Piše: Franc Bešter
Marksizem je komunistična ideologija, za komunizem pa je značilno, da želi odpraviti vse »staro« (tradicionalno), ker je potem edino na teh ruševinah (starega, preživetega, nazadnjaškega) mogoče zgraditi nekaj novega, naprednejšega. V tem je kulturni marksizem enak »klasičnemu« marksizmu. Toda zakaj je bilo treba uvesti tega »novega«, kulturnega? Ker je rdeči, revolucionarni marksizem, temelječ na milijonih žrtev, doživel neuspeh, predvsem zaradi gospodarskega zloma, do njega pa je prišlo predvsem iz dveh razlogov: ker je gradil na neki zmotni postavki o človeku – človek za skupnost nikoli ne dela tako dobro in toliko kot zase, in ker je bil tehnološko ne-razvojen ali celo proti razvojen.
Komunizem je taktična ideologija: prilagaja se glede na trenutne potrebe in okoliščine, zato je v njeni formuli veliko spremenljivk, a tudi nekaj konstant. Ena od njih je tudi boj za Oblast. Oblast je sveta in zato takšen tudi boj zanjo, ker je to svet cilj, takšen cilj tudi posvečuje sredstva v tem boju. Ta boj je stalen, mora biti permanenten, in v njem so dovoljena vsa sredstva, tu se ne gleda na moralo, nemoralo, glavno je, da vodijo k temu cilju, k Oblasti. Politična oblast: politika je urejanje skupnih zadev, o katerih odločajo ljudje na oblasti, zato je politika vedno (tudi) boj za oblast, to je logično in samo po sebi nič slabega, če uporabljamo etična (legitimna) sredstva za doseganje tega cilja, in če oblast potem uporabimo za skupno dobro, če je ne zlo-rabimo.
Ali so komunisti, ki so se proglasili za avantgardo delavskega razreda, in so imeli za zgodovinsko poslanstvo, ta razred osvoboditi izkoriščanja in zgraditi pravično družbo, imeli iskrene namene, politično oblast uporabiti za te cilje? Ne moremo vedeti, kaj je v resnici obstajalo in se dogajalo v glavi in srcu vsakega komunista, toda gotovo je nekaj, kar vedno velja: »po njih delih (dejanjih) jih boste spoznali«. Ne po besedah! Kaj je komunizem naredil in dosegel v praksi (in koliko je ta ideologija v resnici vredna), lahko spoznamo iz zgodovinske izkušnje, na primeru propadle SZ in vseh drugih komunističnih držav (revščina, nesvoboda, nadzor ljudi…), lahko vidimo, da je laž res nesmrtna duša komunizma.
Dogajanje v kulturi Zahoda nekako od začetka 20. stoletja imamo lahko za postopno propadanje neke civilizacije, civilizacijski zlom pomeni prva svetovna vojna, prav tako druga svetovna vojna, prva je vzpodbudila vzpon fašizma in nacizma, v veliki meri omogočila tudi komunistično revolucijo v Rusiji, druga svetovna vojna tudi revolucijo na naših tleh. A to je del te ideologije: da delavski razred lahko izkoristi neke izredne razmere za prevzem Oblasti. Vendar, vse totalitarizme, z vsem, kar so povzročili, imamo lahko za neke korake nazaj v civilizaciji, oni so pravzaprav določene stopnje v procesu njenega propadanja.
Nasilna komunistična revolucija ni uspela. A komunistična ideja je ostala, spremenljivke v njej se lahko spremenijo, ne pa konstante, kjer je tudi permanenten boj za Oblast. Kulturni marksizem je spremenil način boja za Oblast, s pohodom skozi institucije spreminjati kulturo: vplivati na miselnost ljudi, spreminjati miselne vzorce v glavah, s tem postopno razkrojiti tisočletne temelje civilizacije, zlasti družino in krščanstvo. Kakšen je potem cilj, namen osvojitve Oblasti na ta način? Vsekakor na teh ruševinah zgraditi nekaj novega, naprednejšega, saj se kulturni marksisti imenujejo »prebujenci« in »progresivci«. Toda ali je vse to res »napredno«? Ne, vse skupaj imamo lahko za nadaljnje propadanje civilizacije, saj gre za pospeševanje ateizma (brez-boštva), kar nujno pomeni duhovno in moralno propadanje. Toda, ta »nova svetovna levica« gleda na to drugače, levičarji imajo svoje razumevanje napredka, normalnosti, drugače kot desnica pojmujejo svobodo, demokracijo in civilizacijo, duhovne vrednote so zanje nesmisel. Takšno je stanje sodobnega sveta, ne samo v Sloveniji: svet je ideološko globoko razklan, pri nas smo še dodatno obremenjeni, zaradi revolucije.
Zaradi te (zelo krvave) revolucije komunisti pri nas niso nikoli zares sestopili z Oblasti, naivno bi bilo tudi to pričakovati. Že velikokrat je bilo rečeno, da so ohranili ključne pozicije v družbenih podsistemih. Postali so »kulturni marksisti«. Preko šolstva, medijev itd. ohranjajo svojo Oblast. Z zadnjimi dejanji pa kažejo, da si, vsaj nekateri, želijo vrnitve nazaj, v klasični komunizem, z odpravo svobode govora, s popolnim nadzorom medijev in ljudi.
