Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Tu mislim moderno znanost in tehniko. Nakazati želim, na zelo poenostavljen način, zakaj moramo imeti komunizem, z njegovimi številnimi negativnimi posledicami, za enega od negativnih učinkov znanosti in tehnike na človeško družbo.
In te posledice čutimo še danes in jih bomo še dolgo, komunizmu se je, vsaj pri nas, uspelo transformirati v post-komunizem, ki skuša znotraj (v glavnem zgolj formalno) spremenjenega političnega in ekonomskega reda obdržati svojo Oblast. In komunizem je med vojno sprožil krvavo revolucijo (v namen prevzema Oblasti), po vojni pa masovne poboje, zaradi česar smo kot narod močno obremenjeni, kar nas hromi in slabi na naši poti v neko boljšo prihodnost, poleg tega pa režim izkorišča to obremenjenost s preteklostjo v namen permanentnega boja za Oblast – da s tem deli narod. Kje je izhod iz tega začaranega kroga (če ta sploh obstaja)? Če naj bi ga skušali najti, je treba, po mojem, spoznati bistvo komunizma, vzroke njegovega pojava, ki so še razmeroma slabo raziskani.
Tehnika, kapitalizem in izkoriščanje
Moderna tehnika: ona je šele omogočila tovarne in s tem »pogon kapitalizma«. Tovarn pa ni brez delavcev, povzročila je torej pojav novega družbenega razreda. Delavci pa so bili neizbežno izkoriščani, to nujno povzroča predvsem dvoje: mehanizem prostega trga in človeški pohlep. Trg: boj s konkurenco, kjer se svobodno oblikujejo cene. Konkurenčnost: to se dosega tudi z nižanjem cen, kar je mogoče tudi z nižanjem »stroškov dela«, se pravi plač. (Pre)nizke plače, izkoriščanje. In kapitalist je tudi človek, znano pa je, da je človek tudi lakomen, in človeški pohlep ne pozna meja, tako si on, v obliki denarja, lahko prisvaja tuje delo (presežno vrednost). Nadalje: kapitalist lahko presežno vrednost vlaga v opremo tovarne in razvoj tehnike (proizvajalnih sil), kar mu posledično veča dobičke. Slaba stran (groba napaka) kapitalizma kot ekonomskega sistema je zato tudi, da ustvarja velike družbene neenakosti, čemur smo tudi danes priča: bogati postajajo še bolj bogati, revnejši še revnejši.
Delavski razred in teoretični socializem
V kapitalizmu 19. stoletja so bili delavci res brutalno izkoriščani, zato ni čudno, da so se pojavili razni teoretiki, misleci z idejami, kako delavce tega osvoboditi. Tudi razni utopični socialisti, medtem ko je Karl Marx svoje ideje hotel postaviti na znanstvene temelje in je zasnoval »znanstven socializem«. Njegova je teorija razrednega boja in revolucije, nedvomno je bil pod močnim vplivom francoske revolucije: kakor je takrat nov razred (buržoazija) z revolucijo zamenjal fevdalni družbeni red, tako bo delavski razred z revolucijo vrgel z oblasti buržoazijo, se pravi kapitaliste. A bil je tudi pod odločilnim vplivom razsvetljenstva, pri katerem gre za vzpon racionalizma, se pravi za razcvet racionalističnih (empiričnih) znanosti, ki so v tej civilizaciji hitro pridobivale na moči in vplivu, razumljivo: odločilno so pomagale ustvariti tehniko! Hotel je podati svoj, znanstven pogled na delovanje in nadaljnji razvoj družbe, in sicer z metodo dialektičnega materializma, kjer igrajo ključno vlogo pojmi kot ekonomska baza, proizvajalne sile, razredni boj. Marx je nedvomno racionalističen filozof in je tvorec nekega svetovnega nazora, marksizma – ideologije, ki so jo prevzeli komunisti, ki so se oklicali za avantgardo delavskega razreda, z zgodovinskim poslanstvom, osvoboditi ta razred izkoriščanja in ustvariti brezrazredno družbo, kjer bo »vsak delal po svojih zmožnostih in imel po svojih potrebah«. In to naj bi omogočil razvoj proizvajalnih sil, se pravi moderna tehnika. Vendar, takšni filozofi so lažni preroki, ki jih je v svet poslal satan, kot piše v knjigi RŽVB.
Smrtonosnost racionalizma
Iz teh knjig zajemam tudi znanje o tej kugi moderne. Ona je smrtonosna za dušo, kar predvsem sledi od tam. Toda zaključiti moramo, da racionalizem povzroča tudi telesne smrti, na kar kažejo milijoni žrtev, ki jih je zagrešil komunizem. Pri njem gre namreč za racionalistično ideologijo. »Komunizem je sin razsvetljenstva«, je zapisala Chantal Delsol v svojem »Sovraštvu do sveta«. In še, da so ruski boljševiki skušali realizirati tisto, kar je v francoski revoluciji spodletelo jakobincem. Racionalistična ideologija: nedvomno, ker so komunisti za osnovo svoje ideologije privzeli racionalistično Znanost, ki je (miselno) orožje racionalizma. S tem orožjem pa v naših dneh prihaja satan, kot piše v knjigi RŽVB. Ta znanost pa zanika Boga, racionalizem zato vodo v ateizem, in komunisti so (bili) res ateisti. Zato pa človek začne sebe postavljati na mesto Boga, tudi to povzroča racionalizem, ki postavlja Razum na prvo mesto (v srcu, na mesto, ki pripada Bogu), s tem pa tudi Človeka kot njegovega nosilca. Dokaz več, da so bili oni racionalisti: hoteli so postati nekakšni bogovi!
Iz vsega pa sledi, zakaj je bila ta ideologija tako morilska, zakaj je komunizem v svojem permanentnem boju za Oblast puščal za sabo milijone trupel. Problematika je večplastna. Ateizem: če ni Boga, je vse dovoljeno, kot je zapisal Dostojevski. Človek – bog: oblast postane sveta, ker človek na Oblasti postane nekakšen bog. In ta sveti cilj posvečuje sredstva, s katerim ga dosegamo, dovoljuje tudi masovno ubijanje, in človek-bog se postavi tudi za gospodarja nad življenjem in smrtjo. Poleg tega v »znanstveni podobi človeka« ni več duše, človek je samo materija, najviše razvita žival, in s tem je njegovo življenje močno razvrednoteno.
Globinski vzroki
Moderna tehnika je omogočila industrijsko proizvodnjo, dala je tovarne, te pa so proizvedle nov družbeni razred – delavce, a omogočila je tudi njihovo izkoriščanje. Ta razred pa je proizvedel tudi komunistično stranko. Ne moremo vedeti, koliko so bili posamezni komunisti iskreni v svojih obljubah osvoboditi delavce izkoriščanja in ustvariti družbo enakosti in blaginje za vse – družbo pravičnosti, brez izkoriščanja, koliko pa jim je šlo predvsem za Oblast. Gotovo pa je nekaj: napake kapitalizma, kot sta predvsem izkoriščanje in ustvarjanje velikih socialnih razlik, so ustvarile tisto podlago, na katero so se komunistične ideje dobro prijemale.
Potem je tu še moderna znanost: le-ta je v 19. stoletju dosegala velike uspehe, izgledalo je, da lahko odkriva naravne zakone, pojasnjuje torej delovanje narave, zato so se pojavile ideje, da je na znanstven način mogoče pojasniti tudi delovanje družbe in napovedati njen razvoj v prihodnosti. Tako so tudi komunisti (marksisti) začeli nastopati v imenu znanosti, svojo ideologijo so proglasili za »edino pravilen« svetovni nazor, ker je »znanstven«. Tudi temu so mnogi nasedli: hitro napredujoča Znanost bo ustvarila komunizem kot nekakšen raj na Zemlji.
A komunizem se je s tem ujel tudi v neko past: ker je privzel znanost za podlago svoje ideologije, ni dopuščal dvomov vanjo. Dvom v Znanost – dvom v Ideologijo! Kar pa je bilo protirazvojno, znanost je okamenela v dogmo, katero je bilo treba sprejemati, vanjo verjeti. Nerazvojnost v tehniki: totalitarizem je postavil plansko ekonomijo, ki je v primerjavi s tržno protirazvojna. In ta nerazvojnost je nazadnje komunizem pokopala, povzročila njegov gospodarski zlom.
A ostale so strukture, ki jih je postavil komunizem, ostale so miselne šablone v glavah ljudi, omrežja realne politične moči, ki nam vladajo iz ozadja in ki ne bodo kar tako izpustila iz rok svoje Oblasti in s tem svojih privilegijev. Tu sem skušal nekoliko osvetliti globinske vzroke za to stanje, ker mislim, da se jih premalo zavedamo. Znanost in tehnika (ki sta alfa in omega naše civilizacije) nista prinesli samo »napredka«, izvršili sta tudi močne negativne učinke – tudi na družbo. Vse skupaj se je zato začelo že v 16. stoletju – je posledica večstoletnega razvoja civilizacije v neki smeri.
