Piše: Franc Bešter, Besnica
Francoska revolucija je vrgla v svet geslo svobode, enakosti in bratstva, in to geslo glasno odmeva še danes. Nedvomno so ga proizvedle razsvetljenske ideje, brez razsvetljenstva te revolucije tudi ne bi bilo. In ideji svobode in enakosti sta soodvisni: brez enake svobode (vseh!) tudi ne more biti enakosti. Sin razsvetljenstva je komunizem, ki je nasledil te ideje in skušal udejanjiti to, kar je spodletelo jakobincem v francoski revoluciji (najbolj radikalnim revolucionarjem), ustvariti nov svet in novega človeka, s spremembo družbenega sistema, uresničiti totalno enakost vseh. In spomnimo se, komunizem je imel tudi polna usta svobode, toda kaj hitro se je sprevrgel v najbolj nesvoboden sistem, kar jih je proizvedlo človeštvo: totalitarizem, policijska država, ukinitev svobode govora. Široko razpredena mreža ovaduhov je pazila tudi na besede ljudi. Kjer ni svobode govora, pa tudi ni svobodnega mišljenja! Morda je bila največja pridobitev »Glasnosti Gorbačova« ravno v tem: da je prinesla svobodo govora (v SZ so si ljudje mnogokrat upali govoriti le šepetaje!).
Naša doba je uvedla pojma ekonomske in politične svobode. Nedvomno sta to dve pomembni obliki svobode: bogataš oz. človek z veliko denarja je bolj svoboden kot revež, premoženje mu omogoča udobje, potovanja, denar mu odpira številna vrata. Demokracija je bolj svoboden sistem kot totalitarizem, že zaradi svobode govora. V komunizmu, ki se je proglašal za »najbolj svoboden sistem«, ni bilo niti ekonomske niti politične svobode. Revščina, beda, oporečniki so polnili ječe in hirali po taboriščih Sibirije. Vendar, v novejšem času se tudi Zahodna Evropa nevarno premika v smer totalitarizma, Američani nam očitajo, da pri nas sploh ni demokracije, ampak vladavina birokratov (v čemer je gotovo veliko resnice), in na pohodu je kulturni marksizem, ki je komunizem v novi preobleki, totalne oblasti se skušajo polastiti na nov, mehkejši način, preko družbenih podsistemov (šolstvo, mediji, kultura…), odtod tudi ideologija LGBT, uvajanje pojmov kot »politična korektnost« in »sovražni govor«. Propaganda za svobodno spolnost (poplava pornografije) – to vidim kot napad na mlade in tradicionalno družino. Gre za rušenje temeljev evropske kulture, tudi za napad na krščanstvo, v tej luči vidim masovno uvažanje muslimanov, kjer gre za prikrito invazijo.
Vendar, pri politični in ekonomski svobodi gre za svobodo (ne-svobodo) človeka kot telesnega bitja, se pravi bitja, ki mu je dano živeti, odločati se in delovati v tem materialnem svetu. To je pojmovanje svobode, kakršno je uvedla moderna doba, ker pa se (kot sem prepričan) bližamo koncu te dobe, v po- moderni pa moramo zgraditi tudi celovitejšo in zrelejšo podobo človeka, in k njej spada tudi duša. Človek je (tudi) duh, zato moramo pogledati na njegovo svobodo še s tega zornega kota. Pri tem se nameravam držati resnic iz knjig RŽVB, kot že večkrat.
Ali je človek svoboden, če ni svobodna (osvobojena) njegova duša? Kdaj je duša svobodna, kdaj ni? Jezus, ki pozna tudi duše vseh ljudi in njihovo stanje in za katerega je nasploh duša najpomembnejša, pove: »Zazidali ste svoje duše in se ujeli v mračne ječe«. In pove, da so naše duše »zasužnjene«. Iz teh besed sledi, da so ti poslednji časi moderne tudi časi velike ne- svobode duš, da je to čas zasužnjenih duš, in pove tudi, da je to satanovo delo – saj je Zemlja postala njegovo gospostvo.
Zemlja, materialni svet: duša je potopljena vanj, ko je v telesu (»Tvoj duh je v tvojem telesu«). Vendar pa je to zanjo nenaraven element: »Živiš tam, kjer tvoj duh ne more najti potešitve, ker te tu, na Zemlji, obkroža vse, kar nisem Jaz (Bog). Vse to (zemeljsko) ne more dvigniti in nahraniti tvoje duše«. Iz teh dveh stavkov pa jasno sledi tudi, da duša lahko najde potešitev v Bogu, da jo lahko dviga in nahrani Duh. Sledi tudi, da je duša, ko je v telesu, ujetnica omejenega in nepopolnega sveta – če ni Duha, ki bi jo dvigal – k Bogu, v katerem najde potešitev, in da je svobodna, ko se dviga in živi v Bogu. Vendar pa je potrebno še nekaj. Neko ustrezno stanje v človeku, neko prizadevanje s strani človeka: »Osvobodi svojo dušo, loči se od zemeljskih skrbi! Biti svoboden pomeni biti ločen od zemeljskih skrbi. Duša je svobodna, ko se loči od zemeljskih skrbi in poleti proti Bogu«.
Ti stavki povedo, da je človek resnično svoboden (edino!) takrat, ko je svobodna njegova duša. Notranja svoboda je torej edino resnična oblika svobode, gre za svobodo duše v Bogu. Zakaj zemeljske skrbi preprečujejo to osvoboditev? Zemeljske skrbi so MISLI, ki se nanašajo na materialno. Jezus na to opozarja že v evangeliju: »Varujte se, da van srca ne bodo obtežena s skrbmi tega (zemeljskega) življenja«. K Bogu se dviga srce, zemeljske skrbi pa ga obtežujejo, da se ne more dvigniti. Da bi razumeli ta problem, je treba upoštevati dvoje: da je srce tisto, ki generira misli, in da gre za odnos spodaj – zgoraj. Duh je glede na vse zemeljsko absolutno zgoraj, in tako tudi duša (srce), ki je »božji dih«. Zemeljske skrbi zato srce usmerjajo k materialnemu, ga vežejo na to nižje, onemogočajo dviganje in zato duši jemljejo svobodo.
Iz vsega pa sledi, da silnice moderne dobe, zaradi racionalizma in materializma te dobe, delujejo zelo škodljivo na človekovo dušo, preprečujejo njeno dviganje, povzročajo njeno zasužnjenje. Zemeljske skrbi nadalje silno množi življenje z zelo zapleteno moderno tehniko. Iz vsega sledi tudi, da bogataši tega sveta, ob tem, da imajo največ ekonomske (in zato navadno tudi politične) svobode, nimajo najpomembnejše oblike svobode – notranje svobode. Manjka jim svoboda duše. To potrdi naslednji stavek: »Bogastvo tistih, ki pripadajo svetu, je zemeljsko bogastvo, v nebeškem Kraljestvu nimajo ničesar«. Imajo omejeno in nepopolno (in minljivo) materialno bogastvo, nimajo pa brezmejnega Bogastva Boga, ker se njihove duše ne dvigajo v nebeško Kraljestvo. Zakaj ne? Ker so to »tisti, ki pripadajo svetu«, torej materialisti. V duši, ki se je predala materializmu, namreč ni prostora za Duha, ki edini lahko dviga duše: »Moj Duh bo dvignil vaše duše in jih ponesel tja, kjer leži nedoumljivo Bogastvo…«-
Da, v prejšnjem članku sem napisal nekaj o tem Bogastvu, ki je Bogastvo Presvetega Srca. A tudi svojo svobodo dosega duša (edino!) v božjem Srcu, ki je »edini resnični dom vsake duše«: »Moje Presveto Srce je tvoj golobnjak in tvoja trdnjava. Naj tvoja duša leta v njem svobodno kot golobica«. In če je Življenje duše v nočno- videnjskem svetu oblika njenega Življenja v Božjem Srcu, kot sem tudi omenil tam, potem moramo ta svet imeti tudi za kraj njene svobode.
»Kjer je Duh, tam je svoboda«.
