Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Politika je znanost in umetnost vodenja države, upravljanja z njo, a vsaka umetnost zahteva tudi neka obrtniška znanja in spretnosti. Politika je tudi obrt. Kot vsaka obrt pa tudi ta zahteva določen čas, da jo človek osvoji, danes temu pravimo »nabiranje kilometrine«. Kakšno vlogo igra tu talent (prirojene sposobnosti človeka)? Jasno, da smo tu ljudje zelo različni in že rojeni z različnimi sposobnostmi, a marsikaj se da v življenju z zavestnim trudom pridobiti, nek pregovor pravi, da »le za pesnika moraš biti rojen, vse drugo lahko postaneš«. Vendar pa velja še, da tudi za politika (voditelja) moraš biti rojen.
Tu pa so seveda razlike, eden ima več tega prirojenega daru, drugi manj, a za vse velja, da samo talent še ni nič, človek ga mora razviti in potem negovati, vzdrževati. Tudi za nadarjene politike nedvomno velja, da se te obrti morajo učiti ne le dolga leta, tudi desetletja, preden se izmojstrijo, vsak človek se pravzaprav na vsakem področju mora učiti vse življenje. Teh nekaj misli sem navrgel za uvod – ker nameravam nekaj napisati o problematiki političnega delovanja (govorjenja, pisanja, nastopanja) v sistemu demokracije, ta tematika je posebej aktualna sedaj, pred volitvami v DZ.
Problematika političnega delovanja
Le-ta je seveda zelo kompleksna, v sistemu demokracije mora politik, ki seveda hoče biti izvoljen, delovati tako, da bo všečen volivcem, a v tem osebno vidim eno od velikih slabosti (zlasti sedanje, medijske) demokracije: kar je všečno, še zdaleč ni nujno tudi pametno, etično, modro. In predvsem resnično. Navadno velja ravno nasprotno. Danes politiki ne računajo predvsem na znanje, izkušnje in pamet volivcev, apelirajo predvsem na svoj zunanji videz in vtis, na način in obliko, in pri tem zanemarjajo vsebino, in igrajo predvsem na čustva volivcev. Ob tem političnem nastopanju (govorjenju, pisanju) moramo vsekakor imeti pred očmi, da ljudje nismo samo bitja razuma (ki nas dviga nad živali), smo tudi bitja čustev in strasti, ki v politiki igrajo še kako pomembno vlogo. V 80% smo čustvena bitja! In to še kako vpliva npr. tudi na odnos do NOB, ki nas tako močno deli in nas bo tudi na volitvah: človeka bolj (in to globinsko!) prepričajo čustva, če je v nečem zasidran na ravni svojih čustev, ga nobeni razumski argumenti (dejstva, analiza ipd.) ne bodo prepričali v nasprotno.
Dva tabora, ki ju pogojuje tudi ta zgodovina, se bosta spopadla (na verbalni ravni seveda) na prihajajočih volitvah. Tu pa ne igra veliko vlogo le velika medijska premoč levice, ampak tudi njena večja politična izvežbanost. Veliko daljša tradicija in kilometrina na tem področju. Slabost desnice v letih po osamosvojitvi ni bila le v odsotnosti te (kapitalsko-medijske) moči, ampak tudi v tem primanjkljaju. Znotraj desnice se mnogokrat pojavljajo očitki v lastnih vrstah, naslovljeni na člane strank, celo na vernike s strani Cerkve, da smo preveč pasivni oz. premalo politično aktivni. Tu bi rad opozoril na problem, o katerem sem zgoraj nekaj napisal: človek mora biti tudi za politično delovanje ustrezno opremljen, usposobljen, da ne rečem prekaljen – politika kot urejanje skupnih zadev je eden najtežjih poklicev!
»Politično delovati pomeni spregovoriti o nečem«, sem slišal na nekem seminarju. Beseda pa je govorjena ali pisana, in tu ni nepomembno vedeti, da govorjena beseda pove mnogo več kot pisana, dokazano je namreč, da se poslušalec le v 12% orientira po vsebini povedanega, vse drugo odpade na barvo glasu govorca, govorico njegovega telesa, geste…, pri pisani besedi pa nič od tega ni prisotnega! In jasno je, da ima nek človek več tega daru, drugi manj, in z obvladovanjem te obrti se nihče ne rodi, talent je treba zavestno razviti, delati na samem sebi, kar spet zahteva nek čas, za »izmojstritev« tudi desetletja!
Politični pluralizem?
Po 35 letih samostojne države in (vsaj formalne) demokracije bi tudi desnica lahko imela toliko kilometrine, da bi se verbalno, na področju govorjene in pisane besede lahko enakovredno merila z levico. Lahko ugotovimo, da marsikdaj tudi se, problem pa je, da iz znanih razlogov premore dosti manj takšnega kadra, in predvsem: nima takšnih medijskih (tiskanih in elektronskih) megafonov kot levica, če pomislimo npr., da na desni ni niti enega dnevnika. To je seveda slabo, kajti v politiki se je treba hitro, čim hitreje odzivati na trenutne vsakodnevne politične dogodke! Zato osebno menim, da pri nas še vedno ni političnega pluralizma in zato ne resnične demokracije. Žarek upanja predstavlja internet, kjer je mogoče dnevno komentirati stvari in zahteva manj denarja, kar pa gre levici precej na živce, marsikdo bi svobodo govora najraje kar odpravil, to se dobro čuti tudi pri razpravah v parlamentu – znak, da drsimo nazaj v totalitarne čase.
Kljub temu času (35 let) ima levica še vedno pol stoletja več politične tradicije kot današnja desnica, te izkušnje so se vedno pokazale npr. v tem, da je bila kljub notranjim razprtijam ob pravem času (vsaj pred volitvami) vsaj na zunaj sposobna stopiti skupaj – to je v boju za Oblast potrebno: da se ustvari vtis sposobnosti so-delovanja, zato tudi pri urejanju skupnih zadev. Edino zdaj, pred temi volitvami, izgleda situacija precej drugačna, kar tudi utegne levico pokopati: pred javnostjo ne more več prikriti sporov (izstopi in prestopi…), in v tej luči vidim »delovno kosilo« R. Goloba (poskus združevanja, poenotenja), medtem ko bo zadnji poskus poenotenja na desnici (N.si, Fokus, SLS) morda (zelo verjetno) uspel, kar bo še en pozitiven signal volivcem.
