Piše: Franc Bešter
Nedvomno v današnji Evropi delujejo močne unitaristične silnice, posledica dejstva, da je združena Evropa dobila neko enotno vlado, birokratom pa so (mednacionalne) razlike vedno moteče, poleg tega je bruseljski tehnokratski stroj, se bojim, zgolj orodje v rokah globalistov, ki delujejo v smeri oblasti nad vsem svetom.
Dogaja se tretji poizkus poenotenja evropske celine, tokrat z masovnim uvažanjem migrantov, zato je tudi ta poizkus v veliki meri nasilen, če pomislimo na njihovo nasilje v velemestih. Oni uničujejo tradicionalno kulturo, kar je tudi cilj: specifične kulture namreč ustvarjajo razlike med narodi in gradijo nacionalno zavest njihovih pripadnikov. Vse to: uničevanje kulture in mešanje avtohtonih Evropejcev s priseljenci, zmanjšuje te moteče in ponekod velike razlike med narodi Evrope. Ali pa moramo na enotno (poenoteno) gledati kot na nekaj slabega? Nikakor, EU je velik politični dosežek, in to se je že večkrat pokazalo, zlasti tudi sedaj, ob ukrajinski vojni: Putina bo ustavila le v določenih pogledih enotna, združena in močna Evropa. V določenih pogledih: obstaja namreč nevarnost, da bo Bruselj pridobil preveč pristojnosti na račun vedno manjše neodvisnosti posameznih narodov, držav. Tisti, ki delajo na prisilnem poenotenju Evrope s pomočjo masovnega uvažanja migrantov, lahko namreč v teh svojih poskusih dosežejo nekaj ravno nasprotnega: lahko pride do upora in odpora tistih milijonov Evropejcev, ki hočejo kulturo ohraniti, to se je že začelo kazati v tistih državah, ki so postale z migranti in njihovim nasiljem močno obremenjene, z izvolitvijo desnih vlad (Italija, Švedska). V Franciji nekateri generali svarijo pred državljansko vojno. Države Vzhodne Evrope (z izkušnjo komunizma) so se v določenih stvareh začele upirati Bruslju – ker nočejo v nek nov totalitarizem.
Projekt EU je prinesel njenim državam ogromno pozitivnega, in lahko bodo obstale le v njenem okviru, vendar pa neki preveliki in nasilni poskusi poenotenja, na čemer danes delajo globalisti, lahko privedejo do nečesa ravno nasprotnega, do njenega razpada, česar pa si v sodobnem svetu, kakršen je, Evropa ne more privoščiti, to bi pomenilo njen dokončen propad. Glede tega bi se morali kaj naučiti tudi iz primera SFRJ: tudi komunisti so imeli ta cilj, odpraviti razlike med narodi, ustvariti enotno jugoslovansko nacijo. Vendar, nečesa, kar je obstajalo in se izgrajevalo tisoč let, ni mogoče spremeniti, odpraviti v nekaj desetletjih, problemi in razlike – vse to se je pometalo pod preprogo, a mednacionalna nasprotja so tlela, ob gospodarskem propadanju je nazadnje prišlo do političnega razpada, in Jugoslavija je zgorela v državljanskih vojnah.