Piše: Franc Bešter, Besnica
Svoboda – del gesla francoske revolucije. V prejšnjem članku sem se nekoliko dotaknil enakosti, tukaj bi rad spregovoril par besed o problematičnosti »svobode«. Nenazadnje je takšno tudi ime sedanje vladajoče stranke v Sloveniji.
Svoboda, enakost, bratstvo – to so za množice privlačne besede in vrednote, in francoski revolucionarji so z njimi med drugim opravičevali svojo krvavo revolucijo. Revolucija: nasilen prevzem oblasti, tega so izvedli tako, da so vse nosilce prejšnje oblasti (kralja, plemstvo) enostavno pomorili in odpravili Cerkev, z njo povezano (pregnali duhovščino), pobili ogromno ljudi, privrženih kralju (Vendeja).
Ali v prejšnjem sistemu svobode, enakosti in bratstva ni bilo – da je bilo vse to potrebno uvesti s toliko človeškimi žrtvami? Mi danes, iz te velike časovne distance, na vse skupaj gledamo drugače. V fevdalizmu, ki se je takrat že izpel (ni bil več kos izzivom časa), res ni bilo enakosti: neenakost je bila pogojena že z rojstvom (nekateri so se rodili kot plemiči, drugi kot podložniki), tako, da je bila zahteva po enakosti na nek način upravičena. Seveda tudi svobode ni bilo: glede na to so bili nekateri mnogo bolj svobodni kot drugi. Vidimo, da se problem (ne)enakosti tesno navezuje na problematiko svobode. Sicer je pa to problem, o katerem so filozofi pisali že debele knjige.
Ali je revolucionarjem uspelo politično udejaniti razsvetljenske ideale svobode, enakosti, bratstva? Težko bi rekli, gotovo pa je nekaj: francoska revolucija, z Napoleonovimi vojnami, ki so sledile, je zelo pospešila dokončen zaton fevdalizma kot preživelega družbenega reda, kar je omogočilo vpeljevanje demokracije, ne pozabimo, da se je ameriška demokracija rodila ravno v letih te revolucije. Le-ta pa je vsekakor močno vplivala na nadaljnje politično dogajanje v civilizaciji Zahoda vsa naslednja stoletja. Pri njej se je navdihoval Marx, in komunisti, ki so prevzeli njegov nauk, so tudi svoje revolucije vodili v imenu gesla svobode, enakosti in tovarištva. A prevzeli so tudi revolucionarno metodo pobijanja predstavnikov prejšnjega (po njihovo preživelega, zaostalega) političnega sistema (zdaj kapitalizma) in nasploh vseh političnih nasprotnikov, realnih ali tudi povsem namišljenih (lahko samo malo sumljivih). Revolucija zahteva masovne likvidacije, zato je francoska izumila stroj za to (giljotino), s tem se je začelo industrijsko morjenje ljudi, ki je svoj vrh doseglo v tovarni smrti Auschwitza.
Ali so komunistične revolucije ljudem prinesle svobodo? Vsekakor so komunisti obljubljali neko osvoboditev, kot »avantgarda delavskega razreda« osvoboditev od kapitalističnega izkoriščanja. Kapitalizem je res (tudi) izkoriščevalski sistem, posledica je neka njegova velika napaka: da ustvarja velike neenakosti. Komunisti so pa to izkoristili, s svojo zahtevo po enakosti (egalitarnost) in družbeni pravičnosti. A tu se spet pokaže, da sta svoboda in enakost soodvisni. Postavi pa se tudi neko odločilno vprašanje: ali so takšni ideali v tej »solzni dolini« sploh uresničljivi. Komunisti so to obljubljali: brezrazredno družbo, nekakšen raj na Zemlji, ki bo dosežen s pomočjo znanstveno-tehničnega napredka. Da, ob zatonu fevdalizma in uvajanju parlamentarnih demokracij se je v civilizaciji začel dogajati tudi silovit znanstveno-tehnični razvoj 19. in 20. stoletja, jasno, da je tehnika močno vplivala na značaj političnih sistemov kot sta demokracija in totalitarizem.
Komunizem se je kaj hitro izrodil v despotizem, kar sta vnaprej zaslutila že Marx in Lenin, a proglašal se je za demokratičen sistem, čeprav je bil očiten totalitarizem: en Vodja, ena Partija, ena Ideologija. Kaj pa svoboda v njem, o kateri je tukaj govora?
Svoboda: ali to pomeni stanje, ko vsak lahko počne, kar »mu paše« oz. kar se mu zljubi? Ne, tudi komunisti so se zavedali, da to ne gre, saj je Kardelj npr. pisal, da »je svoboda posameznika omejena s prav enako svobodo drugih«.
»Postanite svobodni!« so oznanjali številni preroki 20. stoletja, »zato se znebite religije, ki je opij in človeka samo utesnjuje«. Komunizem je načrtoval uničenje vere, njeno popolno odpravo. Zato je seveda zavrgel tudi Dekalog in pojem greha. Toda: ni svobode brez zakonov, in tudi ne brez Zakona v človeku samem. Zato sta se v državah, kjer je zavladal, kaj hitro pojavila ne samo beda, ampak tudi kaos. Stanje kaosa pa ne more biti stanje svobode, to stanje zasužnjuje. Zaradi tega stanja pa so komunisti, da bi vzdrževali določen red in s tem omogočali delovanje države, vzpostavili močan represivni aparat s široko razpredeno mrežo ovaduhov, ki so pazili tudi na besede državljanov, in včasih je bila dovolj že beseda, da si se znašel v Sibiriji, zlasti je bilo nevarno kaj reči »čez režim«. Zaradi teh dejstev so si ljudje mnogokrat upali govoriti le šepetaje. Torej: konec svobode govora. S tem pa tudi konec svobode mišljenja, kajti če moraš paziti na besede, moraš tudi na misli. Zato je bila ljudem odvzeta najpomembnejša oblika svobode – notranja svoboda, in komunizem se pokaže kot najmanj svoboden sistem. Ko je Gorbačov začel s svojimi reformami, se je tega zavedal, zato jih je označil za »Glasnost«. Ljudem je treba dati možnost, govoriti »na glas«.
Teror se je pokazal kot neustrezno sredstvo za vzpostavljanje »emancipacije«, vendar, struktura, ki ga je vzpostavila (miselna, filozofska – komunizem je sin razsvetljenstva) je ostala, kot ugotavlja Chantal Delsol v »Sovraštvu do sveta«. Zato je ostal tudi permanentni komunistični boj za oblast, in zato so se v pozni moderni v naši civilizaciji pojavile nove ideologije in gibanja kot Frankfurtska šola, kulturni marksizem, Forum Sao Paolo, Woke, progresivizem… .
