Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Kant: »Razsvetljenstvo je izhod človeštva iz nedoletnosti«. Razsvetljenstvo je položilo idejne temelje moderne, prehod iz srednjega veka v moderno dobo pa pomeni renesansa, ona je prelom, vendar pa je ta prehod dokončno izpeljalo razsvetljenstvo. Glede na Kantove besede moramo srednji vek imeti za otroško dobo človeštva, razsvetljenstvo pa kot nujen korak k odraslosti, zrelosti. Vendar, ali je moderna doba zrela, ali ni morda ona »pubertetna faza« človeštva?
Kakšne so miselne (idejne, filozofske) postavke epohe razsvetljenstva? Tisto, kar najbolj označuje to obdobje (18. stol. – stol. luči), je vzpon racionalizma. Gre za začetek razcveta racionalističnih, empiričnih znanosti, se pravi znanosti, ki so delo razsvetljenega Razuma (ta doba poveličuje Razum), se pravi Razuma, ki je sposoben spoznati resnico, z neko metodo, ki je tudi delo Razuma, v njenem temelju je empirija (izkustvo) – nič se ne sme slepo verjeti, verjame se samo v to, kar je mogoče dokazati na ta način – z izkustvom. In s to metodo je mogoče priti do resnice o svetu: o njegovem nastanku, ustroju, delovanju…, in vse to je mogoče pojasniti brez Boga, z Razumom, z neko metodo.
Jasno, da se je z epoho razsvetljenstva in s takšnimi znanostmi v tej civilizaciji pojavila neka resna in močna alternativa veri in Cerkvi. A ne samo zaradi tega. Razsvetljenstvo je proizvedlo še druge ideje, ki so v ostrem nasprotju s krščanstvom in Cerkvijo, npr. ideje svobode in enakosti. Seveda bi tu lahko odprli široko filozofsko razpravo o pojmovanju »enakosti in svobode«, vendar: na to problematiko je treba gledati tudi z vidika tistega »duha časa«, ki je bil še vedno čas fevdalizma in zato čas, ko se že rodili niso vsi enaki, eni kot plemstvo, drugi kot podložni, iz te neenakosti pa je izhajala tudi neka večja svoboda za ene, manjša za druge. Te ideje so zato pomenile tudi odpor proti temu družbenemu redu, ki je postal preživet, in so pripeljale do francoske revolucije, ki se je zgodila koncem 18. stoletja.
Pojavile so se seveda še druge ideje, ideja individualizma, postavljanje človeške osebe v središče, jasno, pobožanstveni Razum je proizvedel še takšnega Človeka, torej antropocentrizem, potem ideja demokracije in sekularne, laične države, torej oblast ni več nekaj od Boga kot v srednjem veku (kralji Evrope so bili zato takrat na nek način podrejeni papežu!). Te ideje, skupaj s »svobodo in enakostjo« pa so vodile v še nova huda nasprotja v odnosu do krščanstva in Cerkve: v zavračanje hierarhij in postavljanje neke nove morale. V mnogočem nasprotne krščanski: »osvobojeni Človek« božanskega Razuma nerad vidi neke omejitve in podrejanje nekim višjim avtoritetam, namesto tega začne ustvarjati neko »avtonomno moralo«, v skladu s svojimi (tudi trenutnimi) potrebami in željami. Pojavi se etični relativizem.
Vsi ti novoveški trendi in moderni miselni tokovi so začeli ustvarjati v civilizaciji zelo močan tok, na kratko modernizem, logično, da je Cerkev v takrat večinsko krščanskem svetu prepoznala v moderni svojega velikega sovražnika. Glede tega se ni motila, saj se to ujema z naslednjimi (Jezusovimi!) besedami iz knjige RŽVB: »Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem.« Prav tako pa je to moderna prepoznala v Cerkvi, začel se je spopad med obema paradigmama, v katerem je Cerkev postopno izgubljala, in danes, v pozni moderni, lahko govorimo o »koncu krščanske civilizacije«, te procese in ta konec opisuje Chantal Delsol v delu s tem naslovom. Ona ugotavlja tudi, da je bilo ravno razsvetljenstvo začetek tega konca.
Konec krščanstva in Cerkve?
V tem obdobju (zadnjih 200 let) je bilo novoveško poganstvo vedno bolj v ofenzivi, kristjani v defenzivi, in danes. Po 1600 let trajanja krščanske kulture lahko govorimo o koncu takšne civilizacije. Toda, kaj naj bi sploh bilo to – krščanska civilizacija? Zakoni takšne kulture naj bi temeljili na krščanski morali, predvsem seveda na desetih zapovedih, ljudje so se jim (zaradi svoje vere) pripravljeni tudi prostovoljno podrejati, to ustvarja urejeno družbo, ki je večinsko krščanska. S koncem takšne kulture seveda ni konec krščanstva in Cerkve, vendar pa sta se ta vera in Cerkev kot njena institucija znašli sredi pretežno poganskega (brez-božnega) sveta, kjer so kristjani marginalizirana manjšina (Jezus to stanje v knjigi RŽVB potrdi: »Ne morem čestitati umirajoči Cerkvi!«). Kar pa nujno mora vplivati na način življenja in delovanja kristjanov kot te institucije sredi sveta. Gotovo je teže živeti neka načela v svetu, kjer se jih večina ne drži. In še: ali Cerkev še lahko tako kot nekoč oznanja evangelij v svetu, kjer nima nobene politične moči več in s tem ne vzvodov vplivanja na družbo?
To vprašanje puščam odprto, vendar pa osebno vidim v tej novi, spremenjeni situaciji tudi določene pridobitve in prednosti. Na primer: v 1600 letih krščanske civilizacije se je cerkvena oblast vedno znova povezovala s takšno ali drugačno politično oblastjo, zaradi česar je prihajalo do sprevračanja, izkrivljanja, pačenja resnice Razodetja, prišlo je do raznih kompromisov, skratka, prišlo je do »prevrata krščanstva«, kar vse podrobno opisuje Jacques Ellul v delu s tem naslovom. Z zatonom krščanstva, z odpadom od vere je pa tudi konec urejene družbe, ljudje se večinsko ne ravnajo več po desetih zapovedih, zato smo se znašli sredi kaosa. V takšnem svetu pa je teže kot nekoč priti do resnice o osebah in dogodkih sveta, zaradi kaosa je dogajanje sveta mnogo bolj nepregledno in nepredvidljivo kot nekoč, kar otežuje vsakodnevno odločanje, usmerjanje v življenju. Kar pa bo imelo tudi pozitivne učinke: do resnice o tem (o dogodkih sveta) bomo skušali priti ne samo s pametjo, ampak tudi s pomočjo Duha oz. tistega, kar prihaja od Duha. Se pravi, to nas bo vzpodbudilo k premagovanju racionalizma, racionalizem namreč to zavrača. Še ena pozitivna posledica za Cerkev, kuga racionalizma se je namreč vtihotapila tudi vanjo. To oboje, konec sprevračanja krščanstva in to spremenjeno stanje na svetu bo vzpodbudilo premagovanje kuge racionalizma, s sprejemanjem, razumevanjem in uporabljanjem tega, kar prihaja od Duha, kajti tu je treba uporabljati nepopačene, neizkrivljene resnice Razodetja.
Konec moderne
Tu bom izhajal iz resnic knjig RŽVB, kjer Jezus (ki pozna vse dogajanje sveta in tudi prihodnost) pove, da živimo v poslednjih časih. Kar pa se ne nanaša na konec sveta, ampak na konec naše (moderne) dobe. Kar pa pomeni naslednje: propad razsvetljenskega projekta. Se pravi, ne gre samo za to, da je razsvetljenstvo sprožilo zaton (propadanje) krščanstva, tudi moderna kot nasprotnik krščanstva je na tem, da propade. Vendar pa neradi sprejemamo to besedo (»propad«), kajti še ne tako davno nazaj smo imeli pred seboj vizijo neomejenega napredka, to je bil mit, ki ga je ustvarila ravno moderna. Streznili smo se, se temu mitu odrekli, vendar neradi verjamemo v propad, rajši uporabljamo izraz »kriza«. Kriza je namreč nekaj začasnega, prehodnega, po njej bo spet sledil razcvet, konjunktura, medtem ko je propadanje permanenten in nepovraten proces. Dejstvo pa je, da se danes, v pozni moderni, krize kar vrstijo, ena za drugo, raznih vrst. Osebno jih vidim kot faze in obraze zatona moderne dobe oz. propadanje razsvetljenske (racionalistične, industrijske) civilizacije.
Kje so vzroki propada? V najpomembnejših dosežkih te dobe, v moderni znanosti in tehniki. Prav ti dosežki, ki so omogočili vzpon te civilizacije, so sprožili tudi propadanje narave in družbe. Kriza okolja. Velika duhovna in moralna kriza človeštva, posledica racionalizma in materializma, ki vodita v ateizem, v kar sta nas zapeljali znanost in tehnika. Mit napredka? Že koncem prejšnjega stoletja se je zrušil: znanost kot da je zašla v neko slepo ulico, ni več epohalnih odkritij, in zavedli smo se omejenih zmogljivosti planeta (kar se tiče surovin in energije). In začeli so nas pritiskati ekološki problemi.
Moderna – sovražnik krščanstva. In krščanstvo – nasprotnik moderne. In če je najvišji dosežek moderne neka znanost, sledi, da je le-ta velik nasprotnik te vere. Cerkev jo danes ne vidi tako, vendar pa Jezus v knjigi RŽVB razkrije neko resnico glede nje: »Lažna modrost je moje stvarstvo pripeljala v satanove mreže in moja jagnjeta spremenila v brezbožneže«. In napove njen konec: propadla bo, ko se bo srečala z njegovo modrostjo (knjig RŽVB). S tem, da jo imenuje »lažna«, nakaže način njenega propada: ob srečanju z znanjem teh knjig se bo pokazala za takšno. Njene teorije torej ne vsebujejo resnice o tistem, kar skušajo pojasniti. Tako se nakazuje propad razsvetljenstva, konec moderne. S tem pa se pojavi tudi vprašanje, kako razsvetljenstvo preseči, nad-graditi, kako uvajati po-moderno dobo.
Preseganje razsvetljenstva
Na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih začeti graditi nekaj naprednejšega, zrelejšega? Jezus pove, da to Sporočilo (RŽVB) daje tudi »za rešitev naše dobe« (za katero pove, da je »mrtva«) in za »novo dobo«. Razsvetljenstvo je gradilo na človeški pameti in modrosti, a »to Sporočilo presega človeško modrost«. Imamo torej resnice, znanje, filozofijo, kar vse omogoča začeti po-moderno, moderna je »pubertetna«, poskusimo narediti korak k zrelosti.
Naprej poskusiti preseči (premagati) razsvetljenski racionalizem. Na kakšen način? Z naprednejšo, zrelejšo potjo do resnice in odločanja. S tem bomo presegli neko veliko zmoto moderne, ki je posledica te kuge, da je namreč do resnice mogoče s pametjo in njenimi dosežki. Ta civilizacija je postala predvsem kultura (tehno)znanosti in tehnike, na ta način so strenirani in izobraženi tudi njeni pripadniki, in če danes zahaja v brezizhodnost in vedno nove krize, je to tudi zaradi te njene enostranosti.
»Meso in kri (razum) ne moreta spoznati resnice«. A resnica nam mora biti na nek način dostopna, sicer bomo zašli v neko novo brezizhodnost, v skepticizem in nihilizem. Vendar, za kaj takega bo treba povrniti izgubljeno metafiziko, moderni človek je izgubil pogled v onostranstvo – predvsem posledica njegovih materialističnih znanosti, posledica tega zanj in za civilizacijo pa so katastrofalne, posledica tega je npr. izguba vseh duhovnih vrednot. Da, te bo treba nujno povrniti!
Kako torej do resnice? S pomočjo neke nove spoznavne metode, ki gradi na razodetih resnicah. Resnico razodeva Duh resnice – ker svetu prinaša Besedo, ki je Resnica. Resnico – o čem? O dogodkih, o dogajanju sveta. Sodobni človek živi v veliki zmoti: da jo je mogoče z Razumom spoznati. Ta zmota izhaja predvsem iz dvojega: iz ne-priznavanja meja razuma in ne-poznavanja narave dogajanja sveta, iz nezavedanja o njegovi silni kompleksnosti, nepreglednosti, dinamiki in nepredvidljivosti. Iz te zmote pa potem izhaja naslednja, lahko še bolj usodna zmota: da se je s pametjo (in njenimi dosežki) pri delovanju na tem odru sveta mogoče pravilno odločati, se usmerjati, tako na osebni kot politični ravni. Pri odločanju je namreč poznavanje dogajanja sveta nekaj ključnega.
Vso resnico o dogodkih sveta lahko pozna le Duh, in jo tudi razodeva, vendar pa človek mora sprejemati, kar prihaja od Duha (tega sem se dotaknil v prejšnjih dveh člankih) in skušati razumeti visoki jezik Duha. Tu pa je velika ovira ravno racionalizem, a ne gre samo za razne teorije, tu je treba opozoriti tudi na najpomembnejše miselno orodje racionalizma, ki je pravokotni koordinatni sistem, s katerim je človek danes izredno močno pogojen, prav miselno vkleščen vanj. Pri »tistem, kar prihaja od Duha«, pa gre za nekaj, kar je »absolutno zgoraj« in kar je iz ne-materije, zato tega ni mogoče postavljati v ta sistem, zato sodobni človek to dojema kot nekaj nestvarnega, iracionalnega, lažnega, nesmiselnega…, in je tudi zato do tega ravnodušen.
A nadaljnji razvoj človeštva in bistvo »nove dobe« vidim ravno v tem, v sestopanju v to absolutno zgoraj, v svet Duha, pri čemer gre zato za »skrivnost«, a ta skrivnost (absolutno višje – notranje) ni skrivnost zato, ker bi bilo to človeku nedostopno, ampak zato, ker je to mogoče spoznavati le s svojim duhom, ne s telesnimi čutili. Torej: srednji vek – ploskovita vizija prostora, moderna – perspektiva in tri dimenzije, po-moderna – absolutno zgoraj, s katerim človek stopa v stik preko svoje duše, torej svoje notranjosti (pri čemer pa ne gre za neko višjo dimenzijo!).
In kakor je renesansa1 izpeljala prehod iz srednjega veka v moderno (kjer je bilo ključno ravno odpiranje pogleda v tretjo dimenzijo!), tako, mislim, bo pri renesansi2 (prehodu iz moderne v »novo dobo«) nekaj ključnega odpiranje pogleda v absolutno zgoraj. Zato pa nekaj bistvenega tudi sprejemanje, razumevanje, uporabljanje tega, kar prihaja od Duha, kar ni tako enostavno, kot morda izgleda na prvi pogled.
A mislim, da se ta proces pri številnih že dogaja. To bo preraslo v vedno močnejše družbeno gibanje. Drugače te »nove renesanse« tudi ni mogoče izpeljati. Ni mogoče po politični poti (»z vrha«), ni namreč (v formalno-pravnem smislu) alternative temu, kar je dala moderna: znanost, tehnika, demokracija in tržno gospodarstvo, uporaba znanosti v šolskem sistemu, tehnike v tržnem sistemu. Poleg tega politične elite tega niso sposobne, še manj je to v njihovem interesu. Družbene strukture (sociološka zakonitost!) delujejo ne samo zato in tako, da je v blagor ljudstva, ampak tudi tako, da ohranjajo same sebe. Spomnimo se: tudi renesanse niso začele cerkvene in politične oblasti tistega časa, ampak misleci in umetniki (literati, slikarji…).
Kako začeti in živeti »novo renesanso«? Sredi takšnega sveta, kakršnega je ustvarila moderna in ki je svet poganstva, nereda in zapletenega življenja s tehniko, začeti živeti in delovati bistveno drugače. Iz sistema, ki vodi v propad, je mogoče izstopiti: z odločanjem s pomočjo Duha in duše.
