Piše: Frančiška Buttolo
Ni ga slovenskega državljana, ki ne bi – če vsaj dvakrat na dan posluša medijska poročila – poznal lepe in poštene domnevne Golobove kandidatke za pravosodno ministrico, gospe Švarc.
Za kaj v resnici gre?
Duh – pri izogibanju pravici v samostojni demokratični Sloveniji genialnega – župana Jankoviča ima očitno veliko potomcev, na las podobnih svojemu prosrbskemu vzoru.
Jankovičevo gangsterstvo prve vrste, njegov cinizem evropskih razmerij, balkansko laganje in sprenevedanje brez najosnovnejše olike, tako je videti pred nastopom nove, domnevno Golobove, v resnici pa Kučanove, Jankovičeve in Spomenkine vlade, je spet udarilo, seveda ob pomoči Jankovičevih najtesnejših ideoloških prijateljev in največjih podpornikov, v sedanjem, putinističnem času, najbolj nevarnem po drugi svetovni vojni. Ker so Slovenci po zadnjih državnih volitvah ostali skoraj brez svojih političnih oziroma vladnih predstavnikov. Pokazalo se je, da so že davno prej izumrli, ti ubogi in neskončno neumni, še bolj pa do Titovega Balkana hlapčevski Slovenci.
Ko smo prebirali, katere odlike nudi, dobesedno ponuja, menda celo za hrbtom predsedstva svoje stranke, slovenski državi kandidatka za pravosodno ministrico, so mediji na prvem mestu poudarjali njeno lepoto.
Enkratni lepoti je sledila poštenost, kar na tretjem mestu pa je bila hvalnica, prava himna njeni mednarodni poklicni izobrazbi, š kie bolj pa uspešnost v uradih EU. Kot vrh bleščeče kariere gospe Švarc pa so – predvsem slovenski demokratični mediji, pod zaščito svojega medijskega svetnika in mučenika Štefančiča-Siromašnega – navajali neko njeno briljantno, svetovno znano odvetniško obrambo. Tako znano in uspešno obrambo, s kakršno se ne more pohvaliti niti en sam pravnik vsej slovenski zgodovini.
In katera je ta obramba? S katero – vsemu svetu znano – obrambo se je proslavila gospa Švarc, ta slovenska velepravnica?
Kot se celo sama hvali, z obrambo največjega, najbolj krvoločnega, po drugi svetovni vojni najbolj rasističnega, fašističnega in z jankovičevsko genialno spretnostjo izogibanja roki pravice najbolj obdarjenega množičnega zločinca.
In kot gospa Švarc sama ponosno izjavlja – skoraj gotovo tudi po nareku duha Zorana Jankoviča – je s to svojo obrambo uveljavila demokratično – očitno slovensko – prepričanje, zelo podobno krščanskemu etosu, da si vsakdo zasluži obrambo. Ona pa je samo izkoristila sijajno karierno priložnost, ki so ji jo ponudili njeni delodajalci, povsem po naključju srbskega porekla. Zločinca ni branila niti iz prepričanja niti za denar. Čemu in zakaj ga je morala – tako rekoč – braniti Slovenija? Zato, ker gospa Švarc ni karieristka, temveč zgolj in samo ambiciozna ženska, ki bi rada reformirala sodstvo v multikulturni državi Sloveniji.
Vse to ne bi bilo nič čudnega, če slovenska Mati naroda (seveda tudi ona srbskega porekla) ne bi pred ne tako davnim časom javno, na močno v srbsko stran nagnjeni Kučanovi barki, imenovani Slovenski mediji, izjavila, da je za Srebrenico sokriv oziroma kar kriv Janez Janša.
Prilagam naslov svojega članka na to temo:
(PISMO BRALKE) Pomembna je srbska mafija, ne mediji – kriva pa je Kučanova globoka država
Frančiška Buttolo
*Priimek ni zapisan z mehkim č, ker ga v slovenski abecedi nisem našla.
