Piše: Frančiška Franca Buttolo
Gospa dr Asta Vrečko, ministrica za kulturo, odstopiti bi morali! “Razstrelili” ste prvi Muzej slovenske osamosvojitve!
Ministrica dr. Asta Vrečko, vrnite državi Muzej slovenske osamosvojitve, ne bodite komunistična in jugonostalgična narodna izdajalka! Gospa Svetlana Makarovič, slovenska največja sodobna pesnica, pričakuje, da ji bo po razkritju afere “pater Rupnik” država Slovenija vrnila Prešernovo nagrado. Oh, gospa Makarovič, pa menda zdaj še vi moralizirate? Mar ni to le preveč staromodno, malomeščansko? Mar se ni že Ivan Cankar razburjal, ker so od njega in njegove umetnosti – tisti, ki jim za umetnost ni bilo niti malo mar – zahtevali, naj bo bolj moralen. Ker menda za umetnost tedaj ni bilo dovolj, da je bila umetnost, temveč je morala biti tudi moralna, tako kot mora biti moralen tudi umetnik.
Pa kljub temu, bravo, gospa Svetlana Makarovič! Država naj vam zaradi “afere Rupnik” vrne Prešernovo nagrado! Vi pa podarite gospe dr. Vrečko, ministrici za kulturo, rdečo zvezdo, ki jo nosite na prsih. Ker bi njej veliko bolj pristajala, kot pristaja vam, slovenski umetnici in pomembni kulturni osebnosti – kljub vašemu (vsaj za nekatere) preveč svobodnemu govoru.
Vi, spoštovana gospa Makarovič, namreč niste naredili slovenski kulturi, kaj šele slovenski mladi državi, nikakršne škode, temveč ste ji s svojimi deli samo koristili. Ste v resnici vendar povsem drugačni od komunistične in jugonostalgične ministrice za kulturo, gospe dr. Aste Vrečko, naše zadnje Zdenke Kidrič v slovenski kulturi.
In če bi – za začetek – gospa dr. Vrečko vsaj vrnila slovenski državi Muzej slovenske samostojnosti, ki ji ga je pravkar – skrajno sramotno in hudo jgonostalgično – ukradla, bi vendarle storila vsaj nekaj kulturnega, predvsem pa poštenega. Mi je zelo žal, zame je gospa dr. Asta Vrečko stokrat manj moralna oseba od gospoda patra Rupnika. Zame je narodna izdajalka in kulturna zločinka
Še sreča, da je pravi umetnosti, tudi poeziji gospe Makarovičeve, prav malo mar za nagrade. Takšen je, na primer, tudi vse bolj svetovno priznani pesniški opus Franceta Balantiča. Takšen je verjetno tudi velik del likovnih umetnin gospoda Rupnika. In, navsezadnje, takšen je Tudi slovenski KULTURNI SPOMENIK – Muzej slovenske osamosvojitve. Ne, gospa dr. Vrečko, niste ga ukinili, niste ga uspešno uničili, “razstrelili”, ko ste ga – vsaj uradno – pomešali z vso komunistično mineštro v nekdanjem Muzeju slovenske revolucije v Ljubljani!
Ne. Slovenski narod bo ohranil ta kulturni spomenik, z enkratno, največjo slovensko zgodovinsko vrednostjo. Veličastno bodo v njem razstavljene slike iz zločinskega napada jugoslovanske armade na komaj rojeno samostojno in demokratično državo Slovenijo, na slovenski narod.
V Muzeju slovenske osamosvojitve bodo številne slike slovenskega odpora, priprav na osamosvojitev in demokratizacijo, obrambe že samostojne Slovenije leta 1991. V njem bodo slike in predmeti iz časa velikih dejanj slovenskega uporniškega, narodno zavednega ljudstva, skoraj vseh slovenskih državljanov. V Muzeju slovenske osamosvojitve bodo tudi slike in predmeti slovenskih vodij upora proti jugoslovanskemu okupatorju. Veliko bo slik na častnih mestih: slika dr. Jožeta Pučnika, očeta slovenske osamosvojitve, na častnem mestu; slika prvega predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta na častnem mestu; sliki tedanjih ministrov za obrambo in notranje zadeve – Janeza Janše in Igorja Bavčarja na častnih mestih.
Tudi slika predsednika države Milana Kučana bo na častnem mestu (kljub njegovi nenaklonjenosti samostojnosti in demokratizaciji Slovenije, a to bo zaradi veličastnosti osamosvojitve Slovenije, zamolčano).Ta žalostna – komaj kaj več kot sramotna epizoda, si niti ne zasluži omembe. Vsaj ne v Muzeju slovenske osamosvojitve.
Tudi slik redkih jugonostalgičnih izdajalcev v tem muzeju ne bo, niti slike gospe sedanje ministrice Asta Vrečko, ki je “razstrelila” prvi Muzej slovenske osamosvojitve. Čemu obremenjevati in kvariti razstavo s povsem nepomembnimi dogodki in ljudmi.
