Piše: Franc Bešter
Skrajna desnica: fašizem, nacizem. Vsaj tako jo običajno pojmujemo. Pod skrajno levico naj bi spadal komunizem. Pred seboj imamo torej tri totalitarizme prejšnjega stoletja. Z njimi ima večina Evropejcev zelo slabe izkušnje, zato se danes v politiki (skoraj) nihče predstavljati kot »skrajni«, nihče noče biti več (vsaj na zunaj, v očeh volivcev) fašist, komunist, nacist. Večina strank se zato tudi noče predstavljati samo kot »leva« ali samo kot »desna«, večina se jih predstavlja kot »levosredinska« ali kot »desnosredinska«, s tem volivce hočejo odvračati od misli, da gre pri tem za kakšno skrajnost. Še več: več strank se je izrecno izreklo za »sredinskost«, kot npr. razne novonastale liberalne stranke (G. Viranta, M. Cerarja). Prav tako se je novonastala »Povežimo Slovenijo« umestila v »strogi center«, stranka, nastala večinoma iz več liberalno usmerjenih strank, nastalih pred kratkim, ki pa so ocenile, da se same ne bodo uspele prebiti v parlament – tudi odtod to povezovanje.
Ta novonastala »stranka politične sredine« je nedvomno nastala tudi zaradi vedno večje polarizacije slovenskega političnega prostora, predvsem v zadnjih dveh letih (desnica za to razklanost obtožuje levico, in obratno), zaradi nje se je politični prostor na sredini precej izpraznil in dal prostor nov stranki.
Čeprav se ima večina levičarjev (KUL) za »zmerne«, prav tako večina desničarjev, pa je gotovo, vsaj po svojem notranjem, intimnem prepričanju, na obeh straneh tudi precej skrajnih, čeprav se na zunaj ne bi hoteli deklarirati za komuniste ali fašiste.
A to so, po svojem notranjem bistvu, so torej zagovorniki totalitarizma, se pravi političnega sistema enega močnega Vodje, ene ideologije, absolutne oblasti ene stranke, bolje, ene politične elite. Odtod, menim, tudi toliko histerije, toliko protestov, težnje, tudi z nasiljem zrušiti sedanjo vlado. Vendar je to tudi naravno, normalno, skrajneže srečamo v vseh družbah, v vseh državah. Tudi glede tega (se pravi politične, strankarske opredelitve) namreč velja zakon t. i. Gaussove (zvonaste) krivulje, se pravi normalne porazdelitve, značilne za številne pojave in procese (skrajnosti levo in desno je manj, največ je sredine, povprečja). Vprašati pa se moramo, koliko je sistem demokracije sploh primeren zanje, koliko je kompatibilen z ideologijami totalitarnih političnih strank. V demokraciji je namreč oblast »razrezana«, razdrobljena na procente, ki jih ljudje določijo na volitvah, totalitarci pa vedno hočejo VSO Oblast zase.
V tem sistemu je boj za oblast boj za glasove volivcev, zato tudi sistem sam povzroča težnjo strank k »sredinskosti« – večina volivcev je »zmernih, sredinskih«. Zaradi tega sistema se tudi politično radikalni navzven predstavljajo kot zmerni – da bi ugajali volivcem. In današnja slovenska levica zlorablja negativne zgodovinske izkušnje s totalitarizmi v svojem boju za Oblast, za volivce, s tem, da vso današnjo slovensko desnico kar počez proglaša za »skrajno desno«, se pravi za fašistično: »To niso desničarji, ampak fašisti, zato jih je treba spraviti z oblasti«. Mnogo preveč poenostavljeno gledanje. A ljudje s totalitarno miselnostjo imajo radi poenostavljene rešitve: kdor ni z nami, je proti nam in zato naš sovražnik, zato se je proti njemu treba boriti. Če »sovražnika« proglasiš za fašista (fašizem je znan kot nekaj izrazito negativnega), s tem opravičiš svoj boj proti njemu.
Spomnim se, da je že komunizem vse tiste, ki se niso uklanjali njegovi ideologiji, ki so mislili in govorili drugače, imel za »nevarne izvore fašizma« in za protidružbene elemente. In spomnim se, kako je bilo pred 32 leti, ko so se ustanavljale prve stranke in koalicija Demos in so nas nekateri že takrat začeli označevati kot »skrajno desne«.
Mislim, da bi bilo polarizacij in sovraštva (vse to je tudi umetno, namerno povzročeno), če bi na ljudi (na človeka) začeli gledati drugače, bolj celovito: politična usmerjenost je samo ena komponenta človeškega bitja, in tudi glede tega je vsak človek drugačen in svet zase. Zato tudi znotraj iste stranke
obstajajo razlike v pogledih. In različne stranke obstajajo ravno zaradi teh razlik. In zato tudi mislim, da je demokracija kot sistem veliko bolj naraven kot totalitarizem, ker omogoča in priznava to različnost. Menim, da stranka »Povežimo Slovenijo« pomeni nov element demokratičnosti, več demokracije. Vkolikor je ne bo kdo izkoristil za to, da ponese glasove volivcev na svojo stran.
Politika je res boj za oblast, tudi v demokraciji, vendar je nekaj bistvenega za ta sistem, da se politične opcije na volitvah menjavajo, in zanjo je bistven tudi politični pluralizem: več strank, vsaka z drugo ideologijo (pogledi na urejanje skupnih zadev). Izključevanje drugačnih, zaradi drugih pogledov, je za demokracijo nesprejemljivo. Žal se je v Sloveniji zlasti v zadnjem času močno pokazala neka a priorna izključevalnost.
Franc Bešter, Zg. Besnica
