Piše: Franc Bešter
Teorija: tukaj sem že večkrat pisal o »lažnih teorijah«. Lažno: ne-pravilno, ne-resnično. Toda, kaj je »resnica« pri neki znanstveni teoriji? Tu je treba poudariti, da nobena teorija ni (in tudi noče biti) neka večno veljavna resnica, ona je le prehodni poskus pojasniti nekatera dejstva. Problem je, da teorije večina ljudi ( ki se vanje ne poglabljajo, ki ostanejo na površini) dojema kot »resnične in pravilne« – predvsem zato, ker Tehnika, ki jo ustvarja Znanost, deluje. Oni ne razlikujejo med naravo (stvarnostjo) in neko podobo (konstruktom, modelom). In tu je izvor neke velike zmote modernega človeka: da njegova Znanost lahko spoznava svet, kakršen v resnici je, in odkriva naravne zakone takšne kot v resnici so. To je eden od obrazov racionalizma – kuge naše dobe.
Mislim, da bi se tega morali jasneje zavedati, ker razne teorije močno oblikujejo naš miselni svet, zato se s to zmoto ljudje masovno hranijo: v šolskem sistemu, preko racionalističnih filozofov, in v zadnjem času še preko interneta. Da, tam ne naletimo le na povodenj pornografije, ampak tudi na poplavo raznih teorij, ki (za moje pojme) služijo vkalupljanju in poneumljanju ljudi. V prejšnjem članku sem zapisal, da s tem satan hrani stvarstvo: sili nas sprejeti racionalizem in naturalizem. Ponuja nam lažne teorije in razlage kot strupeno hrano. Lažne: pomeni, da v njih ni resnice (o naravi), zato Jezus svetuje, naj »ne hodimo pit vode človeških teorij, ki izvirajo iz racionalizma«. Pornografija je (zlasti za mlade) strup, ki se izliva v duše, a strupen sadež je tudi racionalizem.
Toda, kaj naj bi bila potem »resnica« o svetu (naravi), kaj so npr. fizikalne enačbe, če niso naravni zakoni? V filozofsko razpravo o resnici se tu ne morem spuščati, z gotovostjo in na kratko lahko povem le to, da so enačbe zgolj miselni konstrukti, obstoječi v naših glavah, ne pa neki zakoni, delujoči v naravi. Tak konstrukt je npr. tudi splošna teorija relativnosti, mnogokrat prikazana na internetu, vse to ima močan vpliv, saj se je v zadnjem času močno povečalo zanimanje za vesolje nasploh, tudi po zaslugi najnovejših teleskopov, ki nam pošiljajo slike samih začetkov vesolja, planetnih sistemov, prvih galaksij itd.. Ona gradi na enem samem (miselnem) eksperimentu in je tipična racionalistična filozofija, je delo enega samega fizika (Einsteina), ki je zame racionalističen filozof. Zakaj racionalističen? Ker gravitacijo pojasnjuje z dimenzijami, dimenzije pa so najpomembnejše miselno orodje racionalizma, ona pojasni gravitacijo s štirimi dimenzijami, kjer je četrta dimenzija čas, pojasni z ukrivljenostjo kontinuuma prostor-čas, in ta ukrivljenost prostora je na internetu velikokrat prikazana, ustvari jo prisotnost mase (materije). Vse v vesolju, od lun do planetnih sistemov, črnih lukenj in galaksij obstaja, deluje, se giblje zaradi te ukrivljenosti. In največja neumnost pri tem: pri tem je največja dovoljena hitrost svetlobna hitrost! Večje tudi ne sme biti, sicer bi tudi splošna relativnost izgubila svojo veljavo. To je tipičen racionalizem: če nekaj obstaja v naši glavi, potem to obstaja tudi v naravi, Razum odkriva naravne zakone narave.
Zaradi te zmote (glede svetlobne hitrosti) je splošna relativnost »lažna«. A v svetu fizike je problematično govoriti o »pravilnih« ali »lažnih« teorijah, fiziki se zavedajo, da je neka teorija zgolj mentalni konstrukt, in zato neko teorijo, ki se jim zdi najboljša v tem času, imenujejo »standardni model«. Lažno je zmotno razumevanje neke teorije, po katerem je npr. prostor res ukrivljen in planeti krožijo zaradi te ukrivljenosti, kot je to prikazano na internetu, in večina ljudi potem živi v teh predstavah – vemo, kaj je gravitacija: ukrivljenost prostora!
Podobno je glede elektrona – delca, ki igra tako odločilno vlogo v vsej sodobni digitalni tehniki, a tudi v atomiki, pri laserjih, v elektroniki…, večina ljudi si zato predstavlja, da elektron zares obstaja, a fiziki vedo, da »delci« ne obstajajo in da je elektron samo teorija. Vendar, teorija o tem delcu je bila zgrajena na kar nekaj empiričnih (eksperimentalno potrjenih) dejstvih, zato je ona v praksi tako zelo uporabna. S tem pa smo prišli tudi do teorije strun.
Strune: ali one sploh obstajajo? Ni niti enega empiričnega dejstva, ki bi kazal na njihov obstoj, zato mislim, da to ne more biti teorija, je lahko kvečjemu hipoteza. S katero se pa vrhunski fiziki resno ukvarjajo že 30 let! In tudi na internetu si je mogoče ogledati številne videe na to temo.
Strune: one naj bi bile enodimenzionalni delci (sicer silno kratki), ki delujejo znotraj kar enajstih dimenzij! Z njihovo pomočjo naj bi pojasnili nastanek delcev in njihove lastnosti, strune naj bi ustvarile nek red, nek sistem na tem področju, predvsem pa naj bi pojasnile polje. Materija se nam je namreč v svojem temelju prikazala predvsem kot »polje«, zato fiziki že dolgo iščejo »enotno teorijo polja«, oz. delajo na poenotenju vseh štirih znanih sil, ki delujejo v naravi: gravitacijske, električne, magnetne, jedrske. Osebno mislim, da je v tej teoriji – hipotezi racionalizem prignan že do viška, do absurda, saj gre za teorijo, za katero ni prav nobenega empiričnega (izkustvenega) temelja. Strune so čisti mentalni konstrukt, in gre za popoln racionalizem, saj so fiziki zanj uporabili dvoje temeljnih miselnih orodij (razsvetljenega) Razuma: pojem delca in dimenzij, in uporabili so še splošno relativnost (pojem ukrivljenega prostora) kot del te teorije. Pokojni Stephen Hawking (racionalisti in glavni po Einsteinu) je glede strun izjavil: »Pomembno je, da nekaj obstaja v naših glavah – potem to tudi zares obstaja!« In večina ljudi, ki gleda na internetu prispevke o strunah, si predstavlja, da strune zares obstajajo. Torej zdaj vemo, kaj je polje! A Jezus (Bog sam, ki povsem pozna tako naravo, stvarstvo, kot tudi te teorije in človeka v celoti) nas v knjigah RŽVB opozarja: »Danes hudič hrani stvarstvo z racionalizmom«. Hrani tako, da ga hrani s teorijami, ki izvirajo iz racionalizma, z lažnimi teorijami, razlagami, ki so za dušo strupena hrana. Strupena zato: če nas zapelje ta racionalistična filozofija, se v nas (v duši) ugnezdi kača, ki ji prinese smrt.
Če Jezus vsem tem človeškim teorijam, ki »izvirajo iz racionalizma«, pravi »voda« in naroča, naj te vode ne hodimo pit, to nujno pomeni tudi, da v teh teorijah ni resnice, in iz tega sledi tudi, da v teoriji strun ni resnice o polju, tudi ne o delcih itd.. Ali pa bo sploh mogoče priti do te resnice (o polju)? Kaj naj bi bila ta resnica? Ali je polje sploh lahko predmet preučevanja fizike?
Kar se tiče polja: fiziki skušajo pojasniti mehanizem vzpostavitve privlačne (odbojne) sile med telesi, naboji, delci…, s tega vidika je logično, da je polje predmet fizike. In pri elektromagnetnem valovanju gre za nihanje polja. In delci nastajajo iz tega valovanja – iz žarkov visokih energij. Razumljivo, da hočejo ustvariti enotno teorijo polja, in to naj bi bila teorija strun, zanje je to »standardni model«. Je zgolj model: vedo, da strune ne obstajajo, so hipotetični delci, a upajo, da bodo morda nekoč odkrili nekaj njim podobnega (podobno kot naj bi po tridesetih letih od napovedi potrdili obstoj Higgsovega bozona – delca, ki naj bi stvarem podeljeval vztrajnost). Za moje pojme so fiziki pri vsem skupaj postali ujetniki in tudi žrtve nekega znanja in načina mišljenja, so bili pač izobraženi v neki smeri, vkalupljeni v neke miselne šablone, in le-te v njihovih glavah imajo pač svojo vztrajnost – tako tudi polje skušajo pojasniti z nekimi predhodnimi znanji in teorijami, z modeli, ki so v preteklosti marsikaj pojasnili: s pojmom delca in dimenzij, v tej teoriji združiti tako znanja in izkustva kvantne fizike kot splošne relativnosti.
A kar se tiče polja je zame vse skupaj neka slepa ulica – ker se polje skuša pojasniti z neko metodo, s katero tega ni mogoče pojasniti. In kaj je bistvo fizikalne spoznavne metode? Eksperiment, objektivno opazovanje in merjenje. Merimo neke velikosti (količine), s tem dobimo neke številke, s pomočjo katerih oblikujemo enačbe – abstrahirane zapise rezultatov eksperimentov. Pri tej metodi so torej velikosti, količine (kvantitete) nekaj bistvenega. Vendar, ali je pri spoznavanju polja kot takega to (količina) nekaj bistvenega? Ne, tu je bistvena kvaliteta, kvalitativna lastnost, ki je npr. gravitacijska privlačnost vztrajnih teles, privlačnost in odbojnost nabojev, jedrska privlačnost med protoni… . In v tem je slabost fizikalne metode: ona ugotavlja to lastnost, DA se npr. nekaj privlači (odbija), in z meritvami spoznava velikostne soodvisnosti pri tem (količina mas, velikost razdalj – kako je velikost privlačne sile odvisna od tega), ni pa v moči te metode, spoznati, ZAKAJ se npr. telesa privlačijo, odkod in zakaj ta njihova kvalitativna lastnost. Šibka točka te metode je torej v tem, na področju kvalitete. Zato menim, da polje kot tako, kjer je nekaj bistvenega spoznavanje kvalitete, ne more biti predmet preučevanja fizike – ker ni dostopno njeni spoznavni metodi.
S teorijo strun je novoveški racionalizem (vera v to, da je s konstrukti Razuma mogoče do resnice) prignan do absurda.
