Piše: Frančiška Buttolo
O krščanskem izvoru današnjih krščanskih vrednotah EU, čeprav se je odrekla krščanstvu kot glavni podlagi evropske civilizacije in kulture. Pa tudi o tem, zakaj bo sedanja prva političarka EU – iz nemške krščanske stranke – skoraj gotovo spet izvoljena.
Zame, ki sem prebrala na stotine leposlovnih knjig in člankov o dogajanju v evropski civilizaciji in kulturi, pa tudi nekaj del o francoski, ruski in jugoslovanski (tudi slovenski) revoluciji, ni nobenega dvoma več, da je naša – evropska – civilizacija krščanska. Globoko krščanska, v dobrem in slabem pomenu, podobno kot vsa zahodna civilizacija in kultura, z nekaterimi izjemami v obeh Amerikah , Afriki in Avstraliji, tudi na Kitajskem, seveda po komunistični – iz krščanstva izvirajoči – revoluciji. Pa naj se sliši še tako neverjetno.
To, da tudi sedanja evropska civilizacija in kultura, z vsem, kar iz njiju izhaja, sodita v najširši krog krščanstva, se kaže tudi na vsakem koraku evropske politike. V resnici, tako menim, je povsem zgrešeno prepričanje, da je bilo z uveljavitvijo ateizma v najnaprednejših družbah, pa karkoli že v tem primeru naprednost pomeni, krščanstvo postavljeno v podrejeni družbeni položaj. To seveda ni niti malo res. Samo del krščanstva je ateizem potisnil ob stran. V resnici pa je vse, kar je prinesel ateizem v filozofskem in družboslovnem smislu resnično pozitivnega, zelo v korist krščanstvu in njegovi nezlomljivi trdnosti.
Ateizem ni nič drugega kot temna stran krščanskega meseca, ki jo je filozofsko najbolj raziskal Friedrich Nietzsche. Kar pa zadeva odkritje kakršnekoli pomembne filozofske resnice pri tem raziskovanju velikana filozofije, so tudi poznejši ateistični vodilni misleci ostali globoko v krščanski veri. Kajti z znanstveno dokazljivimi, ugotovitvami, da Boga ni, se ateisti še vedno ne morejo pohvaliti, tako kot se kristjani ne morejo pohvaliti s prepričljivimi (znanstvenimi) dokazi, da Bog je. (Seveda tu ni mišljeno, da se ni rodil Jezus Kristus.)
Osebno sem prepričana, da je imela Nietzschejeve prijateljica Lou Andreas- Salome, Rusinja, nekaj časa vneta pravoslavna kristjanka, zelo prav, ker je trdila, da veliki filozof v resnici ni zanikal krščanstva, temveč je hotel s svojo filozofijo le uveljaviti njegovo – etično boljšo – različico.
In prvi komunisti so bili, poleg judov) v veliki meri kristjani, prav obsedeni s krščansko pravičnostjo. Zato je moral Lenin, če je hotel, da bi bil marksistični ateizem tudi družbeno sprejemljiv ali uresničljiv, izvesti prvo komunistično revolucijo na osnovi krščanske vere v enakost. In prav tako je moral Stalin za vsako ceno, če je hotel ohraniti revolucionarne dosežke boja za enakost (ki pa je v resnici nikoli ni bilo, in je niti ni moglo biti) svojo oblast uveljaviti prvo – v krščanstvu utemeljeno – komunistično etiko oziroma stalinizem.
In če je marksizem, ki filozofsko ni kaj dosti razpravljal o etiki in estetiki, ker je bil njegov temeljni predmet raziskovanja in delovanja razredna družba (bolj ali manj kot razredni boj), je Stalin, s teološko izobrazbo, česar ne smemo pozabljati, v marksizmu poudaril prav etiko, Zavzel se je za takšno in tisto etiko, ki jo je – pri vsej svoji skromno izobrazbi – edino kolikor toliko dobro poznal, in ta etika je bila krščanska.
Zelo spretno jo je Stalin prilagodil glavnim potrebam svoje, samo na prvi pogled ateistične oziroma komunistične ideologije – in tudi oblasti. In prav to Stalinovo, iz krščanstva izhajajočo etiko ali stalinizem, so pozneje uveljavljali številni komunistični oblastniki, le da jo je vsak od njih nekoliko spremeni in prilagodil razmeram v skladu s potrebami posameznih komunističnih diktatur. Zadnja leta je stalinistična etika glavna prvina elitnih Sorosovih nevladnih organizacijah, ki so se uveljavile zlasti v EU in v ZDA. V EU je stalinizem nevladnih organizacij že povsem prepleten s krščansko desno in levo socialistično politiko, zato vodo EU predstavnica krščanske EU.
Komunistični razredni boj je bil v Rusiji z Leninovo smrtjo tako rekoč že pri kraju. Enakosti ni bilo nikakršne. Pač pa je bilo po revoluciji v Sovjetski zvezi potrebno zadržati na oblasti komuniste. Lahko bi se jim ljudstvo uprlo, ker je bila revolucija zaman. Zato se je moral Stalin, če je hotel obdržati – in še utrditi – svojo oblast, postaviti na prvo mesto komunistično etiko (stalinizem) in tudi estetiko (socrealistično umetnost kot propagando, z vso njeno komunistično ikonografijo).
Ta način uveljavljanja raznih protikrščanskih revolucij je bil po Stalinovih uspehih že kar pravilo. Vsi totalitarizmi so ga posnemali – Mussolini, Hitler, Kitajska, komunistični politiki v Južni Ameriki, Afriki, na različnih otočjih. Zdaj pa je ateistična plat krščanstva, oplemenitena z islamom, tudi glavna vrednota EU. Vse to kaže, da so volitve v parlament EU zelo, zelo podobne volitvam v Rusiji. Nasprotovanje predsedniškemu kandidatu Trumpa je vse bolj podobno Putinovemu nasprotovanju Navalnemu. V vseh teh primerih pa osnovna načela zelo vidno izvirajo iz krščanske vere, torej iz prvih jasno opredeljenih človekovih pravic, zlasti v glavnih krščanskih božjih zapovedih – pa naj se politika zanke bori, ali pa naj jim nasprotuje. Mimo krščanstva ni mogoče.
