiška Buttolo
Hvala mediji, zlasti desni! Ni primeren čas za objavljanje političnih prispevkov o temeljnih slovenskih problemih.*
V sveti veri, da sem med tistimi ki v svojih člankih dovolj natančno in pogumno opisujejo, kaj jih v naši politični javnosti najbolj moti, sem skoraj vsak dan napisala kratek članek in ga poslala kakim trem desetinam medijev. Nekaj časa so mi objavljali prispevke večinoma desni, nekaj malega celo Mladina. V zadnjem času pa se je marsikaj spremenilo. Ko sem namreč začela opozarjati na najhujše probleme, na primer na približevanje Balkanu in celo Rusiji, na razkol med levo in desno politiko, na neetičen odnos do povojnih pobojev (ki se bo z novim zakonom o prepovedi poveličevanja kolaborantov še poslabšal), nisem našla niti najmanjšega razumevanja. Vse je spet tako, kot je bilo v Jugoslaviji, čeprav imamo demokracijo. Pred leti sem pošiljala politične članke tudi Delu. Nekaj malega so mi objavili, skoraj samo takrat, kadar je bila v prispevku kaka smešna napaka. Najbolj strupeni komentarji in ugovori pa niso prihajali s strani kakih zagrizenih komunistov, temveč me je uredništvo “prepustilo” kakemu znanemu nasprotniku komunizma. Tako je bilo, na primer, ko je krvavo obračunal z mano neki znani nasprotnik komunizma. Zaradi mojega članka, v katerem sem se ironično spraševala, ali smo res imeli okoli 11 000 tako hudih izdajalcev, da so jih komunisti morali po vojni vse pobiti, mi je nasprotnik komunizma očital, da sem hujša celo od samega Ribičiča. Seveda je ta napad name (ne pa moj napadeni članek) našel prostor v vseh bibliografijah, kljub temu, da pisma bralcev tja le redko zaidejo.
Zdaj je spet nekaj podobnega, zlasti na portalih. Zaupati je mogoče samo se reviji Demokracija. Drugega desnega medija pa ne poznam. S portalih pa je zdaj tako, da na njih prevladuje ena sama božja previdnost. Za resnično temeljne politične probleme ni razumevanja. Verjetno zaradi groženj vladajoče že dokaj skrajno leve politike, celo protiosamosvojitvene in do demokracije zelo neprijazne. Ampak, če smo odkriti, desni mediji so zdaj namenjeni samo še sami sebi. Povsem nezanimivi, saj samo se kot papige ponavljajo že večkrat drugje objavljene novice, le da bolj na dolgo in široko, prav dolgočasno.
* Opomba (moj zadnji neobjavljeni članek):
Zakaj je v resnici morala oditi notranja ministrica Tatjana Bobnar?
Ali zavetnica Kučanovih novih borcev nove ( antijanšistične) NOB, Urška Klakočar Zupančič Sloveniji in Slovencem grozi z zakonom, ki spominja na Kardeljeve revolucionarne ukaze v prvih letih druge svetovne vojne?*
Na Delovem portalu sem danes zjutraj (15. feb. 2023 ) prebrala zanimivo novico, da so namreč v poslanski skupini Gibanja Svoboda pripravili osnutek zakona proti poveličevanju fašizma, nacizma in kolaboracije. Še bolj zanimivo pa je, da ta zakon najbolj vneto podpira predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ne pa morda ljubljanski župan Zoran Janković, ki v bistvu – kljub vsem svojim pravno povsem nesankcioniranim obtožbam, tudi zelo prepričljivim – neomajno ostaja prvi meščan slovenskega glavnega mesta, kot se menda reče, predvsem zaradi tega, ker neomajno vztraja, da na območju Ljubljane ne bodo kulturno, kot ljudi, pokopali niti enega samega od okoli dvesto tisoč po končani vojni 1945 v Sloveniji brez sodb pobitih “kolaborantov”.
Lahko se bojimo, kolikor upoštevamo pomanjkljivo vrednotno obzorje sedanje vlade, da gre pri predlogu osnutka sedanjega imenovanega zakona predvsem za še eno revolucionarno komunistično barbarsko ravnanje, povsem nepietetno. Kot da bi bilo pietetno ravnanje z žrtvami Titovega revolucionarnega komunizma tudi v samostojni Sloveniji še vedno kaznivo. Najhuje kaznivo, tako kot je bilo v Titovi komunistični Jugoslaviji vse do osamosvojitve, ki jo hočejo sedanji slovenski komunistični revolucionarji na oblasti potopiti v morju dogodkov iz Titove NOB, potopiti kot da bi kruta mati ministrica za kulturo hotela svojega hudo neželenega dojenčka utopiti v veliki banji umazane vode, v kateri so se okopali najbolj umazani Titovi vojni zločinci – Kidrič, Kardelj, Maček, Ribičič itn.
In – vse tako kaže – da bo prav kmalu sprejet tako imenovani zakon Urške Klakočar Zupančič, ki bo gotovo pravno sankcioniral tudi vsakršen pietetni pokop pravih in domnevnih kolaborantov, pobitih – z zelo, zelo redkimi izjemami – brez vsakršne sodbe. V novem muzeju novejše in najnovejše zgodovine mlajših zgodovinarjev s starim stalinističnim duhom (še vedno v skladu z nauki povojnega “historika” Frančka Sajeta) pa bo na muzejski način, vendar z nekaterimi povečavami in pomanjšavami, prava parada zgodovine uspehov Titove revolucionarne komunistične slave in genialnosti.
V dveh zatemnjenih kotičkih bo kakega pol kvadratnega metra posvečenega tudi kolaborantom. Seveda ne Titovim kolaborantom z okupatorji, seveda s posebnim namenom, da bi največji zločinec na Balkanu lahko pomoril čim več protikomunističnih najuglednejših predstavnikov slovenske znanosti kulture, gospodarstva itn., vidnih nasprotnikov stalinističnega – izključno pod vodstvom revolucionarnih komunistov – revolucionarnega načina boja proti okupatorju, ki se je prva leta vojne dobesedno izživljal z udejanjanji Kardeljevih krvoločnih revolucionarnih stalinističnih ukazov.
Kardeljevi ukazi so bili tako morilski in ubijalski, zločinski, takšni, da so bili celo v Rusiji oziroma v Sovjetski zvezi bolj redki. Pravi pekel izživljanja je ustvaril Kardelj s pobijanjem vseh pripadnikov neproletarske “rase” – kmetov, vernih, premožnejših in zelo bogatih meščanov, z enim samim peklenskim protislovenskim ciljem: da bi se izoblikovala skupina upornikov proti komunističnemu nasilju.
Tako bi imela Titova partija dokaz, da so se pripadniki neproletarske “rase”, zlasti na podeželju, kjer so jih komunisti najbolj pobijali, vaščani, borili proti NOB, ki je bila izključno, s smrtno grožnjo, proti vsakršnemu drugemu odporu, razen svojemu, izključno pod pod vodstvom komunistov. Še huje, vaščani, oboroženi z orožjem, ki so ga prejeli pri tedanjih oblasteh, na primer pri najbližji policiji, (če bi ga jim dal kdo drug, bi jih – poleg komunistov – pobijali še okupatorji) so tako evidentno – ne le nasprotovali Titovim borcem, izključno pod vodstvom komunistov, temveč so postali tudi kolaboranti, kar je v bistvu še huje, kot če bi bili tuji okupatorski fašisti in nacisti. Postali so izdajalci. Tisti najhujši zločinci ki jih je celo Dante v svojem Peklu postavil na samo dno človečnosti, tako rekoč med peklenščke same. V primerjavi z njimi naj bi bili slovenski komunistični zločini med vojno in po njej pravi mali grehi, skoraj vrline. V celoti pa naj bi bila Titova NOB v najnovejšem muzeju najnovejše različice zgodovine, zlasti pod vplivom sedanjosti in sedanje vlade, kot vse kaže, spet prikazana v vsej svoji stalinistični gloriji.
Zato menda nujno potrebujemo zakon o kristalni čistosti boja Titovih komunistov proti okupatorjem – fašističnim in nacističnim in vsem drugim, zakon o poveličevanju Titove Komunistične partije Jugoslavije, seveda pod hudo prosojno pretvezo, da gre – že spet, kot pri komunističnem in stalinističnem zločincu Kardelju – za boj proti fašizmu, nacizmu in zlasti KOLABORANTOM. Ne le proti kolaborantom, pobitim po vojni (okoli dvesto tisoč) povsem brez brez boja, samo z zverinskimi poboji, podobnimi tistim v najbolj grozljivih klavnicah – vseh časov in na vsem svetu, temveč zlasti proti poziciji, pravzaprav proti Janezu Janši in peščici njegovih zadnjih podpornikov.
Menda je vlada Osnutek dokumenta že poslala na ministrstvo za notranje zadeve, novemu ministru, gospodu Boštjanu Poklukarju. Je zaradi tega morala oditi njegova predhodnica?
Opomba:
“ Skušali so prikriti pričetke revolucije in prikazovati svoje medvojno nasilje nad rojaki kot izraz osvobodilnega boja. Potrebna jim je bila dogmatična laž o izdajalcih in o neomadeževani OF, katero so hoteli, posebno v času propadanja sistema, ločiti od svojega revolucionarnega boja. Če je bil ta del laži izrazit, pa je bil drugi prikrit. Množični povojni poboji domačih nasprotnikov revolucije, ki so bili v veliki večini slovenski narodnjaki, verni katoličani in demokrati, so bili zamolčani, utišani in sistematično prikrivani. Tudi o množici beguncev, ki so se pred krutostjo partizanov umaknili v maju leta 1945 čez mejo in se z leti spremenili v slovensko diasporo, ni bilo dovoljeno govoriti. Prav tako je ostal prikrit množični poboj beguncev drugih narodnosti, ki so jih partizani na umiku skozi Slovenijo zajeli in pomorili. Če pomislimo, da je bilo na naših tleh v slabih dveh mesecih, med majem in julijem 1945. leta, pomorjenih blizu dvesto tisoč oseb, si lahko predstavljamo, kakšna gora laži in prisile je bila potrebna, da je mogla potisniti tako prelivanje krvi za cele tri generacije ljudstvu v podzavest. Ni mogoče, da za poboje, pri katerih je moralo organizirano sodelovati veliko ljudi in vojaških enot, ne bi nihče vedel. Na stotine morišč po vsej Sloveniji, mnogih prav blizu naselij, ni bilo mogoče prikriti. Ljudje so vedeli, a so molčali celo v krogu svojih družin, ker so se bali. Niso hoteli vedeti o množičnih zločinih, kar je bilo to hkrati strašno in tudi nevarno. Varneje je bilo potisniti te dogodke iz spomina ali pa celo sprejeti laž o likvidacijah izdajalcev.” – Prim.: F. F. Buttolo, Citat iz članka Ob 60. obletnici povojnih pobojev v Sloveniji, iz revije Zaveza 2005, s podnaslovom Za gospo iz EU, ki je na obisku v Sloveniji, ter njeno kolegico Fajonovo. (Portal Demokracija, 15. oktober 2021).
