Piše: Frančiška Buttolo
Domoljubom in demokratom je ostalo samo še tajno delovanje za samostojnost in demokratičnost Slovenije. Zelo me je namreč presenetilo, da se je nad osamosvojitelji in vidnimi borci za demokratičnost in samostojnost Slovenije že pred nastopom nove vlade začelo škodoželjno izživljanje nekaterih birokratov, očitno predanih ljubljanskim političnim veljakom.
Sama zadnje čase občutim le kako manjšo prasko ideološkega izvora. Resnično hudobijo pa morajo prenašati ljudje, ki resno nasprotujejo kakemu kandidatu za ministra. Najbolj so na udaru Šarčevi nasprotniki, se zlasti če so tudi vidni osamosvojitelji.
Prav žrtev tovrstnih mučenj je tudi starejši mož, ki je delal še prav posebno sive lase nasprotnikom osamosvojitve pri časniku Delo. Za Jugoslavijo navdušeni izdajalci v uredništvu Sobotne priloge so o njem pisali, kot da je najhujši razbojnik v vsej slovenski zgodovini. Kar naprej ga po telefonu kličejo neka čudna podjetja s podizvajalci, da potrebujejo neke njegove privolitve za prehod komunikacijskih sredstev z enega podjetja na drugo. Kar naprej mu pošiljajo neke dolge ankete, naj jih izpolni, ker mu bodo sicer odklopili vsa komunikacijska sredstva.
Ker je mož star in bolan, se boji, da mu bodo onemogočili stike z zdravniki. Vse to ga vse bolj spravlja ob živce, saj se včasih komaj uleže k počitku, že ga vrže pokonci zvonenje telefona. Oglaša se vedno kaka druga neznana oseba, iz vedno drugega podjetja ali oddelka, in mu ukazuje, kakšne podatke mora dati, pa čeprav jih je dal že večkrat. Znova jih pove, ves jezen, da mu spet zagrozijo z izklopom telefona. V resnici pa človek še zdaj ne ve, kdo ga muči. Vsekakor neznani ljudje iz nekega podjetja, ki je multinacionalka. A očitno uradniki v tem podjetju, razen z delom s komunikacijskimi sredstvi, opravlja se neko drugo, bolje plačano delo.
Tudi sama imam z njimi nekaj izkušenj, zelo poučnih. Udba na kubik. Bojim pa se, da se začenja komunistični revanšizem, pa da je grožnja z izklopom vseh komunikacijskih sredstev zaradi slabo izpolnjenega vprašalnika prava malenkost, vsaj v primerjavi z grožnjami in njihovimi mafijskimi uresničitvami, kakršna je bila tista, ki je prizadela spoštovano družino Trunk. Osebno ne poznam nikogar od njenih članov, mojo pozornost pa je ta družina zbudila zato, ker sem (v letih okoli 1970) v Muzeju ljudske revolucije izredno spoštovala, tako kot tudi vsi drugi v tej ustanovi, elegantnega starega gospoda, muzejskega vratarja, nekega upokojenega učitelja (menda strokovnega) s priimkom Trunk. Morda je bil v sorodu s to družino.
Bil je izjemno pogumen in pošten gospod, kritičen do komunističnih krivic, zelo izobražen, kar mu je priznaval celo znan profesor zgodovine, ki se je raje pogovarjal z njim kot pa s tedanjimi muzejskimi kustosi.
Da, mučiti so nas začeli. Že spet. Bog nam pomagaj!
