Piše: Jožef Praprotnik
… ter pravno in socialno Slovenijo. Neizmerno krivico bi naredili akademikom SAZU, ki so nas ponovno opozorili na vse večjo grožnjo demokraciji, ki jo predstavlja vlada Janeza Janše, med drugim z obvladovanjem represivnega aparata ter uničevanjem civilne družbe , pravne in socialne države, kulture in vsega drugega. Že to napisano, a skrajšano, je grozno in razlog, da nas ne boli samo glava, ampak tudi stiska pri srcu, še sploh, če se zavedamo, da je bilo že od vsega začetka mišljeno in izpeljano povsem drugače.
Naj se tokrat ozremo k prvo podpisanem zaskrbljencu zavezništva gospodu doktorju Radu Bohincu, ki se je v skrbi za pravno in socialno državo, v skrbi za delavstvo že kmalu po osamosvojitvi in prehodu v tržno gospodarstvo odločil za ustanovitev Social-Demokratske Unije – SDU. Njegova iskrenost in dobronamernost je bila preizkušena na licu mesta, na obrobju slovenske prestolnice ali konkretno v Zeleni jami, kjer sta z direktorjem ene tamkajšnje tovarne bojevala neenak boj z delavstvom dotične tovarne. Tako kot delavci številnih drugih tovarn širom dežele na sončni strani Karavank in Alp, so tudi v tej povsem napačno razumeli lastninsko preoblikovanje ali privatizacijo in so začeli demontirati strojni park in ga z lojtrniki ter gumiradlni odvažati na podeželje. Tako so delavci povsem napak razumeli privatizacijo. Pa niso bili na očeh delavcev samo stroji, istim potom so šli računalniki, pohištvo ter ostala oprema vse do klimatskih naprav in kuhinje v menzi. Do zadnje žličke. Predsednik SDU dr. Rado Bohinc, ki je vihtel prapor SDU in direktor tovarne, ki je kleče moledoval delavce naj tega za božjo voljo ne počnejo, pa nista bila osamljena v borbi proti tej privatizaciji, saj smo tam videli tudi oba predsednika, vlade in republike, dr. Drnovška in Kučana, tamkaj je bilo videti Dušana Semoliča, Jožka Čuka, tudi tožilce in sodnike, direktorico Agencije, ki je nadomeščala direktorico SDK. Ker je direktor preveč glasno protestiral, ga je novi nadzorni svet, ki mu je predsedovala ena od pomivalk posode, poslal kot tehnološki višek na Zavod za zaposlovanje. Tako je bilo tistikrat pred okroglo 30 leti, ko je privatizacija ušla izpod nadzora, ker se je delavstvo polakomnilo vsega tistega, kar so rdeči direktorji mukoma in z odtrgovanjem od svojih ust in ust svojih družin mukoma spravljali na kup.
Social demokratska unija, ki se je kasneje z Delavsko stranko, Prenovljenimi komunisti in Socialistično zvezo delovnega ljudstva združila v Združeno listo socialnih demokratov takšen razplet nikoli ni imela v planu, zato niti ni presenetljivo, da najdemo ime Rada Bohinca med podpisniki te slavne peticije akademikov za demokracijo in bolj kot to za ogroženo pravno in socialno državo po kopitu akademikov. Njihov strah je docela upravičen, saj tudi Golob ni kak golob miru.
Jožef Praprotnik, Jesenice
