Piše: Jože Likar
Nekaj desetletij po padcu berlinskega zidu, ki v simbolnem smislu pomeni tudi konec komunističnih utopij, smo priča ponovnemu vzponu te zločinske ideologije. Ta zločinski val zaliva ves svet in Slovenija je še mnogo na slabšem, ker v resnici ni nikoli pretrgala s pridobitvami revolucije.
Kot izvirni greh je treba upoštevati dejstvo, da nikoli ni bila niti na deklarativni ravni evropska resolucija 1096, ki obsoja vse zločinske sisteme, ki so divjali po Evropi in potegnili v boj na življenje in smrt ves svet. Naši levičarji, »ponosni nasledniki« komunistične partije pripravljajo zakon, ki naj bi prepovedoval oživljanje fašizma in nacizma? O komunizmu, ki je najbolj zločinska oblika totalitarnosti pa nič! Jaz sem se rodil nekaj let po drugi svetovni vojni, pa v vsem svojem dosedanjem življenju nisem videl človeka, ki bi se našemil v fašista in po naših krajih prepeval »Govineza….eja, eja alalo…« Niti kot pustna maškara ne? Naš oče, ki je bil borec četrte prekomorske, je mnogokrat rekel: » Da bi vedeli, kaj je prava revščina, bi nam morali vsaj pol leta vladati fašisti!« Pa je moral deset otrok preživljati s cestarsko plačo. Enake izkušnje so imeli tudi tisti deli Slovenije, ki so jih okupirali Nemci in Madžari.
Treba pa je povedati, da so bili fašisti levičarsko socialno gibanje. Tudi polno ime nacistične stranke se glasi: Nacional socialistična delavska partija Nemčije. Z obojimi so se »čebinski rokovnjači« dogovarjali o sodelovanju že preden se je druga svetovna vojna razdivjala tudi pri nas. Kako je Partija gledala na to opisuje v svojih spominih Angela Vode. Ko je povedala Kidriču, da nam od Angležev ne preti nobena grožnja, ampak bo Slovenijo okupiral Hitler, ki je bil zaveznik Stalina, ji je ta odgovoril: »Če se bo Stalin s tem strinjal, bomo njegove načrte spoštovali! On že ve, kaj je prav!« Ker se Vodetova s tem ni strinjala, je bila iz partije izključena. Za kaj so se komunisti borili pa je dokončno spoznala na Nagodetovem procesu, ko je bila obsojena na dvajset let zapora, izgubo državljanskih pravic, izgubo stanovanja in vsega imetja. Ista usoda je doletela tudi njeno sestro. Tako sedemindvajseti april nikakor ne more biti dan upora prot okupatorju. Komunisti so Nemce sprejemali ko Stalinove zaveznike in upirati so se njim, bi pomenilo žaliti kremeljsko božanstvo, zaščitnika zasužnjenih in izkoriščenih.
Tudi medvojno dogajanje nam »Titovim pionirjem« ni bilo nikoli prav pojasnjeno. Med prvimi knjigami, ki sem jih kupil je bila trilogija Toneta Svetine. Vedel je veliko več, kot je v teh knjigah napisal, ampak že naslov veliko pove »UKANA«! Med drugimi dogodki omenja pokol Cankarjevega bataljona na Pokljuki, uničenje Gradnikovcev na Javorniku, zajetje in poboj borcev na Jesenici pri Cerknem. Skupno pri vseh teh žalostnih dogodkih je bilo to, da z borci ni bilo nikogar iz štaba. V štabih pa so bili že pred Dolomitsko izjavo sami komunisti. Tudi ob koncu vojne nikakor niso vsi varnostni organi kdo med njimi je agent »Alfa«. Tako ga Svetina imenuje. Verjetno bi med dokumenti, ki so bili uničeni pred osamosvojitvijo razkrita marsikatera »ukana«, s katerimi mlade generacije zastrupljajo današnji levičarji, ki so se večkrat preimenovali, zaradi osebnih zamer ustanovili kako novo stranko, v resnici pa ohranjajo vse privilegije titoističnega apartheida.
Kako so povojna leta doživljali mladi ljudje, ki so v resnici v strahu in pomanjkanju prestali leta vojne. Tudi v povojnih letih nam ni bilo blagor, za razliko od »novega razreda«. Vem kako je mama preštevala krompirje, ki jih je dala v lonec.
Da bi bila slika na tiste čase popolnejša, bom opisal še zgodbo, ki mi jo je pripovedoval mož iz sosednje vasi:
»Kot italijanski vojak sem bil poslan v Abesinijo. Še danes me je groza, kar vse smo počeli mi, in kaj so počeli z ujetniki abesinci….Med temi bitkami sem se spoprijateljil z enim Prvačkucem. Nekaj mesecev po vrnitvi domov sem ga šel obiskat. Lepo me je sprejel. Vina, kruha, pršuta ni manjkalo. Takrat so bili pri njih Angleži. Povedal sem mu. Pri nas poje krompir, repa, zelje. Zabeljena polenta pomeni praznik. Pa mi je rekel: Veš Jurij, res nam nič ne manjka, sam mi nismo svobodni, mi bi šaldu radi vidli, ki pridejo našve! Ko so se Angleži umaknili, sem ga spet obiskal. Pa mi je potožil: Kaj delajo sz nami. Neč nemamo. Celo poletje sim bil sz volmi v Kočevju, nič nismo obddilji, zda pa čejo jemet vse!…žena to dej muži dva deci, ona nankar naj gre…
