Piše: Miran Mihelič
Lahko bi se vprašali tudi: Ali škodoželjnost uničuje, kar je bilo zgrajeno s požrtvovalnostjo za skupno dobro ali gre za kaj drugega?
Ob državnem prazniku rojstva SFRJ, 29. novembru, 1973, je Kaninska žičnica s smučiščem, zgrajena pretežno z denarjem Svetovne banke za razvoj, dobila obratovalno dovoljenje za »utekanje«, s pogojem odprave pomanjkljivosti, že 24. marca 1974, ko je žičnica to uradno dovoljenje tudi res dobila.
Nekateri obiskovalci, ki so poznali smučišča vse do Centralnih Alp, so se neprizanesljivo čudili, da poteka dostavna žičnica iz doline, »čez zelene travnike, koder skačejo rdeče bolhe in je kot tista živalca (iz humoristične zgodbe), ki veliko poje, a počasi leze in se slini, da se bog usmili… Vendar je bilo, med drugim, slišati tudi bolj mila pojasnila, da za prvotno veliko smučišče, s predvidenimi tisoči dnevnih smučarjev, ne bi bilo mogoče zagotoviti parkirnih površin na n.v. 1.000 ali več metrih, kjer je bila takrat še zanesljiva meja snežne odeje. Po drugi strani pa so nekateri, moram reči požrtvovalni, zelo požrtvovalni, akterji in izvajalci, dobronamerno predvidevali, da bodo mnogi gostje iz države, kjer ne znajo smučati, uživali v dolgi panoramski vožnji z izjemnim pogledom na »krasno hči planin« in čudovite stene okoliških dvatisočakov nad njo. In tako je, prva leta, tudi res bilo.
Na žalost se je, v osemdesetih letih začela snežna meja naglo umikati v višine, celoletna snežišča nad dva tisoč metri in Kaninski ledenik pa so kopnela… Drugi centri so se posodabljali, na Kanin pa je država pozabila. Zaposleni so se pritoževali, kako bodo žičnico posodobili in uredili smučišče, če se denar iz prodaje kart in turizma pod to goro, solidarnostno razliva navzdol po dolini Soče, za kritje izgube tistih zametkov turizma v državni lasti, ki je pridelal izgubo, ker ima postelje pretežno prazne.
Ob stečaju žičnice, leta 2013, je bilo usodno, da ni žičnice »posvojila« država, tako kot jo na italijanski strani upravlja državno podjetje, povsem drugače, kot se dogaja na šibkih ramenih tukajšnje revne občine, s komaj 3.500 prebivalci, od koder, iz »raja pod Triglavom« (dežele že zgodovinskega vsiljevanja tuje okužbe »kulture« samozatajevanja s krajo identitete in zadnje mode samouničevanja) v svet, sproti beži vse izšolano, Tako ji, nemara, ni preostalo drugega, kot da zastarelo žičnico krpa, namesto, da bi postavila država novo(!) krajšo, bistveno cenejšo in stroškovno bolj obvladljivo. V tej brezizhodni situaciji, v kateri se je znašla občina, menjajoči lastniki v splošni finančni krizi… Posebno ni bila razumljiva v brezizhodni situaciji ohranitev obstoječe dostavne žičnice iz doline (od tod niti nove), ker se je, že takrat, snežna meja na sončni strani gore, pomaknila vsaj na kakih 1.500 metrov n. v. Ta sončna stran se ne more primerjati s severnim italijanskim delom smučišča, saj so tam razmere povsem drugačne, z »mrzliščem« vse do lokalne ceste.
Kmalu po nastopu t. i. Golobove vlade, smo izvedeli, da je vrgla v vodo sredstva za novo žičnico, ki so bila v postopku priprave v mandatu prejšnje vlade, zatem pa je bilo v medijih zaslediti, da je pod to vlado padel v vodo še osnutek obljubljenega zakona o novi žičnici. »Šokantno«, me je klical znanec iz zamejstva. »Nam je, ob tem neuspehu Slovenije, tukaj nelagodno in me je sosed posmehljivo vprašal ali se, morebiti, odvečne Bovške tam otepajo, se jo vrača v nekdanjo Cono A pod začasno zavezniško upravo… na desnem bregu Soče?«
Kaj, je vzrok, mogoče drug koncept- iskanje drugačne rešitve za pridobitev investicije za podaljšanje in ureditev kaninske ceste (vožnja po njej je strošek gosta, ne žičnice) do n. v. okoli 1.500 metrov, od tam kabinsko žičnico do lokacije možne povezave z obstoječo sedežnico Prevala, ki povezuje obe smučišči? Ta sedežnica namreč še ni »abrahamka« in bo lahko obratovala še naprej, čeprav bi bilo, v korist konkurenčnosti, dobro postaviti sodobnejšo in bolj zmogljivo. Lahko pa direktno nad »Sedlo« oz. nad vmesno postajo sedežnice Prevala, kar omogoča direkten spust nazaj ali na italijansko smučišče.
V kolikor to ne bo mogoče, ostaja samo še varianta, da smučišče prevzame italijanski Promotur z dostopom iz območja V Žlebeh oz. uradno iz Selle Nevee. Seveda pa dvomim, da bo, po zaprtju žičnice in smučišča, sanitarna inšpekcija še dovolila ponovno odprtje restavracije na smučišču, kjer si gostje zatiskajo nosove pred smradom, ki prihaja iz sanitarij. Najbrž, brez nove prečiščevalne naprave pod temi sanitarijami, ne bo šlo več. Tudi zaradi kvalitete ponudbe restavracije in smučišča. Prečistiti pa bo treba tudi v glavah »na levem bregu Soče«, ki je spadal pod začasno jugoslovansko upravo in »Ljubljano«, še marsikaj, če bomo hoteli »stati inu obstati«. Upam, da bodo v lokalni samoupravi vztrajali s pogajanji s to ali kakšno drugo oblastjo, do uspešne rešitve, da mladi, ko se bodo vračali kot turisti, ne bodo ugotavljali, ob spominu na »babico Srednje Evrope«, da: »es ist alles die Schuld von Kaiserin Maria Teresia, die Flitsch im Kinstenland untergebracht hat“.
Staro železje naj prevzame država in ga odstrani, kajti občina, ki ji je bil blokiran denar za novo, ne sme imeti z njim nobenih stroškov več!!!
Miran Mihelič, Bovec, kimavec 2023
