Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Kaos in zapleteno življenje s tehniko v pozni moderni: to rezultira v nepregledno in nepredvidljivo dogajanje, do resnice o konkretnih dogodkih sveta pa je mogoče priti samo s pomočjo Duha, ki to resnico edini pozna in jo tudi razodeva, skozi (nočna) videnja. Za kaj potrebujemo to resnico? Pri vsakodnevnem odločanju.
Odločanje pa pogojujejo tudi naši cilji, in če naj bi dosegali cilj duše (Boga), je treba spoznavati božjo voljo, to pa nam spet lahko podari le Duh, vsaj v mnogih primerih. Naša dejanja vplivajo na dogajanje sveta, in če nimamo pregleda nad njim, bomo morda delali zlo, četudi z dobrimi nameni, in si predstavljali, da hodimo po varni poti, čeprav nas morda za prvim ovinkom čaka nesreča. Ker le Duh pozna dogajanje sveta in tudi prihodnost, nas lahko pravilno in varno vodi le Duh: »Naj tvoje srce vodi Duh. Tisti, ki jih vodi Duh, niso v nevarnosti«.
Božja volja, vodstvo Duha, hoja za Kristusom: to spada na področje vere in Cerkve, tu se skriva znanje za to – v Svetem pismu, zlasti v evangeliju. A neko znanje ima moč šele, ko se uporabi v praksi, v življenju. Tu se pojavi vprašanje, če Cerkev oznanja hojo za Kristusom tako, da bi bilo to uporabno v življenju, in to pri sodobnem načinu življenja. V Cerkvi se omenja ta pot, a bolj malo je govora o tem, kaj pomeni hoditi po tej poti in še manj, kako to pot najti. Kristus (Beseda) kot Pot človeku kaže pot: hodi pred človekom kot Luč sveta in za sabo pušča znamenja svoje krvi (Duha) kot kažipote. In ta današnja božja znamenja, ki jih Bog daje mnogim, so sanje in videnja. Tu pa nastopi težava, opisana v RŽVB in omenjena v prejšnjem članku: duhovniki pridigajo o hoji za Kristusom, a zavračajo, kar prihaja od Duha – znamenja, s pomočjo katerih naj bi človek v življenju našel to pot. To pa zaradi racionalizma. Zakaj? Racionalizem hoče vse podrejati Razumu, tako tudi videnja, in to naredi tako, da si jih razlaga z raznimi teorijami – konstrukti Razuma, s tem jih zavrača kot nekaj, kar je od Boga oz. njegovega Duha, s tem kot božja znamenja, s pomočjo katerih naj bi človek našel pot hoje za Kristusom. To pa preprečuje, da bi človek neko znanje uporabil v praksi, in potem od njega ni učinka. Tudi zato je velik današnji odpad od vere (kot piše v RŽVB) v veliki meri sad racionalizma. Človeške teorije povzročajo puščavo v Cerkvi: »Če bi poslušali moje klice in hodili po mojih potih, ne bi bilo puščave (v dušah)«. Ta stavek da vedeti tudi, da Bog posameznika na neko (posebno) pot KLIČE, to pa spet tako, da mu to pot začne kazati – po svojih znamenjih.
V Cerkvi je sicer govora o božjih načrtih, volji Boga in milosti, a pri tem se pozablja (se ne omenja), da so to načrti za prihodnje dogodke sveta, in volja Boga je vsebovana ravno v njih, in ne pove se, da se to človeku razodeva po Besedi, katere prihod je milost. Ne omenja se, kaj sploh je »milost«, da je milost razkrivanje te Volje in teh načrtov – in kako naj bi videli načrte za konkretne dogodke sveta, če ne skozi videnja? Tako se pridiga o tem, obenem pa zavrača, da bi se človek ravnal po teh znamenjih, ki prihajajo od Duha. Da pa bi človek neko znanje uporabil v praksi, mora biti v sebi dovolj globoko prepričan, kar zahteva poglobljeno znanje, hoja za Kristusom namreč zahteva tudi odpoved, sprejemanje križa… . V RŽVB (te knjige so dane tudi za prenovo Cerkve!) pa jasno piše: »Prejeli ste milosti. Uporabite jih! Ne zapravite jih!« V Cerkvi pa se sanj in videnj ne obravnava kot milosti, odsvetuje se ukvarjanje s tem, opazil pa sem, da ne le zaradi racionalizma, v Cerkvi obstaja glede tega tudi strah pred zapadanjem v vedeževanje, spiritizem, vraževerje…, in obstaja previdnost v smislu možnega vpletanja temnih sil (satana) v to.
Človek bo v življenju pripravljen nekaj uporabiti, če bo dovolj trdno prepričan, prepričajo pa ga ne besede (zlasti ne več v tej kulturi velike inflacije besede), ampak IZKUSTVO. In videnja mu lahko podarjajo ta izkustva – vsako noč, zlasti prekognitivna videnja, ki so zagotovo od Boga in potrjujejo njegov obstoj: »Moja priča je Duh preroštva«. Večine od nočnih videnj sicer ne bomo nikoli razumeli, a človeku vedno ogromno podarjajo, Duh je namreč tudi »veličastna kraljevska Krona, Krona Lepote iz ust Boga in žareča Slava Živega«. To zato označuje ta svet Duha: veličastnost, lepota in žarenje. Duša je takrat nosilka Besede in zato živi v nebeškem Kraljestvu, in tudi skozi nočno videnjski svet človek spoznava brezmejno Bogastvo Boga: »Naj bodo moje Besede tvoj Svetovalec in tvoje Življenje, in ne bom te zapustil. Želim, da začnete spoznavati moje Bogastvo. Ni Mi težko prekriti vas s svojim Bogastvom, ker nikoli ne preneham dajati samega sebe vsem vam«.
