Piše: Jožef Praprotnik
Vihteč na prvomajskih kresovanjih rdeče zastave, ovijajo svoje delavstvo v mrtvaško črne. Da me ne bi že na začetku prijemali za jezik, bom pri priči konkreten, pa če si prikličemo v spomin Lidijo, ki ni iz Predinove Kikinde, ampak Jerkičova iz SS. No In Lidija Jerkič, predsednica svobodnih sindikatov se je kakega pol leta nazaj zakvačkala, ko je izjavila, da ne ve zakaj je proti višjim delavskim plačam, če bi se pa enkrat za spremembo izneverila svoji neiskrenosti, bi pa lahko rekla, da zato, ker je predlog prišel iz vlade JJ, kar je zanje nesprejemljivo, pa če je še tako ugodno.
A tega pisanja se ne bi lotil zgolj zaradi omenjenega primera, ampak zato, ker je teh prevar s strani sindikatov – v socializmu so bili podaljški oblasti in uprav – le preveč in ker se ti vzorci ponavljajo vsako leto ob tem času, vedno na isti način poskušajo delavstvo žejno prepeljati čez vodo. In jih v večji meri tudi prepeljejo, sicer bi se na Rožniku ob ogenjčku grela Lidija in Zoran sama v družbi svojih zvestih podrepnikov. Če si hočemo natočiti čistega vina in ne dragega prvomajskega piva ob zabeljenih čevapčičih na Rožniku, se podajmo v preteklost, v prva leta po osamosvojitvi in privatizaciji, ko je nastal izvirni greh, ki nas spremlja še danes, saj kar se Janezek nauči, Janez zna. In naša privatizacija je bila divja privatizacija in niti en samcat primer le te ni rešen v korist prevaranega delavstva in sindikati imajo za to največ zaslug, saj so organizirali en sam protestni hod iz Doma sindikatov na Dalmatinovi pa levo in okoli Metalkine stolpnice ter po najbližji poti hitro nazaj v svoje pisarne. To je bil ves sindikalni revolt na divjo privatizacijo. In moj osebni primer. Ko so potapljali in po kosih podirali našo tovarno, sem se podal v sindikalno palačo in končno našel predsednika sindikata naše branže ter mu govoril, kaj in na kakšen način nam podirajo odlično podjetje. Končno sem dobil nekoga, ki je bil voljan poslušati, kakšen pritlehen način so ubrali v mojem podjetju, ki mu ne manjka dosti do tega, da bo ostalo le pogorišče. Sindikalist me je radovedno poslušal, kimal, preklinjal, češ le kaj se gredo vodilni, potem pa nenadoma vprašal, iz katere firme sem, kar je ob mojem prihodu najbrž preslišal. »Kaj iz tega podjetja si ?!. To pa ne bo držalo. Direktor je naš človek, star komunist, kaj takega pa komunisti ne delajo !!!« je vstajal izza svoje mize in preteče šel proti meni, ki mi ni preostalo drugega, kot beg iz sindikatov. Na sindikatih sem torej potegnil kratko, a ne zadnjič, saj so v Državnem svetu predlagali ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije za ugotavljanje politične odgovornosti tožilstva, ki se je do takrat – in seveda še tudi do danes – izkazalo kot brezzobi tiger in do sodišča ni prignalo naš primer. In tudi noben drug slovenski tranzicijski rop ne. Predsednik SS , ter po tej funkciji svetnik DS, je bil eden od tistih, ki so glasovali proti ustanovitvi te komisije, ki se je kasneje – kot čisto vse druge – izkazala kot brezzobi mucek, a dejstvo je, da je bil proti človek, ki bi moral biti najglasnejši zagovornik.
Sindikati so v času divje privatizacije s svojo pasivnostjo zamudili čas, ko bi dokazali, da so res na strani delavstva in še danes so na isti strani kot 4 glava opozicija, ki ima – kot da brani avtonomnost in neodvisnost pravosodja – polna usta vladavine prava, kar ni nič drugega, kot zavzemanje za to, da rdeči tajkuni obdržijo nakradeno. In največji štos je ta, da na prvega maja dan delavstvo posluša župana Zorana, enega izmed rdečih tajkunov – naj pove kdaj bodo poplačali podizvajalce v Stožicah in pospravili tisto sramoto – ko jim predava o primernih delavskih plačah. Slovenija je bila in ostaja dežela sindikalnih Butalcev.
Jožef Praprotnik, Jesenice
