Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
V tem prispevku nameravam dosledno izhajati iz resnic knjig RŽVB (»Resnično življenje v Bogu«) – brez tega znanja le-ta, takšen kot je, ne bi mogel nastati.
Iz več razlogov se mi zdi zelo potrebno pisati o tej temi, že iz enega stavka iz teh knjig, ko Jezus našteva razne negativnosti, ki so se nakopičile v naši dobi, in pri tem posebej izpostavi »ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha«. Od Duha namreč prihajajo tudi videnja: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«.
Se pravi, ljudje so danes večinoma ravnodušni tudi do videnj. A to ravnodušnost bi bilo potrebno preseči, tudi zato to pisanje, in prepričan sem tudi, da se kultura Zahoda v svojem razvoju bliža tej prelomni točki: da bomo temeljito spremenili svoj odnos do tega fenomena, ki mu pravimo »videnje«. V človeški zgodovini tudi ni bilo vedno tako (da bi bili do tega tako ravnodušni), za tak današnji odnos je v veliki meri krivo razsvetljenstvo, ki je radikalno prekinilo z vso preteklostjo, starimi modrostmi in »misticizmom«. Veliko pa tudi nek način mišljenja in življenja: današnja že prav absurdna obrnjenost zahodnega človeka k zunanjemu.
Videnje in racionalizem
Jezus v teh knjigah (RŽVB), ki jih daje tudi zato, ker »je racionalizem izzval Njegovo moč«, seveda veliko govori tudi o racionalizmu kot kugi naše dobe. On je smrtonosen – za dušo, iz več razlogov, eden od njih pa je tudi ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha, se pravi tudi do videnj. Duh je namreč tisti, ki dušam prinaša Življenje. Zakaj racionalizem povzroča tak odnos do njih?
Racionalizem kot filozofija in stanje duha postavlja Razum na prvo mesto (v srcu), zato vse hoče podrejati (božanskemu) Razumu. Tako tudi videnja. Posledica je, da si jih razlaga z raznimi teorijami – konstrukti Razuma. Sledi nek odnos do videnj: ona niso od Boga in njegovega Duha, posledica pa je brezbrižnost do njih.
Kaj pa Cerkev – saj te stvari vendar spadajo na področje vere? Seveda Jezus pozna tudi svojo Cerkev in pove, da se je v njegovo Hišo vtihotapila kuga (racionalizem). In razkrije posledico: »Pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha. V srcih duhovnikov vlada racionalizem«. In še: »Človeške teorije so Cerkev spremenile v puščavo«. Te besede potrjujejo, da se te stvari (videnja) v Cerkvi razlagajo z raznimi (predvsem psihološkimi) teorijami – posledica kuge racionalizma.
Ta kuga pa deluje (na vero, Cerkev) od zunaj in od znotraj. Od zunaj: ko se možgani ljudi okužijo (v šolah, od filozofov) z racionalističnimi znanji, s pomočjo katerih se vse razlaga brez Boga.
In od znotraj zaradi prej opisanega. V Cerkvi se namreč govori o odločanju s pomočjo vere, o hoji za Kristusom ipd., pozabljajoč, da tu mnogokrat potrebujemo resnico o konkretnih dogodkih sveta, kar je mogoče samo s pomočjo videnj. A te stvari se zavrača ali celo svari pred njimi. Tako ljudje v krščanstvu ne vidijo in ne najdejo znanja za pravilno usmerjanje v življenju, ne vedo, kako bi vero uporabili, in odsotnost Besede v dušah, ki bi jim prinesla tudi Bogastvo Boga, povzroča puščavo v njih, vse skupaj pa povzroča velik odpad od vere: »Racionalizem je mojo Cerkev spremenil v ruševine, v kup kamenja«. Ta Odpad je sad racionalizma.
Jezus daje knjige RŽVB »za rešitev naše dobe«, zato je logično, da naj bi vsebovale tudi neko zdravilo proti kugi naše dobe, in On res daje med drugim nek nasvet: »Ne hodite pit vode človeških teorij, ki izvirajo iz racionalizma, raje okušajte vino Mojega nauka«.
Pogled na videnja skozi prizmo razodetih resnic
Naša doba si torej videnja (njihov nastanek, lastnosti, vlogo, pomen…) zaradi svojega racionalizma razlaga z raznimi teorijami, ki pa jih Jezus (ki pozna vso resnico o tem) imenuje »voda« – pomeni, da v njih ni resnice o videnjih. A ta resnica nam je vseeno dostopna, in pove, da jo vsebuje njegov nauk. Torej, tu se skušam dotakniti resnice o njih – s pomočjo razodetih resnic, ki jih vsebujejo knjige RŽVB. Gre torej za neko novo spoznavno metodo, ki pa je nujna, prepričan sem, da nekega fenomena kot je videnje, z metodami modernih empiričnih znanosti ni mogoče preučevati. Predvsem zato ne, ker so bile te metode ustvarjene za raziskovanje sveta materije, pri videnjih pa gre za svet Duha, ki je ne-materija.
Tu pa začnimo z videnji kot božjimi znamenji – da osvetlimo njihov izvor in vlogo v človeškem življenju. V prejšnjem prispevku sem omenil, da so videnja »znamenja Kristusove krvi«, ki so kažipoti – z njimi nam Beseda kot Pot kaže pot – hoje za Njo. Torej, izvor imajo v Bogu, in naslednji stavki to potrjujejo: »Sanje in videnja dajem mnogim med vami. To so Moja današnja znamenja. Ob tebi stojim in ti dajem znamenja. Ravnaj se po njih«. In te besede povedo, da se po teh znamenjih moramo v življenju tudi ravnati, uporabili naj bi jih za spoznanje poti, po kateri naj bi šli.
Zdaj pa še nekaj besed o načinu njihovega nastanka. »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. Zato so to »znamenja Kristusove krvi« (ta kri Boga je Sveti Duh!). V zvezi s tem je treba navesti še naslednji stavek: »Eden od načinov, kako govorim, so sanje in videnja«. Ta znamenja moramo torej imeti tudi za način prihoda Besede k človeku, za Besede samega Boga. Beseda pa prihaja »od zgoraj« in v dušo: »Jahve sem in moja Beseda prihaja k vam od zgoraj. Jaz ti govorim v srcu«. Prihaja od zgoraj, ker je Bog »zgoraj in mi ljudje spodaj«. Ker pa Beseda Boga deluje v Duhu, jo k človeku vedno prinaša Duh in zato je Duh nujno potreben za nastanek videnj.
In še nekaj besed o videnjskem stanju. Tu gre za trenutek srečanja Duha in duše, dogaja se njuno prežemanje, človek kot duh takrat živi v duhovnem svetu, kar pa pomeni: ni več ujet v kletko časa, kar je materialni svet, človek takrat živi v brezčasnosti. Obenem pa je to tudi stanje večje bližine Boga: »Ponoči pridem k tebi, dvignem te k Sebi in ti dam videnje«. Dvigne: po svojem Prstu, Duh je torej za nastanek videnj potreben tudi zato, da dušo dvigne. Ponoči: v stanju spanja se Bog približa človeku, gre torej za videnje v sanjah, za lucidne (jasne) sanje. In dušo (srce) dvigne: to je stanje »absolutno zgoraj«, ta dvig se zgodi v notranjosti – gre tudi za »absolutno znotraj«. Takrat duh živi v Duhu in v Besedi, zato se zgodi še nekaj: »Tvoj duh se utelesi v mojem Duhu, v meni, Kristusu«. Takrat torej breztelesni duh zadobiva tudi neko obliko telesnosti!
Videnja kot pot do resnice in odločanja
Vzrok za brezbrižnost naše dobe – dobe kuge racionalizma, do vsega, kar prihaja od Duha in zato tudi do videnj, je ravno v racionalizmu: v pojasnjevanju tega pojava s pomočjo raznih teorij, s tem ga sodobni človek zavrača kot nekaj, kar bi bilo od Boga in njegovega Duha, kar naj bi mu prinašalo neko smiselno sporočilo in kar bi lahko uporabil v svojem življenju.
Zmota razsvetljenega, modernega človeka – racionalista: da je z Razumom in z racionalističnim znanjem mogoče do resnice – o svetu, o njegovem ustroju in dogajanju na svetu. Iz te zmota pa neogibno sledi naslednja zmota: da se je na ta način mogoče v življenju pravilno odločati, se usmerjati. Moderni pa se čas hitro izteka, v prihajajoči novi dobi pa bo preseganje te zmote ena temeljnih nalog. Glede tega pa je moderna na svetu vzpostavila razmere, ki bodo to veliko in nujno spremembo pospešile, čeprav je na to pot postavila tudi ovire. Razmere: moderna doba je predvsem doba tehnike in (tehno)znanosti, oboje pa je na svetu vzpostavilo stanje nereda in zapletenega, hitrega življenja s tehniko, zaradi tega pa se nam resnica o dogodkih sveta še nikoli ni tako skrivala in izmikala.
Dogodki sveta: le-te lahko vidimo edino v videnjih. A da bomo resnico o njih začeli iskati s pomočjo videnj, se moramo najprej zavesti narave vsakega dogajanja – da je ono mnogo preveč kompleksno, da bi resnico o njem lahko spoznavali z razumom. In da bi resnico o tem lahko našli v videnjih, bo treba premagovati tudi racionalizem in materializem naše dobe. Racionalizem zaradi prej opisane današnje ravnodušnosti do vsega, kar prihaja od Duha, materializem pa zato, ker ta pot nujno vključuje tudi odpoved.
Ko se srečamo s problematiko odločanja (s pomočjo videnj) pa se najprej soočimo s cilji, ki jih skušamo dosegati s svojim delovanjem. Cilji modernega človeka pa so materialistični, materialistična je tudi njegova znanost in njegova tehnika služi predvsem zadovoljevanju telesnih potreb, posledica vsega pa je materializem moderne. A neogibna posledica je tudi huda duhovna kriza sodobnega človeka in sedanja novoveška kultura je postala kultura duhovne smrti. In namen knjig RŽVB (knjig za novo dobo) je zato predvsem prinesti znanje, s pomočjo katerega se bo mogoče boriti proti tej smrti in dosegati »Resnično življenje v Bogu«.
Dosegati cilj duše – na poti hoje za Kristusom, o čemer sem nekaj napisal v prejšnjem članku. In tu smo spet pri videnjih: Beseda kot Pot kaže pot, ki je pot sledenja Besedi, življenjska pot človeka pa je nujno hoja skozi konkretne dogodke sveta, te dogodke pa Pot lahko kaže (edino!?) po videnjih in skozi videnja. Beseda kot Luč sveta hodi pred človekom, tako, da mu kaže svoje načrte za dogodke, ki so pred človekom, ki ga na tej poti čakajo, h katerim pa se mora že danes usmeriti: »Kažem ti svoje načrte. Učim te hoditi po Mojih stopinjah«.
Po (nočnih) videnjih se nam torej razodevajo božji načrti za (prihodnje) dogodke sveta. Jezus pove: »Ali sem kdaj rekel, da se bom prenehal razodevati in dajati znamenja? Moja znamenja ne bodo nikoli prenehala«. In skoznje nam Bog razodeva resnico o dogajanju na svetu: »Moj Sveti Duh RESNICE vam razodeva, kaj se dogaja na svetu«. Vse to nam kaže Beseda kot Pot in razodeva Beseda kot Resnica, a »Beseda deluje v Duhu«, zato nam (v dušo) vse to prinaša Duh in zato moramo jezik videnj imeti za jezik Duha.
Jezik videnj kot jezik Duha
Videnja moramo torej imeti za znamenja in Besede Boga, s pomočjo katerih naj bi spoznavali resnico o dogodkih sveta in prepoznali pot, po kateri moramo oz. dogodke sveta, skozi katere moramo iti. Tu gre za jezik Duha, pomeni, da je ta jezik dovolj močan, da opisuje dogodke sveta in razodeva resnico o njih. Pri dogodkih namreč ne gre samo za naše nepopolno spoznavanje, ampak tudi za zelo zoženo opisovanje, pri videnjih pa gre za celovitost, zato resnica tu zasije v vsej polnosti. Vendar, pri razlagi njihove vsebine (sporočila) si nikoli ne smemo domišljati, da lahko vse razumemo ali da bomo kdaj vse razumeli, že zato ne, ker gre tu za jezik simbolov, simbol pa nikoli ne more biti do kraja raziskan. In ker gre tu za božje Misli in Poti, zanje velja tudi: »Moje Misli in Poti NISO vaše misli in poti. Pravim vam, da je razlika ogromna!« Zato Jezus naroča: »Ne poskušaj povsem razumeti Moje poti. S tem se izgubljaš na stranpoteh, ki ne vodijo nikamor«.
Vendar, sodobni človek je, kar se tiče razumevanja jezika videnj, na slabšem, Jezus pove: »Izgubili ste čut za jezik mojega Duha«. Za razumevanje tega jezika je potreben čut, ob-čutek, in vsaj nekaj moramo razumeti, če naj bi našli resnico, če naj bi prepoznali pravo pot. A kje je vzrok za to izgubo? Tudi to Jezus pojasni: »Zaslepljeni z racionalizmom ste pozabili na božje čudeže in božje poti«. Racionalizem: njegovo orožje je moderna znanost, njeno orožje pa merjenje, količine, številke, in to pogojuje način mišljenja (in opazovanja!) sodobnega človeka – racionalista, merjenje pa razvija način mišljenja, ko človek odmišlja »nebistvene in zanemarljive podrobnosti« (da čim več stvari naredi »merljive«), a zaradi tega nazadnje človek ni več sposoben opaziti teh »malenkosti«, izgubi izostrenost zanje, zanje otopi ali celo oslepi. A ravno »nebistvene podrobnosti« so navadno za razumevanje jezika videnj in za njegovo uporabo v življenju, sredi sveta, odločilne!
Videnja in hoja za Kristusom
Tu moramo imeti pred očmi, da so to znamenja, ki so kažipoti, s katerimi nam Beseda kaže to pot. Življenjska pot VSAKEGA je res potovanje – skozi sedanjost proti prihodnosti. In za Kristusom res lahko hodimo, ker On dobesedno hodi pred človekom, tako, da gre v njegovo prihodnost – s svojimi načrti zanjo, in to so načrti za konkretne dogodke sveta. Hoja za Besedo – pot služenja Bogu, se pravi spolnjevanje njegove volje, za katero Jezus v knjigi RŽVB pove: »Naj bo moja volja bistvo tvojega vsakodnevnega življenja«. Milosti (darove) – in sem spadajo tudi videnja – pa nam Bog daje ravno zato: »Prejel si milosti, potrudi se spoznati Mojo voljo«. Ta stavek pove, da se človek za spoznanje te Volje mora tudi potruditi (res, ni lahko umevati visoki jezik Duha!). Iz vsega pa sledi, da gre pri spoznavanju te volje za spoznavanje poti hoje za Kristusom. V zvezi s tem pa Jezus pove tudi: »Moj Sveti Duh MILOSTI prihaja, da vam podari popolno spoznanje Moje volje«. Iz tega sledi, da nam Duh hoče (skozi videnja kot božja znamenja) podariti gotovost spoznanja poti hoje za Kristusom. In s tem nas tudi kliče na to pot! Ta gotovost pa človeku daje notranjo oporo, daje mu usmeritev v življenju – tisto, kar sodobnemu svetu nihilizma, agnosticizma in skepticizma tako manjka.
Ta pot je nadalje najboljša možna pot skozi življenje, iz več razlogov. Najprej: ta pot vodi dušo v Presveto Srce, ki je »edini resnični dom vsake duše«. Glede tega Jezus pove: »Da bi lahko vstopal v moje Kraljevske Dvore, mora biti tvoje srce popolnoma uglašeno z mojo božansko Voljo«. Nadalje človek na tej poti uživa naklonjenost delovanja Duha, ki napolnjuje svet, in s tem naklonjenost dogajanja sveta. In po tej poti mora hoditi človek, če naj mu Bog še daje milosti in s tem spoznanje resnice o dogodkih sveta – prihod Besede je milost. O tem sem nekaj napisal v prejšnjem članku.
Razsvetljenski projekt je propadel – naj živi novo razsvetljenstvo!
Moderna doba je mrtva, to tudi pove Jezus v Sporočilu, a to se ujema tudi z mnogimi, ki pravijo, da je razsvetljenski projekt (ki je to dobo ustvaril!) propadel. In ugotavljajo vzroke za to, bili naj bi v napakah, ki jih je to razsvetljenstvo 18. stoletja naredilo (prelom z vso preteklostjo, odtod izguba starih znanj, modrosti in izkušenj, odrekanje vrednosti intuitivnih spoznanj, nek zmoten pogled na delovanje razuma…). Osebno pa sem mnenja, da je glavni vzrok propada v neki temeljni zmoti, ki jo je razsvetljenstvo naredilo, da namreč Razum lahko spozna resnico. Prav po tem pojmovanju ima ta epoha tudi ime: Razum lahko RAZSVETLI temo sveta – ravno z resnico o njem. S tem naj bi pregnal edino resnično temo, ki obstaja, temo neznanja. Takšna filozofija se je začela razvijati iz poveličevanja Razuma, iz postavljanja Razuma na prvo mesto (v srcu). Gre za vzpon racionalizma, ki pa ga Jezus imenuje »kuga naše dobe«. In je smrtonosen – za dušo.
Ta filozofija je škodljiva iz več razlogov, po njej je namreč s pametjo (in racionalističnim znanjem) mogoče spoznati resnico, npr. o dogajanju sveta, in se zato tudi pravilno odločati, tudi na politični ravni, na tej filozofiji gradita tudi demokracija in totalitarizem – oba sistema sta izšla iz evropske razsvetljenske misli. A Jezus pove: »Meso in kri ne moreta spoznati resnice«. Te besede pa kažejo na to, da je do resnice mogoče s pomočjo Duha in duše. Vendar, kakšno vlogo naj bi potem obdržal razum, če ga odstranimo s prestola »božanskosti«? Še vedno nenadomestljivo, saj nas ravno razum najbolj odločilno dviga nad živalski svet, in razum, čim višja inteligenca, je potreben tudi za razumevanje pomena videnj. Vendar, potrebna je tudi intuicija. Gre pa za to, da ocenimo, kaj razum (in njegovi dosežki, kot sta znanost in tehnika) zmore in česa ne. Spoznati in priznati npr., da razum ne more spoznati resnice o dogodkih, o dogajanju sveta. Utemeljiti novo pot do resnice o tem: s pomočjo Besede, ki je (tudi) Resnica. Spoznati in priznati, da temo sveta lahko razsvetli le bleščeča Luč Besede in da resnico o dogodkih sveta lahko razodeva in opisuje le visoki jezik Duha. Gre torej za neko novo razsvetljenstvo, ki lahko začne postopno uvajati »novo dobo«, saj se s tem nakazujeta filozofija in znanje, ki to omogočata.
Potrebna je neka nova renesansa, prelom z moderno, ki je mrtva. Ta doba je izpeljala zadnjo revolucijo v razvoju orodij, tako veliko, da to ni moglo ostati brez prav dramatičnih dogajanj v človeštvu. Dogajanje na svetu je povsem spremenjeno, revolucija v poti do resnice in v načinu odločanja je zato danes postala NUJNA.
Ta revolucija v razvoju orodij se je začela v 16. stoletju (renesansa) in sicer z odpiranjem pogleda v tretjo dimenzijo, kar se potem nadaljuje v razsvetljenstvu s postavljanjem pravokotnega koordinatnega sistema, ki postane glavno miselno orodje racionalizma. Nova pot do resnice in nov način usmerjanja v življenju v po-moderni dobi, kjer bo nekaj ključnega jezik videnj, jezik Duha, pa pomenita odpiranje oči duše v absolutno zgoraj.
Danes smo do tega večinoma še vedno brezbrižni, a Jezus napoveduje spremembo glede tega: »Prihaja čas, ko bo vsako videnje proglašeno za resnično. V moji Cerkvi ne bo praznih videnj in lažnih prerokb«. Sodobni človek je prežet z dvomi glede vsega, tudi glede videnj, a te besede dajo vedeti, da preroška videnja zagotovo prihajajo od Duha.
