Piše: C. R.
Sodobna šola (ne le pri nas, po vsej Evropi) je v veliki krizi, predvsem je problem rastoče medvrstniško nasilje, na to temo je nedavno potekala celodnevna razprava parlamentarnega odbora, pristojnega za to področje, ki sem jo (že bolj pri koncu) nekoliko spremljal. Kot bivši pedagog obžalujem, da se je preveč debat vrtelo okrog (sicer zelo pereče) romske problematike. Vzrok za to je bil v nasilju romskega učenca na brežiški OŠ. Sicer pa: ve se, da je bil ta incident samo povod, bistvo problema je v vedno bolj nevzdržnih razmerah po vseh slovenskih šolah.
Jasno, kot vedno so se spet pojavile velike razlike v pogledih na to problematiko, med levico in desnico, med koalicijo in opozicijo, kjer je lahko vsem na dlani, da vse to korenini v ideoloških razlikah med obema taboroma. Gre tudi za različne poglede na človeka, zato tudi na otroka. Levičarska poslanka Tamara Vonta je izhajala iz teze, da se vsi otroci rodijo enaki in dobri, noben kot nasilnež in kriminalec, to kasneje iz njega naredi okolica, zato je to pri ravnanju z njim treba upoštevati. Tipično razsvetljensko: »Otrok je po naravi dober, človek pa (s svojo vzgojo) vse pokvari« (Rosseau). Aleksander Reberšek kot desničar in kristjan pa je poudarjal, da takšen nasilnež kot tisti Rom na tej šoli nima več kaj iskati. Strinjam se z njim: nismo rojeni kot »dobri, popolni«, znano (dokazano) je, da v vsakem od nas dremlje primitivec in agresivec, in to nam je prirojeno, izhajamo iz živalskega carstva. Gremo lahko še naprej: po izvirnem grehu smo nagnjeni k padcu, bolj k slabemu kot k dobremu. To se mi zdi bolj realen pogled na človeka.
Sicer smo pa v parlamentu dnevno priča konfliktom med levico in desnico, ki jih vidim tudi kot konflikt med krščansko in razsvetljensko paradigmo.
Ko se govori o vzgoji, navadno večina ljudi najprej pomisli na šolo: ona je za to postavljena, učitelji so za to usposobljeni. Po mojem je to zmota in je zgrešeno: vse skupaj (najbolj odločilno, najbolj usodno) se začne v družini, in tu vidim tudi temeljni vzrok za večino nasilja. Kar se tiče vzgoje (na ravni družine) pa so stvari večinoma zavožene iz dveh glavnih razlogov: zaradi mnogih neurejenih in razbitih družin, katerih rezultat so nesrečni otroci in kasneje problematični učenci, in zaradi permisivne (crkljajoče) vzgoje v družinah (v številne vzroke zanjo se tu ne morem poglabljati). Znano je (že dolgo), kako odločilen je vpliv staršev, iz več razlogov: ker gre za prva, odločilna leta življenja, ker gre za biološko povezanost starš – otrok, in ker se otrok s starši identificira (otroci staršem samo sledijo, jih posnemajo) – in katera vzgoja je lahko močnejša od vsega tega?! Spomnimo se na pregovor »Jabolko ne pade daleč od drevesa«.
Za to pravzaprav večina ljudi ve, še posebej pa bi to morali vedeti razni specialni- in logo-pedagogi, a jih le redko slišim o tem pisati in govoriti, kar me je dolgo presenečalo, danes mi je vse že bolj jasno: oni nočejo pritiskati na razne boleče točke staršev (neurejenost družin, razvajanje…) – ker so oni tudi njihovi klienti in poslušalci na predavanjih, nočejo se jim zameriti, jih izgubiti.
Šola: je seveda tudi močan generator nasilja, s svojim hiperpermisivnim sistemom in razvrednotenim učiteljem, oropanim vsake avtoritete. Desni (a seveda tudi levi) poslanci se seveda tega dobro zavedajo, zato so v razpravi zahtevali temeljito spremembo zakonodaje na tem področju (npr. glede kaznovanja učencev), videlo se je, kako se »levi« temu upirajo, in so desne označili za »butaste« in se jim posmehovali. Mislim, da mi je znano, zakaj je temu tako: šola naj proizvaja material, ki ga bo mogoče medijsko manipulirati, šola vzgaja bodoče volivce! Takšni pa so permisivno vzgojeni: šibke volje, brez etičnih temeljev, dezorientirani, živeči brezciljno in brez osebne usmeritve, brez notranje opore, nesposobni misliti s svojo glavo… .
Tako lahko na sodobno mladino gledamo tudi kot na žrtev boja za Oblast – za vsako ceno.
