Piše: Franc Bešter
V zadnjih člankih sem precej pisal o razsvetljenstvu (Propad razsvetljenskega projekta, Preseganje razsvetljenskega projekta), k nadaljnjemu pisanju o tej problematiki me je vzpodbudila knjiga Josepha Heatha »Razsvetljenstvo 2.0«, ki mi je pred kratkim prišla v roke. Avtor ugotavlja, da je projekt prvega razsvetljenstva propadel, in navaja vzroke za to in se zavzema za »drugo razsvetljenstvo«, ki naj bi ga uveljavljali s ponovno vrnitvijo razuma v politiko in gospodarstvo, nasploh v celotno življenje.
Ali smo res izgubili razumnost, in če smo jo, zakaj? J. Heath je Američan in kot tak je seveda močno pogojem s tem, opisuje predvsem stanje v sodobni ameriški družbi, za katero ugotavlja številne blaznosti, norosti, iracionalnosti na vseh področjih življenja. A to se ujema s tistim, kar glede današnjega stanja na svetu pove Jezus v knjigah RŽVB: »Zapustila vas je modrost, nadomestila jo je norost. Zavrgli ste Modrost in vpregli Norost. Odkod ta vaša iracionalnost? Bodite razumni!« Res, v sodobnem svetu lahko opažamo, da ljudje pri svojem ravnanju, odločanju, nasploh v življenju bolj zaupajo svojim čustvom, intuiciji, nagonom kot racionalni presoji, in se pri odločanju bolj kot na razum opirajo na to, V tem se po mojem odraža propad razsvetljenstva, ki je propagiralo Razum, to stanje vidim tudi kot posledico izgube zaupanja v znanost (ona je delo razuma!). Ker jih je razočarala Znanost kot najvišji dosežek Razuma, so izgubili tudi vero v razum, ki jo je ustvaril.
Razsvetljenstvo kot razvojna faza človeštva
Po Kantu je to izhod človeštva iz nedoletnosti (iz otroške dobe). Nedvomno gre za prehod iz srednjega veka v moderno. Med otroštvom in zrelostjo (odraslostjo) pa je puberteta, in nakazati želim, da razsvetljenstvo lahko primerjamo ravno s to razvojno fazo. Za puberteto je značilen razvoj abstraktnega mišljenja, prodor razuma, in mlad človek se takrat upre dotedanjim avtoritetam, hoče zaživeti »svobodno«, se ne več podrejati dogmam in hierarhijam, večina mladih se takrat obnaša kot da se je svet z njimi začel in da bodo sedanji svet sprevrnili, revolucionarno spremenili.
Pri razsvetljenstvu lahko opazimo podobne procese, ideje in težnje. Razsvetljenstvo poveličuje Razum (francoski revolucionarji spremenijo katedralo Notre Dame v tempelj Razuma), to obdobje se začne upirati Cerkvi, zavračati vero, nasploh vse tradicije in hierarhije, vso preteklost, in vrže v svet geslo svobode in enakosti. Francoska revolucija hoče dosledno prekiniti z vso preteklostjo, tako dosledno, da postavi celo nov koledar in štetje let, ki se začne z revolucijo.
Napake, ki jih naredi razsvetljenstvo
- Heath zaključi v svojem delu, da je razsvetljenski projekt propadel zaradi določenih napak, ki jih je naredil, in jih tudi analizira. Po filozofiji razsvetljenstva velja za najvišji kriterij resnice in spoznanja razumsko spoznanje, in edina pot do resnice je pot človeške misli, mišljenja, skratka: pot filozofije. Avtor ugotavlja, da razsvetljenstvo premalo računa s krhkostjo, šibkostjo in omejenostjo človeškega razuma. Nadalje: razsvetljenstvo gleda na razum izrazito individualistično. Napaka: razum nikoli ni zaprt v glavo posameznika, vedno deluje vpet v fizično in družbeno okolje in je odvisen od njega. Razsvetljenstvo nadalje prezre intuitivno področje spoznavanja oz. temu spoznanju ne priznava nobene vrednosti, a avtor ugotavlja, da je za človeka tudi intuicija izredno pomembna, in navrže precej koristnih in zanimivih misli glede odnosa med intuitivnim in razumskim spoznanjem. In razsvetljenstvo hoče povsem prekiniti s tradicijo, kar je spet velika napaka, saj so se v tisočletjih nakopičila številna znanja, izkušnje in modrosti, ki jih je mogoče uporabiti tudi v sedanjosti. Zato se avtor v tej knjigi veliko ukvarja tudi z odnosom in nasprotji med konzervativci (nosilci in zagovorniki tradicije) in progresivci (liberalci, racionalisti), za katere je preteklost balast, ki ga je treba zavreči, za katere so konzervativci nazadnjaki ali celo »nori«.
- Heath razumu seveda še vedno pripisuje odločilen pomen za človeka, saj naše civilizacije brez njega ne bi bilo, razum nas najbolj odločilno dviga nad ves živalski svet, ugotavlja pa, da v človeku prihaja do neprestanih nasprotij in bojev med razumom in živalskimi plastmi našega bitja (nagoni, strastmi, čustvi, intuicijo). V glavnem, on zaključuje, da je razsvetljenstvo 1 propadlo zaradi teh napak, ki jih je naredilo, zato predlaga »razsvetljensvo2« kot odpravo teh napak in povrnitev razuma v gospodarstvo, politiko in naša življenja.
Preseganje razsvetljenstva
Da, strinjam se, da je te napake treba odpraviti, in tudi, da je razumu treba povrniti in ohraniti veljavo. Razsvetljenstvo je bilo nujna faza in je človeštvu dalo številne dosežke, ki jih je treba ohraniti. Ono je ustvarilo moderno dobo. A osebno vidim današnje propadanje tega projekta kot zaključevanje te »pubertete«, kot čas, ko naj bi naredili korake k zrelosti in v odraslost. Toda kako?
Danes so problemi na svetu postali tako zapleteni, da še nikoli ni bilo tako očitno, kako je razmišljajoči razum postal zastarelo orodje za njihovo reševanje. Postavlja se vprašanje, zakaj so postali takšni. Lahko ugotavljamo, da zaradi neke filozofije in nekih znanj (znanost, tehnika), kar je dalo razsvetljenstvo, kar je ustvarilo moderno. Ne-zrelost razsvetljenstva se kaže predvsem v njegovem racionalizmu, ki postavlja Razum na prvo mesto, mu s tem pripisuje »božanskost«(vsemogočnost), s tem tudi vsem njegovim dosežkom (Znanosti). Iz tega potem izhajajo številne velike, tudi usodne zmote, kar se tiče npr. spoznavanja resnice o dogajanju sveta in odločanja, usmerjanja v življenju. Racionalizem in modernizem vodita v ateizem in sta povzročila zaton krščanske civilizacije. S tem so ljudje v tej kulturi (Zahoda) izgubili dejavnik, ki naj ustvarja urejeno družbo, in tehnika generira zapleten način življenja, oboje pa povzroča veliko povečanje zapletenosti problemov, ki jih moramo reševati tako na osebni kot politični ravni.
Preseganja razsvetljenstva (uvajanje nove, po-moderne dobe) zato vidim predvsem kot preseganje (premagovanje) razsvetljenskega racionalizma, torej v neki novi, zrelejši, popolnejši poti do resnice, ta pa je možna le v sprejemanju in uporabljanju tega, kar prihaja od Duha. Za kar je res potrebna neka zrelost, predvsem to zahteva tudi učenje jezika Duha – racionalizem to zavrača in otežuje razumevanje tega jezika. Videnja (tisto, do česar smo danes ravnodušni) bodo v novi zgodovinski paradigmi po mojem začela igrati ključno vlogo, kajti pri delovanju v zapletenem svetu, kakršnega je ustvaril nek razvoj, namreč potrebujemo resnico o povsem konkretnih dogodkih sveta (z vsem, kar jih gradi), to pa je mogoče videti edino skozi videnja. Razsvetljenstvo je mogoče preseči, nad-graditi (in to tudi moramo storiti), dopustiti moramo, da nas ne bo razsvetljevala le šibka luč razuma, priznati in spoznati moramo, kaj razum zmore in česa ne, in dopustiti, da nas razsvetli tudi bleščeča Luč Besede, ki jo v dušo prinaša Duh. Po-moderna bo zato tudi neka vrsta razsvetljenstva. Ni dovolj samo povrnitev razuma, treba je vnesti tudi nekaj višjega, širšega, močnejšega od omejene pameti. Tako si predstavljam »razsvetljenstvo 2«.
