Piše: Franc Mihič
Ne pozabimo Stalina, Kidriča! Vodja partije, Boris Kidrič, je odobraval predvojno kolaboracijo Stalina s Hitlerjem, Angela Vode pa mu je nasprotovala in bila zato kaznovana. Zanjo je bila ta kolaboracija izdaja svetovnega komunizma in interesov naroda. Boris Kidrič, zagovornik Stalinove kolaboracije, ima še vedno spomenik ob Erjavčevi cesti, blizu Trga republike, bivšega Trga revolucije, njegova žrtev Angela Vode pa še vedno ne?! Uprla se je podrediti interesom in kolaboraciji Stalina, voditelju svetovnega komunizma.
Angela Vode je zaradi pokončnega in odkritega nasprotovanja kolaboracije Stalina s Hitlerjem trpela in bila odrinjena do smrti. Angela Vode, rojena 1892, je bila učiteljica, publicistka, defektologinja, borka za pravice žensk in delavstva, predvojna komunistka. Kidrič jo je zaradi nasprotovanja Stalinovi kolaboraciji izključil iz partije. Leta 1944 so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück. V Nagodetovem procesu l. 1947 je bila kot špijonka, razredna sovražnica, plačanka iz inozemstva obsojena na 20 let zapora s prisilnim delom in po njem na petletni odvzem državljanskih pravic. Zaradi bolezni je bila leta 1953 izpuščena. Do svoje smrti leta 1985 je izolirana spremljala politično dogajanje in iz svoje osame kritično presojala ravnanje nekdanjih revolucionarnih tovarišev. Spoznala je, da gre ob osvobodilnem boju slovenskim komunistom za sovjetizacijo družbe. Bila je pokončna, dvoličnosti ni poznala. Trpela je zamere partijskih kolegov in kolegic. Skrivaj je pisala spomine. Knjiga »Skriti spomini« je prvo pričevanje o ženskih zaporih po vojni pri nas. Ženske je v času socializma čakal pravi pekel. Ženske, ki nastopajo v zgodbi Angele Vode, so več let preživele v zaporu, v blatu in smradu, z vse bolj gnilimi zobmi, ob kiblah, iz katerih je zaudarjalo. Koža se jim je vnemala od turov, tvorov, krast in ekcemov. Do živega so jim jo žrli nepran gnoj, neprestrežena menstrualna kri in piki mrčesa. Vse te ženske so se naučile preganjati podgane in občasno živeti v prijateljstvu z miškami.
Nasledniki partije Angeli Vode doslej niso namenili besede. Ni vredna javnega spomina družbe, za katero je trpela?! Veliki Boris Kidrič pa še naprej obvladuje Trg republike, osrednji trg Ljubljane in RS. »Za narode Jugoslavije je bil 6. april 1941 zgodovinski dan, ko so Nemci napadli Jugoslavijo brez vojne napovedi. V Ljubljani so domoljubi, Primorci, kar po radiu pozivali k odporu, a noben komunist se ni upal nastopiti – Stalin še ni dovolil, njegov pakt s Hitlerjem je bil še vedno v veljavi. Ne klic domovine, klic Kominterne je bil odločilen za te ljudi!« – tako Angela Vode. Oboji, revolucionarji in njihovi nasprotniki, so bili prepričani, da se borijo za dobro Slovencev. Dr. Spomenka in dr. Tine Hribar si že vrsto let prizadevata za spravo. Pred nedavnim sva z gospo Hribarjevo polemizirala o spravi. Zanimalo me je, kakšen vtis je nanjo naredila knjiga »Skriti spomini«. Napisala je samo: »Angela Vode si je pred smrtjo najbolj želela, da se osebno srečava.« Zakaj se ji ni odzvala in niti obiskala, je veliko vprašanje!? V DRUŽINI, (št. 8., 27. februarja 2022), sta zakonca Hribar v prispevku »Slovenska sprava kljub štirim razkolom« kot zaključek napisala: “Predpogoj slovenske narodne sprave je, da se skupaj distanciramo tako od krvave revolucije kot od krvave kolaboracije. Na osebni ravni je večina Slovencev to že opravila. Ni (bilo) lahko, toda nobena katarza po tragediji ni lahka.«
Z zadnjo mislijo se strinjam, s predpogoji za spravo pa ne. Odnos gospe Hribar do pokojne Kidričeve žrtve Kidriča ne obeta prave sprave. Kako naj se skupaj distanciramo od krvave revolucije in krvave kolaboracije? OF je pod vodstvom komunistov že prvo leto okupacije brutalno likvidirala veliko nasprotnikov revolucije, ki so bili povsem nemočni. Organizirali so se v vaške straže, a niso imele orožja. Obrnili so se na okupacijsko oblast, da so dobili orožje, a so morali stopiti v okupatorsko vojaško sestavo pod nazivom MVAC. Partija je nasprotnike razglasila za kolaborante, izdajalce naroda in jih tako obsodila na smrt. Oboji, revolucionarji in njihovi nasprotniki pa so bili prepričani, da je ta spopad za njih pravičen, da se borijo za dobro Slovencev. Državljanska vojna je dejstvo in je legitimna, ni pa legalna. Privrženci revolucije so se odločili, da z revolucijo dosežejo spremembo režima. Obljubili so, da bo po zmagi revolucije uveden za narod boljši sistem, tak kot je že v Stalinovi SZ.
Vodstvo komunistov je vedelo, da v Sovjetski zvezi ne živijo ljudje bolje, kot so pred vojno živeli pri nas.
Matija Maček, vodja OZN-e, je po vojni le povedal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Kljub tej laži so bili revolucionarji prepričani, da je sovjetski režim pravičnejši, kot je bil obstoječi pri nas. Zato so izvedli revolucijo. To ni bil boj iz čiste zlobe, temveč boj za pravičnejšo družbo, za slovenski narod. Tega pa življenje v socialističnem enopartijskem režimu ni pokazalo, za kar je narod utrpel ogromne žrtve. Kako naj se žrtve revolucije distancirajo od take državljanske vojne, ko jih zmagovalci revolucije še naprej obtožujejo za kolaborante in izdajalce naroda, bili pa so le legalni nasprotniki komunizma? Mar niso mogoče ravno revolucionarji izdajalci naroda, saj so se borili in uresničili cilj, prevzeti oblast po vzoru Stalina, voditelja komunizma? »Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije. Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali drugače,« jasno pove prof. dr. Matjaž Zwitter v članku «So bili vsi na napačni strani« (Delo – SP; 4. januarja 2014). Dr. Vida Deželak Barič, raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino, v prispevku »Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava«, (Delo, 16. maja 2012; rubrika za Znanost) pravi: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel.« Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt v svoji knjigi »Bermanov dosje« pravi: »Partija je med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov, a je tudi organizirala protiokupatorski boj, v katerem so sodelovali tisoči Slovencev. S tem, da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
OF je že jeseni l. 1941 sprejela sklep, da je le boj zoper okupatorja pod njenim vodstvom edino pravi, vsak drugi upor pa je izdaja naroda. Tako je vse nasprotnike že vnaprej obsodila na smrt. Kdo je dal OF mandat za tako ravnanje v »imenu ljudstva«? Koga pa je OF v revoluciji premagala? Kdo so, kje leže legalni nasprotniki revolucije? Obtoževanje nasprotnikov komunizma, da so izdajalci, ne pa priznanje, da so nasprotniki komunizma, je poniževanje velikega dela državljanov. Imenovati partizane, pripadnike revolucije, za »hudičevo zlo«, je tudi neracionalno in nepošteno, ne prispeva k potrebni spravi, temveč povečuje razkol. »Tako na strani komunistov kot na strani nasprotnikov komunizma so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine in ukazali zločinsko ravnanje, pa sodijo pred sodišče. Sprava v narodu je mogoča le na takšnem temelju,« je (bilo?) mnenje Spomenke Hribar in je tudi moje mnenje. »Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. Zgodovina je zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo,« je mnenje Josepha Mussomelija, nekdanjega veleposlanika ZDA v Sloveniji. »Sprava bo, ko bo demokracija delovala«, opozarja dr. Iztok Simoniti v članku (Delo – SP; 18. januarja 2014) in pravi: »Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro ‘popravljanje’ krivic. Ker na dejstva država politično in pravno narobe reagira, načrtno poglablja razkol med državljani, deluje proti spravi in ustvarja psihozo državljanske vojne. Pri nas sprave ni, ker ne deluje demokracija. Resnica, potrebna za delovanje demokracije, izhaja iz razkritih dejstev. Nepravični državi državljani odrečejo lojalnost, ko jo najbolj potrebuje; tako se je zgodilo z obema Jugoslaviji in se bo tudi s Slovenijo, če bo nepravična.«
Berem članek Maria Plešeja iz l. 2013. »V spravo ne vlagamo dovolj naporov, ker nismo pripravljeni na večje odpovedi in žrtve. Resnične in trajne sprave pa brez vsega tega ni možno doseči. Sprava pomeni dejstvo, da med dvema ali več sprtimi stranmi ni več sovražnih ali odklonilnih odnosov. Za dosego takega stanja je najprej potrebno, da vsaka stran na osnovi prej omenjenih temeljnih vrednot opravi poglobljeno in iskreno refleksijo o tem, kje in kako je zgrešila v svojem delovanju, kar neizogibno vodi k razkrivanju resnice. S pozivi v stilu ‘Pustimo te grozote za seboj in se raje posvetimo prihodnosti’ želijo zagovorniki tega pristopa spravo doseči brez globlje refleksije, brez empatične komunikacije z drugo stranjo in brez pripravljenosti na večjo žrtev s svoje strani. Za druge bi bila sprava dosežena šele s popolno zadostitvijo pravičnosti po načelu ‘oko za oko in zob za zob’. Svojo jezo, sovraštvo in bolečino zaradi krivic nasprotne strani želijo potešiti z maščevalno silo. Čeprav se imajo mnogi pristaši tega pristopa za katoličane, pa pravzaprav ne zaupajo v Boga in njegovo usmiljenje. Odgovornost za to seveda nosijo odločevalci v politiki, civilni družbi in množičnih medijih, vendar je potrebna tudi večja angažiranost državljank in državljanov, da po svojih močeh z napori in žrtvami prispevajo k temu, da bodo naslednji državni prazniki vedno lepši in vedrejši. ‘Blagor tistim, ki delajo za mir’ (Mt 5, 9).« Dolga in naporna bo še pot v boljšo demokracijo. Spoznajmo in priznajmo, da ljudje ne začno revolucije iz zlobe, temveč zaradi vzrokov in ciljev, ki so za vsako stran različni, a vsaka je prepričana, da je samo njeno ravnanje koristno za narod.
Zakonca Hribar pravita: »Predpogoj slovenske narodne sprave je, da se skupaj distanciramo tako od krvave revolucije kot od krvave kolaboracije.« Prepričan sem, da to vajino stališče ne vodi do sprave, ohranja pa razkol. Sprava naroda se bo pričela tedaj, ko bomo vsi obžalovali državljansko vojno, ki je prizadela vse, nasprotnike in narod, in nam ne more biti v ponos. Zakonca Hribar, vredno je obžalovati, kar nas razdvaja, le sprava nam bo vsem v ponos! Kaj nam je v ponos, revolucija ali samostojna demokratična Republika Slovenija? Bo slovenski parlament še naprej zavračal podpis Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu? V čigavem imenu in komu v čast in korist?
Slovenci vprašajmo se, kam plovemo in kdo bo krmar?!
Franc Mihič, Ribnica
