Piše: Frančiška Buttolo
Ukrajina je v konkretnem boju proti Putinu še vedno sama. Mi vsi pa smo predvsem njegova zvesta publika!
Medlo, kot v oblaku megle, se spominjam neke slike, ki sem jo videla v enem od številnih filmov o Hitlerjevih grozotah med drugo svetovno vojno. Na platnu se je prikazala velikanska ravnina z ogromno množico ljudi. Prizor je bil podoben kakemu slabo urejenemu nogometnemu igrišču, sredi katerega se je nekaj dogajalo, ob njem pa je bila zbrana radovedna publika.
Tisti, ki so bili najbliže prizorišču, moški v vojaških uniformah, zelo lepo oblečene ženske in nekaj otrok, tudi v naročju svojih mater, je sedelo na nekakšnih klopeh, morda tudi na stolih. Prizor, povsem nem, ki se mi je za vedno ostal, kot strupeni kačji ugriz, na dnu srca: na tem improviziranem nogometnem stadionu so nemški vojaki streljali na množico zvezanih moških, žensk in otrok. Kamera, odlična, ki je bila gotovo nemška, se je za hip ustavila tudi na gledalcih tega grozljivega dogajanja. Grozljivost trenutka pa je potisočeril resnični snemalčev zgodovinski dokumentarni presežek, ko se je – v intimno, moralno močno zavezujočem prvem planu – pojavila slika kakih treh gledalcev iz prvih vrst, očitno družinskih članov, ki bi se ob tem dogajanju skoraj dolgočasili, če ne bi uživali ob obilnih kepah sladoleda.
Vse to se je dogajalo nekje v Ukrajini. Gotovo pa ne le tam.
In kaj se je v Ukrajini – vse do danes – sploh spremenilo? Samo to, da je publika s sladoledi številčnejša, ker živimo v dobi digitalizacije.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
