Piše: Franc Pintar
Kritični glasovi na račun Habsburške dinastije, predvsem v slovenski publicistiki (in šolstvu) so potihnili predvsem po zaslugi Ottona von Habsburga in Franceta Bučarja ter njunih zaslug za vrnitev Slovenije v Evropo. Kljub komunističnim totalitarnim prijemom pod vodstvom “zadnjega Habsburžana” iz Kumrovca [in njegovih naslednikov, ko so bila življenja političnih nasprotnikov, preventivno tudi mnogih drugih, ničvredna], ni uspelo YU praznovati petdesetletnice. (prim. dr, Andrej Rahten, V prah strti prestol, 2023, uvod, str. 14).
Žrtev te oblasti je bila seveda tudi zgodovina. V šoli smo o Habsburški monarhiji slišali samo kot ječi narodov. Nič o razvoju severne Italije, Kranjske, Hrvaške, Madžarske …, Mnoge pomembne osebe družbenega, kulturnega, verskega in seveda političnega življenja so bile izbrisane. Tito, ZK, NOB in skoraj nič drugega. Ne spomnim se, da bi v osnovni šoli na Bledu posebno obravnavali blejski grad in Briksen, ali da bi kdaj slišali za barona Josefa Schwegla in njegovega nečaka Ivana Šveglja ter graščino Grimšče na Rečici. Krajani smo ju omenjali kot Grimščarja, partnerico Ivana Marijo pa kot gospodično. Nekateri se je še spomnimo. Čeprav smo se podili po Turenču kot ravbarji in žandarji ali pa kot partizani in Nemci, smo graščini izogibali, ker da je v njej strašilo. Kaj dosti se o njem tudi ni govorilo. Ne spomnim se dogodka, kjer bi bil omenjen. Tako pri sv. mašah v cerkvi sv. Andreja nismo posvečali posebne pozornosti nagrobni spominski plošči in njegovemu grobu, kamor je bil prekopan z blejskega pokopališča.
Na tej plošči je zapisano:
“V Božjem miru počiva tukaj s privoljenjem Svete stolice njegova ekscelenca Josip baron Schwegel rojen v Zg. Gorjah 29. 2. 1836, umrl na Rečici 19. 9. 1914.
Kranjski kmečki sin državniki diplomat njegovega veličanstva pravi tajni svetnik, državni in deželni poslanec za Kranjsko od 1879 do 1913, član gosposke zbornice na Dunaju 1907 do 1914. Častni član Ljubljane, Bleda, Jesenic, Tržiča, Novega mesta, Ribnice, Kočevja, Bele Peči, i.t.d.
Pisal in pesnil v svojem materinem slovenskem jeziku kot Josip Radonijevič,
Privoščite možu, ki je toliko delal in storil za dobro države, za domovino in bližnjake, vsaj kamen pod katerim leži.
Pri njem počiva njegova edina hčerka Marija, rojena v Aleksandriji, Egiptu 4. 4. 1896, umrla v Grimščicah na Rečici 28. 6. 1875.”
Pod to ploščo je še skoraj nikjer omenjena zahvalna plošča z naslednjo vsebino:
“Svojemu nepozabnemu stricu baronu Josipu Schweglu roj. v Gorjah 29. februarja 1836, umrl na Rečici 16. septembra 1914 v hvaležni spomin njegov nečak dr. Ivan Švegel, kralj.[evi] minister v Buenos Airesu, 1932.”
O Ivanu Šveglu je dr. Rahten izdal monografijo Med Kakanijo in Wilsonio (2018), v kateri je drugo poglavje posvečeno njegovemu stricu.
O baronu Schweglu je dr. Franc Rozman izdal monografijo leta 2004, njegove spomine in pisma pa leta 2007. V njih so naštete mnoge njegove mednarodne zasluge in dejavnosti. Omenim naj samo organizacijo obiska cesarja Franc Jožefa I. ob odprtju Sueškega prekopa leta 1869, zaradi katerega je dobil viteški naslov, kasneje pa zaradi uspešne razstave 1873 v Parizu še naziv baron. Na njegovo željo je tudi vodil in nadziral obisk Bleda ob 600-letnici združitve Kranjske s habsburškimi dednimi deželami. Pomembna je bila tudi njegova finančna vloga pri obnovi Ljubljane po potresu leta 1895. Zato je postal tudi njen častni meščan.
V knjigi Baron Josef Schwegel – Spomini in pisma, kjer je glavni urednik prof. dr. Franc Rozman, je Fran Šuklje, (1849 – 1936), politik in zgodovinar, v spominih zapisal, da je bila “gorjanska ekscelenca” eden največjih Slovencev, kar smo jih imeli v zadnjem stoletju.
Kljub vsem uspehom in zaslugam ne najdem v Sloveniji nobenega spomenika ali kakršne koli namig na barona Schwegela razen omenjene nagrobne plošče. Poleg doprsnega kipa v Narodni galeriji (Alojz Gangl, 1887) je še nekaj njegovih portretov. Nič v Ljubljani, nič na Bledu, nič v Gorjah, nič na Jesenicah …
Graščina Grimšče pa sameva in čaka na barona.
- septembra bo stodesetletnica njegove smrti
Če dopolnim opomnik na spominski plošči ” Privoščite možu, ki je toliko delal in storil za dobro države in bližnjake” vsaj kakšen spomenik, cesto, ulico, trg …
Mnogi v Sloveniji to imajo, vprašljive pa so vrednote, s katerimi so si to zaslužili.
- Dan upora proti okupatorju
Dr. Andrej Rahten v zaključku monografije V prah strti prestol spomni na polemiko o spomenikih še iz obdobja komunistične Jugoslavije.
Ta zapis spomni na “poslednjega Habsburžana”, kot poimenuje Tita, in na njegov dosmrtni “prestol”. Pa je res samo dosmrtni?
Za pomenljive spomenike na nekdanjo YU bi morali določiti muzejsko področje, v katerem bi bila prikazana vloga KP pred in po ustanovitvi PIF in pri preimenovanju v OF ter njihova vloga pri “zgraditvi komunistične družbe” (prim. Ustavo SFRJ 1974), za katero Temeljna ustavna listina in sklepi Ustavnega sodišča ugotavljajo zlorabo prava in sistemsko kršenje človekovih pravic. Poudarjeno bi moralo biti, da je do svobodne družbene ureditve prišlo šele leta 1990 s prvimi svobodnimi volitvami. Podobne ugotovitve so tudi v resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu leta 2009. Z njo je Slovenija še vedno le seznanjena?!
Pomembna pa je tudi odločba US iz l. 1998 B. I. – 7, kjer piše:
Zaradi bridkih zgodovinskih izkušenj slovenske družbe iz obdobja bivšega komunističnega totalitarnega sistema je v zgodovinsko poslanstvo slovenske ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj, preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema.
Jer pa kar nekaj indicev, ki opozarjajo take poizkuse, seveda pod krinko demokracije.
Ukinitev samostojnega muzeja osamosvojitve in slavnostni govor na Čebinah ministrice za kulturo (GOV.si tega ne beleži), z opozorilom “pomembno je, da se zavedamo svoje zgodovine” je sledila ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja kljub dobre pol leta prej izkopu preko 3000 žrtev iz brezna pod Macesnov gorico, ki še vedno čakajo na svoj grob, pa Hude jame, pa kljub otrokom s Petrička, koncentracijskim taboriščem, pa … pa …
“Nikoli več” se predvsem sliši na proslavah ZZB, kjer pogosto nastopajo tudi otroci. Pa jim kdo pove ne samo za zgoraj našteto, ampak tudi za revolucionarno nasilje v letih 1941 / 42. pa Kardeljevo napoved revolucije oktobra 1940 in Titovo napoved povojnih pobojev maja 1945. Mobilna razstava NOB 1941 do 1945, ki je tudi po šolah, vse to zataji.
Vse to je v skladu z agendo ZZB za vrednote NOB, da so “vrednote”, za katere trdijo, da so leta 1945 priborile “svobodo”, usklajene s 1. tč. Programskih izhodišč za leto 2024 – 2025 o vračanju vrednot ter njenega pomena za slovenski narod v povezavi z osamosvajanjem v šolski kurikulum in s 7. tč. o spremembi praznika dneva upora in vrnitvi imena OF.
Dr. Rahten zaključi s “Tajiti ali prikrajati zgodovinsko vlogo vladarjev je seveda možno nekaj časa, nikakor pa ne večno. Pa naj bodo z Dunaja, iz Beograda ali Kumrovca.”
ZZB pa razpošilja koledarje za leto 2024 s slikami “zadnjega Habsburžana” iz Kumrovca. Sic!
Franc Pintar, Bled, Rečica
