Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Ta projekt se je pravzaprav začel izgrajevati že v renesansi (16. stol.), a sta ga protireformacija in barok za kakšnih sto let prekinila, v 18. stoletju se je ta proces, takrat začet, samo še nadaljeval, označujejo ga racionalizem, antropocentrizem, moderne znanosti, demokracija, ideja emancipacije (svoboda, enakopravnost). Razsvetljenstvo je dalo filozofsko podlago za razmah empiričnih znanosti v 19. stoletju, le-ta pa osnovo za nesluten razvoj moderne tehnike v 20. stoletju. V teh dveh stoletjih so si mnogi resni misleci predstavljali, da bo ta napredek rešil vse naše probleme in ustvaril nekakšen raj na Zemlji. Zakaj smo se danes glede tega močno streznili?
Iz več razlogov. Najprej glede empiričnih znanosti, ki so teoretična plat tega procesa (pri njem gre predvsem za izumljanje in razvoj orodij, za preobrazbo enostavnih v visoko razvita, npr. voza v avtomobil). Tu je neka spoznavna metoda (eksperiment, merjenje) naletela na meje, v svetu najmanjšega (elementarni delci) in največjega (vesolje). Ne gre zanikati, da po zaslugi teh znanosti naravo (svet) razumemo mnogo bolje kot nekoč, a podoba sveta, ki jo je ta znanost ustvarila, je tudi škodljiva – zaradi svoje enostranosti. Gre za podobo sveta brez Boga (Duha) in človeka brez duše – ker ta znanost priznava samo materijo kot »dokazano« realnost.
Moderna civilizacija nadalje funkcionira na dveh institutiih: na tržnem gospodarstvu in demokraciji. Uporaba tehnike v tržnem sistemu je ustvarila potrošniško družbo, ki prekomerno izčrpava in onesnažuje naravo, a potrošniški materializem povzroča škodo tudi na človeški duši, torej na notranji naravi – ker povzroča življenje duše v temi. Uporaba tehnike v sistemu demokracije: upam si trditi, da je to demokracijo uničilo ali jo vsaj naredilo slabšo – ker je informacijska tehnika (mediji) v domeni bogatih, brez medijev ni mogoče zmagati na volitvah, iz česar sledi, da so le-ti demokracijo preobrazili v vladavino Kapitala. Gremo lahko še dlje: častilci Denarja so častilci satana, on pa preko medijev hrani množice z ničevostmi, norostmi, s pokvarjenostjo (v namen boja za Oblast), kar spet uničuje duše.
Moramo zaključiti, da je tisto, kar je ustvarilo moderno (znanost, tehnika) sicer prineslo blaginjo in številne udobnosti, vendar pa vse to (znanje, način življenja) deluje škodljivo na dušo človeka, v tej civilizaciji je zavladalo stanje nereda, notranje teme, celo duhovne smrti. Hočem reči, da je človek zaradi tega »napredka« tudi ogromno izgubil. A tudi, kar se tiče materialističnih ambicij in ciljev te kulture so se pojavile omejitve: glede virov (surovine, energija), tlačijo nas problemi onesnaževanja okolja. Izpeljati želimo »zeleni prehod«. Zame je to poskus, s pomočjo neke (nove) tehnike ohraniti pridobitve (blaginjo, udobnosti). A tu so omejitve, npr. glede surovin za izdelavo naprav in strojev, in ti novi viri tudi delajo škodo okolju, in te energije bo premalo, predvsem pa premalo za stalno gospodarsko rast. Kapitalizem pa deluje le, dokler je gospodarska rast. Zato v zeleni prehod ne verjamem, mislim, da je nujen neke druge vrste prehod: iz potrošniške v varčevalno obliko civilizacije.
Znanje naše dobe
Tu bom izhajal iz naslednjega citata iz knjige RŽVB: »Znanje vaše (moderne) dobe se bojuje proti Mojemu nauku«. Gre za nauk Svetega pisma, evangelija. Zakaj, na kakšen način se bojuje? Ta boj poteka v glavah in v dušah ljudi, in večina pripadnikov te civilizacije je v tem boju podlegla znanosti, ne zavedajoč se, kdaj, kako in zakaj. Da bi namreč razumeli rušilne učinke tega znanja na vero, je treba dovolj dobro poznati spoznavno stavbo tako racionalizma kot vere, pregled nad obojim pa ima žal bolj malo ljudi. Zato bom tu skušal v grobih obrisih prikazati najbolj bistvene stebre racionalistične in verske spoznavne stavbe. Racionalizem na prvo mesto postavlja Razum in s tem Človeka kot njegovega nosilca, vera Boga, racionalistična znanost uporablja dvom kot del svoje metode, pri veri je dvom greh, jezik znanosti je jezik znakov, jezik vere jezik simbolov, pri znanosti se verjame le v to, kar se da meriti, zato so tu odločilne količine, pri veri gre za nemerljive stvari in za kvalitete… . In podoba sveta in človeka, ustvarjena z znanstveno metodo: svet brez Duha (Duh je ne-materija!) in telo človeka brez duše… .
Duša: v srednjem veku je bila vera v njen obstoj samoumevna, problem se je začel z renesanso, ki začne z nečim prepovedanim: z raziskovanjem človeškega telesa, kar vse je v našem času prignano do točke, ko se ukvarjamo že z vsako molekulo telesa, a naše empirične vede (biologija, medicina, fizika, kemija) duše v njem niso našle! Zato je vera v sam njen obstoj pri mnogih omajana, še manj, da bi se ljudje zavedali njenih lastnosti, sposobnosti, potreb, in če tega ni, je jasno, da si človek ne bo prizadeval za zadovoljevanje njenih potreb! In seveda se pripadniki te civilizacije ne zavedajo škodljivih, rušilnih učinkov moderne dobe na svojo dušo!
Če je razsvetljenski projekt propadel, pomeni, da moramo izpeljati prehod v po-moderno, potrebna je torej renesansa 2, in če je renesansa1 naredila revolucijo v odnosu do človeka (njen humanizem), kar je privedlo do današnje povsem telesne in zato za človeka v mnogočem škodljive koncepcije življenja, bo v tej novi renesansi spet treba narediti neko revolucijo, zgraditi celovito podobo človeka, h kateri spada tudi duša. Tu je treba začeti s priznanjem samega njenega obstoja. Toda kako spoznavati njene lastnosti? Jasno, da ne s pomočjo metod empiričnih znanosti, ki njen obstoj zanikajo. Pri duši se pokaže, da bomo morali po-moderno dobo začeti graditi z neko bistveno drugačno filozofijo in spoznavno metodo. In pri tem ne gre samo za dušo, ampak tudi za neko novo pot do resnice.
Resnica in pot
Moderna tehnika je omogočila učinkovitejšo proizvodnjo in prinesla številne udobnosti, a življenje z njo je postalo hitrejše in bolj zapleteno, a tudi nevarnejše. Delovanje s tehniko bi zato zahtevalo tudi dvig etične zavesti, zavest o večji odgovornosti, paradoksalno pa je, da so ravno ta znanja, ki so to tehniko pomagala ustvariti, povzročila rušenje dejavnika, ki naj to zagotavlja (vere, krščanstva). Če je danes civilizacija zašla v razne krize, je to ne le zaradi njenega enostranskega razvoja v zadnjih stoletjih, ampak tudi zaradi teh izgub. V krizi je tudi zaradi kuge racionalizma, se pravi zaradi nekega načina mišljenja in odločanja njenih pripadnikov, ki so na prvo mesto postavili svoj Razum, s tem tudi Človeka. Iz tega namreč izhajajo usodne zmote v odločanju in delovanju, npr. filozofija, po kateri Razum lahko spozna resnico – o dogajanju sveta, in se je zato sposoben pravilno odločati. Sodobni človek seveda v vse to vključuje tudi znanja svojih racionalističnih znanosti in svojo tehniko, pomaga si s tem, v prepričanju, da je s tem zagotovo na pravi poti.
To je razsvetljenski način (Razum RAZSVETLI temo sveta – z resnico o njem), vendar, če smo ugotovili, da je razsvetljenski projekt propadel, je naša naloga, da to zgodovinsko paradigmo presežemo z nečim zrelejšim, naprednejšim. Na kakšen način? Prepričan sem, da le tako, da povrnemo izgubljeno metafiziko, to pa je mogoče le z neko novo spoznavno metodo, ko do znanja prihajamo s pomočjo razodetih resnic. Tu bi se nekoliko osredotočil ne le na dušo v človeku, ampak tudi na Duha v svetu. Priznati bomo namreč morali, da dogajanje sveta ni mogoče spoznavati s pametjo in njenimi dosežki (ker je mnogo preveč kompleksno), dogajanje pozna le Duh, zato je do resnice o dogodkih sveta mogoče le s pomočjo Duha, seveda ob postavki, da nam Duh o tem tudi govori. Dogodki sveta so namreč enkratni, neponovljivi, do resnice o njih zato ni mogoče s pomočjo nekih načel iz Svetega pisma, ampak le s sprejemanjem, razumevanjem, uporabljanjem tistega, kar prihaja od Duha. O tem sem že nekaj pisal v prejšnjem članku. Kaj prihaja od Duha? To so npr. videnja, v katerih dogodke lahko VIDIMO (seveda z očmi duše), videnje namreč nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom. Tisto, do česar smo danes ravnodušni (videnja), bo zato po mojem v po-moderni začelo igrati ključno vlogo, prav tako pa tudi znanje o Duhu in duši.
Če je do resnice o dogajanju sveta mogoče le s pomočjo Duha, iz tega nujno sledi, da je edino s pomočjo Duha mogoče tudi do pravilnega odločanja v življenju. Dogajanje sveta je namreč tu odločilnega pomena: ker je uspeh naših delovanj ključno odvisen od tega dogajanja, obenem pa naša dejanja vplivajo nanj, v pozitivnem ali negativnem smislu. Revolucija v načinu odločanja. A to revolucijo zahteva tudi priznavanje duše in poznavanje njenih potreb. Naše odločitve namreč pogojujejo tudi cilji, ki jih hočemo doseči, in že če izhajamo iz evangelija, sledi, da materialistični cilji v življenju niso prava usmeritev. Človek naj bi najprej zasledoval potrebe duše.
Pred sabo imamo tako dušo v svojem telesu in Duha, ki napolnjuje svet materije. Iz razodetih resnic sledi tudi, da je Duh dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta. To dogajanje nam bo naklonjeno, če nam bo naklonjeno delovanje Duha. Tako se pojavi pred nami velik izziv: kako v življenju najti tisto pot, na kateri bomo dosegali cilj svoje duše in obenem uživali naklonjenost Duha. Iz razodetih resnic sledi, da je to pot hoje za Kristusom (za Besedo), vendar, kako najti to pot? Ker je to pot služenja Bogu, se pravi spolnjevanja njegove volje, gre tu za iskanje te Volje, in to je spet mogoče spoznati le s pomočjo Duha, ker vsak človek hodi po svoji (posebni) poti in skozi drugačne okoliščine, na tej poti (na teh poteh) je zato namreč ta volja mnogokrat skrivnost.
Sprejemanje tistega, kar prihaja od Duha: v tem vidim bistvo nove zgodovinske paradigme – ker to odpira pot do resnice, ker je to pot do naprednejšega, zrelejšega načina odločanja. To, kar je dalo razsvetljenstvo, moramo nujno na nek način preseči, nadgraditi, in to nadgradnjo si predstavljam tako. Kar pa ni tako enostavno, kot morda izgleda na prvi pogled. Ta pot zahteva premagovanje racionalizma in materializma in zato plavanje proti toku sodobnega sveta. In zahteva zelo zahtevno učenje visokega jezika Duha.
Nova oblika civilizacije
Ta pot zahteva tudi odpoved. A v tem vidim tudi edino rešitev za to civilizacijo vedno hujše krize okolja, družba se bo morala preobraziti iz potrošniške v varčevalno. Ta pot zahteva nadalje obrat od antropocentrizma k teocentrizmu in od pozunanjenja k ponotranjenju. Toda korak k zrelosti je postal nujen, srednji vek je otroška doba človeštva, moderna je pubertetna, se pravi ne-zrela. Človek je v moderni tehniko zlorabil tudi za nerazumno večanje telesnih potreb in kopičenje zemeljskega bogastva, zaradi česar je prekomerno izčrpal in onesnažil naravo, obenem pa v tem njegov duh ne more najti potešitve. Te je mogoče eliminirati z gibanjem proti višjim ciljem, kjer duša najde tisto, po čemer hrepeni, obenem pa bi kultura takšnih posameznikov manj obremenjevala okolje, ker je to pot odpovedi.
Iz vsega naj bi sledilo, da se znanje za po-moderno skriva v Svetem pismu. Da, vendar je za človeka, ki je šel skozi razsvetljensko izkušnjo, to postal »stari kvas, ki je izgubil svojo moč«. Jezus to ve, in zato daje knjig RŽVB (Resnično življenje v Bogu) tudi za prihajajočo novo dobo. In kakšna sta ta filozofija, to znanje? Naša doba je zelo enostranska, enostransko so zato izobraženi in strenirani tudi ljudje našega časa: predvsem v smeri (tehno)znanosti in rokovanja s tehniko, in tudi zato je ta kultura zašla v krizo. Te knjige »za rešitev naše dobe« zato vsebujejo znanje za spoznavanje resnice o dogodkih sveta in za pravilno usmerjanje človeškega življenja – tudi v tej smeri bi se morali izobraziti in izvežbati ljudje.
