Piše: Frančiška Buttolo
O Pohorskem bataljonu, Dražgošah in stalinizmu v NOB, tudi če bo nekoliko škodovalo ponovnemu vzponu komunistične diktature v Sloveniji…
Vsakemu normalnemu človeku se trga srce, ko se seznanja s pohorsko tragedijo ali s koncem Pohorskega bataljona. Večna slava vsem padlim!
Ampak – junaška smrt Pohorskega bataljona nima niti najmanjše zveze z osladno “zgodovino”, jugonostalgičnimi titovkami z rdečimi zvezdami in vsem neokusnim “ceremonialom” na včerajšnji maškaradni prireditvi, ki sta jo na Osankarici uprizorila gospod Kučan in “njegova” predsednica države, prav zasopla od vseh svojih zadnjih obveznosti. Ni mačji kašelj, ko se mora neizkušeni novopečeni politik v par dneh pripraviti na zahteven komični nastop v najbolj gledani zabavno kritični televizijski oddaji “Kaj dogaja?”, pa na pogreb zaslužnega papeža v Vatikanu in še na dokaj naporen vzpon na Osankarico, kjer bo imel slavnostni govor koob obletnici junaške smrti Pohorskega bataljona, ob obletnici ene največjih slovenskih vojnih tragedij. Menda “slovenske Masade” (kot so poročali slovenski komunistični mediji. Kar dokazuje, da pojma nimajo niti o tem, kaj se je v resnici dogajalo na Pohorju, niti o tem, kaj se je v resnici dogajalo na na trdnjavi Masada. Koga pa sploh še zanima. Gre samo še za turistično propagando za vsako ceno.
O tem, kar je znano vsem slovenskim zgodovinarjem, namreč o komunističnem načrtu za žrtvovanje slavnega štajerskega bataljona, o načrtu za žrtvovanje, ki je bil v resnici kriv za smrt vsega bataljona, o tem komunističnem, v slovenskem in jugoslovanskem vrhu premeteno načrtovanem – strahovito izdajalskem – načrtu, o tem pa je še – čeprav zgodovinarji o njem veliko vedo – vedno vse tiho. Kot da ga ni bilo. Ker bi resnica škodovala ponovnemu vzponu komunistične diktature v Sloveniji.
Pa je bil. Zelo podoben in po istem – Stalinovem – kopitu izveden, kot načrt za tragedijo v gorenjskih Dražgošah,
Gospa Angela Vode, ena najboljših poznavalk Stalinovega vpliva na slovenske komuniste, tudi ena najboljših poznavalk odnosov med slovenskimi komunisti v partizanski vojski, je bila natanko seznanjena s Stalinovimi zahtevami, povezanimi z načrti slovenske in jugoslovanske Partije, da je za zmago komunistične revolucije potrebnih čim več žrtev – civilnih in vojaških – ne pa čim manj. Saj lahko samo sklicevanje na sovražnikove žrtve utrdi povojno komunistično oblast.
Stalin je jugovzhodne partizanske vojaške vodje neprestano opozarjal, da ne smejo biti meščanski, da ne smejo varčevati z življenji, če hočejo zmagati in se po vojni utrditi na oblasti. Čim večje bo število žrtev okupatorja, tem bolj trdna bo njihova povojna oblast. Ker se bodo lahko sklicevali nanje in o njih pisali zgodovinske epopeje.
V takšnih razmerah, tako mi je povedala gospa Vode, so bili v slovenski partiji najbolj na udaru pomembnejši komunisti iz najbolj meščanskih slojev. Prej ali slej so Titovi najožji sodelavci od njih zahtevali kak prepričljiv dokaz, da niso več meščani. Eden takšnih je bil tudi neki zelo gosposki tovariš iz tržaških meščanskih krogov. On, ves prefinjen in eleganten, je prevzel glavni del odgovornosti za izpolnitev Stalinove želje, da bi slovenska komunistična partizanska vojska izvedla kak odmeven napad na nemškega okupatorja tudi na Štajerskem. Ta tržaški gospodič je sicer dobro vedel, da bi bil tedaj kakršenkoli spopad slabo oborožene partizanske vojske z nemško,v polni bojni moči, navaden samomor. Vedel je tudi, da bi bil tisti, ki bi tedaj kakršnokoli partizansko formacijo izpostavil nemškemu protinapadu, navaden vojni zločinec. Ampak gospodič izbire skoraj ni imel nikakršne. Bi pa kak drug gospodič prevzel njegovo nalogo, ker bi njega ustrelili, če se ne bi odločil, da bo Pohorski bataljon pač žrtvoval. Navsezadnje, za vse žrtve nemškega okupatorja so,in bodo, vedno krivi okupatorji, ne tisti, ki so se okupatorju upirali. In tako je tržaški gospodič postal vsega zaupanja vreden slovenski, jugoslovanski in tudi Stalinov komunist. Takšna je vsa skrivnost načrta za žrtvovanje Pohorskega bataljona. Vse drugo pa je samo njegova tragična realizacija. Ni znano, ali je v Stalinovih očeh kaj bistveno pripomogla k večjemu ogledu slovenske partizanske vojske. Slovenija je bila zanj samo najbolj zahodni del Balkana.
