Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Demokracije brez svobode govora ni, ne more biti – ker brez tega ni političnega pluralizma, ki je bistvo demokracije, in tudi ni svobodnih razprav v parlamentu, ki je tudi bistven za ta politični sistem.
Totalitarni sistem noče te svobode govora, ker bi ga ta svoboda razkrajala, uničevala, omogočala bi namreč javno kritiko režima, tega pa totalitarizem seveda ne prenese. Zato smo v prejšnjem (komunističnem) poznali t.i. »verbalni delikt«. Bila pa je z ustavo zagotovljena »svoboda misli in pojmovanja«. Vendar pa se je v tem skrivala neka laž. Če namreč ni svobode govora, tudi ni prave svobode misli, preden namreč nekaj izrečemo, moramo tisto prej v glavi artikulirati na ravni misli, zato moramo v primeru ne-svobode govorjene besede paziti tudi na svoje misli. Ta ne-svoboda mišljenja pa pomeni najhujšo obliko nesvobode, ker človeku jemlje notranjo svobodo.
Svobode govora in nasploh prehoda v (vsaj formalno) demokracijo po vsej verjetnosti ne bi bilo brez »perestrojke« v SZ, bistven njen sestavni del pa je bila »Glasnost Gorbačova«. Glasnost: to besedo je treba razumeti v smislu komunističnega terorja, ko so si ljudje mnogokrat, vedoč za povsod prisotne vohune, ki so prežali tudi na besede državljanov, upali govoriti samo šepetaje, in tak pritisk ljudem seveda ni dal dihati: »Glasnost potrebujemo kot zrak za dihanje«, je bilo eno od gesel Gorbačova.
Sicer pa tudi sam pripadam generaciji, ki je še poznala te pritiske (nesvobode govora), in dobro poznam (in cenim) to razliko med tedanjim in sedanjim stanjem. Vendar pa je v zadnjem času spet opaziti težnje po omejevanju svobode govora, v imenu t.i. »politične korektnosti«, v imenu boja proti »sovražnemu govoru«, in občutek imam, da bi nekateri spet radi vpeljali verbalni delikt.
A kljub vsemu, danes lahko govorimo o tem, da je v življenju svoboda govora, zagotovljena tudi z ustavo, v glavnem zagotovljena in uveljavljena. Imam pa hude pomisleke glede naslednjega: ali ta svoboda obstaja, ali je zagotovljena tudi na področju boja za oblast – v sistemu naše (bolj formalne) demokracije? Bojim se, da ne. Boj za oblast v tem sistemu je namreč boj za glasove volivcev, znano pa je, da javno mnenje najbolj oblikujejo in volilno voljo volivcev odločilno kreirajo t.i. »mainstream mediji«. In znano je tudi, na katerem političnem polu je največ medijske moči. Gre za veliko neuravnoteženost, zaradi katere tekma za volivce ni enakopravna in zaradi česar v tem času tranzicije volitve še nikoli niso bile poštene. Tu se postavlja vprašanje, če pri takšnem stanju sploh lahko govorimo o svobodi govora. Na prvi pogled »da«, saj je mogoče spregovoriti tudi prek nekaj desnih medijev, toda kaj pomaga, če tvoja stališča ne dosežejo širokih množic (ljudi – volivcev!), tako kot se to dnevno dogaja prek megafonov tranzicijske levice. Da, le-ta ustvarja svojo permanentno politično moč preko medijev, se pravi informacijske tehnike, ki jo napaja in poganja kapital, ve se, da je večina te (kapitalske) moči na levem polu. Ker ni pluralnih (svobodnih) medijev, ne moremo govoriti o političnem pluralizmu in zato ne o resnični demokraciji.
Vendar, levici je teh nekaj desnih medijev še vedno trn v peti, ljubosumna je na svoj medijski monopol, zaveda se, da bo imela Oblast, dokler bo trajal ta monopol, glede tega se čutim ogroženo, zlasti zaradi novega medija – interneta (družabna omrežja, spletne strani…), ki deluje tudi z manj denarja in čigar uporaba se zlasti med mladimi hitro širi. V tej luči vidim tudi razna zaslišanja s strani raznih preiskovalnih komisij, njihov namen se mi zdi dokaj prozoren: ukinjanje teh medijev s tem, da bi jih finančno onemogočili. Iščejo se napake in nepravilnosti pri njihovem poslovanju, ob zasliševanju direktorjev, lastnikov, urednikov, da bi jih kaznovali in »spravili na boben«. Jasno, ljudje nismo popolni in vsi delamo napake, in če jih nekdo hoče najti, jih hitro najde, pri tem lahko tudi zlorablja zakonodajo. Vendar, če bi se razjasnilo, na kakšne načine je levica prišla do svoje kapitalske in s tem politične moči, bi se množice zagotovo zgrozile. Dvojna merila.
Toda, demokracija kot politični sistem je v spregi z informacijsko tehniko tudi vse zahodne družbe po nekem trajanju in razvoju privedel v to stanje – v stanje vladavine Denarja. Volitve so bolj predstava za javnost, za ustvarjanje videza demokracije, medtem ko nam izvoljene strukture že dolgo ne vladajo več. A to stanje na svetu, ko smo dnevno izpostavljeni pritisku in nasilju medijev, preko katerih se ljudi načrtno bega, povzroča zmedo in mentalno degradacijo, ko se masovno širijo laži, izkrivljene novice, polresnice, nasprotujoče si novice, bo po mojem imelo tudi pozitivne učinke. Vedno več ljudi se bo namreč začelo spraševati, KAJ JE RES, kaj je v resnici ta in ta oseba, kaj se je V RESNICI ZGODILO, kaj se v resnici dogaja okrog mene… . To bo v množicah pospešilo ISKANJE RESNICE, vendar ne v poplavi in smetišču informacij v medijih, ampak v svoji notranjosti, s pomočjo Besede, zato bodo videnja začela igrati vedno pomembnejšo vlogo, prenehala se bo današnja ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha. Ravno mediji utegnejo pospešiti prihod nove zgodovinske paradigme.
