Piše: Frančiška Buttolo
Ko sem včeraj (6. oktobra 2022) prebrala nekaj oznak literarnih del zadnje Nobelove nagrajenke za literaturo, sem bila resnično neprijetno presenečena. Kot krona njenih literarnih kvalitet se nad vsem, kar je v svojih delih umetniško predstavila, kot nekakšna marksistično feministična krona, sveti neomejena pravica žensk do splava.
Nagrado je prejela, v tem današnjem, evropskem somraku marksizma – ne, bom kar odkrita, verjetno kar levega fašizma – v tem času brez vsakršnih iluzij o humani bodočnosti evropskih narodov, takšna francoska (jasno!) literarna umetnica, ki v svojih delih brezobzirno zahteva pravico žensk, da same odločajo o rojstvu svojih otrok, tudi takrat, ko je potrebno – zato, da se kdo od neželenih ne bi rodil – kakemu otroku vzeti življenje. Morda celo v trenutku, ko naivno detece v svoji – domnevno varni maternici, svoji prvi, naravni zibelki – veselo preteguje svoje ljubke ude in se smehlja.
Zato, če dobro premislim, letošnja literarna nagrada ni bila podeljena (že spet!), pač pa je bila namesto nje podeljena še ena Nobelova nagrada za mir, politična nagrada za uveljavitev pravice do splava kot javnega dobrega na področju etike in morale vesoljnega človeštva. Kot da gre za dokončno uveljavitev marksističnih Desetih božjih zapovedi, seveda nihilističnih.
Če sem odkrita, se je to zgodilo precej pozno, saj so najbolj znane številne literarne umetnice in političarke z dokaj bolj zavidanja vrednimi dosežki od tistih, ki krasijo dela letošnje Nobelove nagrajenke (s tem se gotovo strinjajo številni literarni kritiki) že vse pomrle. Res pa je, da je letos – prvič – podpredsednica ZDA ženska, feministka brez vseh “skrupolov”. Brez finančne pomoči ZDA pa Nobelove nagrade sploh ne bi mogli podeljevati.
Nagrado je francoska avtorica včeraj torej prejela predvsem zato, kot sem razbrala iz številnih kritik nagrajenkinih del, ker je v svojih delih povzdigovala splav kot družbeno nujno in povsem sprejemljivo dejanje, celo kot družbeno dobro na področju javne etike in morale. S tem si je prizadevala, da bi svoboden splav sprejelo tudi vesoljno človeštvo, podobno kot je pred malo več kot 2000 leti sprejelo Deset božjih zapovedi. Vendar pa te ne smejo več veljati, vsaj za ženske ne. Čisti marksizem, najčistejši marksistični feminizem, torej etični nihilizem brez primere. Nagrada je v resnici prelomnega pomena. Levi fašizem gre naprej.
Pa vendarle v tem primeru, v primeru pravice do “hvalevrednega” pokončanja svojega lastnega otroka v svojem lastnem telesu, torej v primeru splava kot javnega dobrega, kot vsem ženskam dane javne dobrine (in zadnje čase, ko zmaguje “legibitrizem” z vsemi mogočimi dodatki, je ta dosegljiva tudi moškim, kadar si bodo po krajši ali daljši “umetni” nosečnosti morda premislili!), ne, v tem primeru resnično ne gre za “rešitev” kakršnegakoli družbenega problema. Ne gre za rešitev enega tistih številnih problemov, ki jih je mogoče reševati tudi s pomočjo pozivov k prenehanju izkoriščanja delavskega razreda, določenega spola, določenega razreda, plasti, rase.
Gre za veliko več, za novi “civilizacijski” model, za njegove temelje, ki so vedno javna etika in morala. Nič več in nič manj. Seveda je splav vedno obstajal, a šele zdaj, ko je ameriški politično tehnokratski feminizem (v svojem bistvu levofašistični) prispeval dovolj velike vsote in obljubil še druge, verjetno povsem neetične vire za financiranje Nobelove nagrade, je padel še zadnji figov list. Mogoče je bilo izbrati to francosko nagrajenko. Tudi zato, ker številnih boljših ni bilo več med živimi Niti za mirovno niti la literarno Nobelovo nagrado, izključno v podporo splavu za vse. Podelili so jo zato, ker dela te francoske avtorice ženske spdbudijo k odločitvi za splav. Podelili so jo zato, ker zahodne marksistke vse bolj vztrajajo, da pri splavu sploh ne gre za individualno dejanje, za materino nasilno prekinitev življenja svojemu lastnemu otroku, temveč za rutinsko, družbeno želeno in etično neoporečno medicinsko storitev, ki jo mora podpirati (plačati) družba kot celota.
Vem, za takšen odnos do splava so si prizadevale že številne francoske političarke in kulturne ustvarjalke, ki so – če sem cinična – žal ostale brez Nobelove nagrade, pa bi si jo verjetno bolj zaslužile, kot si jo zasluži zadnja nagrajenka te, vse bolj in bolj problematične švedske nagrade za literaturo. Vse bolj in bolj podobne Nobelovi nagradi za mir.
Letošnja nagrada je bila podeljena ne povsem vrhunski avtorici, pač pa vrhunski feministični aktivistki predvsem zato, ker so vse resnično vrhunske francoske literatke in političarke, ki so bile tudi zagovornice splava, torej nasprotnice Desetih božjih zapovedi, že v grobu.
Mrtva je romanopiska Marguerite Duras, mrtva je tako rekoč marksistka Simone-Lucie-Ernestine-Marie Bertrand de Beauvoir, mrtva je resnično “legibitrična” vrhunska intelektualka Marguerite Yourcenar, mrtva je političarka Simone Veil. Mrtva je tudi ljubka oboževalka Proustove “veleliterature” (iz katere si je izposodila svoj aristokratski psevdonim Sagan), ki pa ni imela smisla za politični aktivizem. Kot se spominjam, ker sem jo v puberteti prebirala tako rekoč noč in dan, se ni prištevala k tistim, ki bi si s pisanjem o najrevnejših in najbolj izkoriščanih služili denar za vile z bazeni, ampak je raje pisala o življenju tistih Francozov, tudi umetnikov, ki so v zelo z lahkoto zasluženih vilah z bazenih živeli oziroma – zlasti moralno – životarili. Zato se ji je francoska kaviar “proletarska aristokracija” v resnici odpovedala, saj je umrla povsem sama in skoraj v bedi. Dokaj podobno, kot je umrl njen žlahtni vzornik Proust, tudi moj najljubši pisatelj (seveda vem, da je – poleg Shakespearja- največji, biblijski, pisatelj Dostojevski). Tako kot njen vzornik, veličastni Proust, je namreč ljubka Sagan o svojih lepih in manj lepih značajskih lastnostih veliko pisala, ni pa jih nikomur vsiljevala, še najmanj kot nekakšnih novih Deset božjih zapovedi, celo s pečatom Nobelove nagrade. Kje neki, ona pa res ni prenesla malomeščanstva.
Nekoč sem prebrala, da se ji je zdelo malomeščanstvo dolgočasno. Prav bala se je, da bi morala v kaki častitljivi državni ustanovi sedeti poleg dolgočasne akademikinje Marguerite Yourcenar. Zaradi te njene izjave sem se spomnila, da oče glavnega junaka v Stendhalovem romanu Lucien Lewen, oče glavnega junaka, bankir, zbrani družbi intelektualcev in slavnih umetnikov v svojem aristokratskem domu potoži, da je ni hujše nadloge na svetu, kot so dolgočasni ljudje in vlaga. Zdi pa se mi, da je letošnja Nobelova nagrada žalostno končala svojo pot prav v rokah zelo, zelo dolgočasne feministične pisateljice.
Frančiška Franca Buttolo, Ljubljana
