Piše: Franc Bešter
Živimo v poslednjih časih moderne dobe, to si upam trditi iz več razlogov, predvsem zato, ker sta znanost in tehnika, ki sta to dobo ustvarili, izvedli na naravo in družbo tudi neštevilne negativne učinke, zaradi katerih bo ta (racionalistična, industrijska) civilizacija delovala vedno teže. Sredi prejšnjega stoletja so mnogi mislili, da bo (ali je že) ta (empirična) znanost vse pojasnila, in da bo tehnika (kot hčerka te znanosti) rešila vse naše probleme. Danes noben resen človek v to ne verjame več, glede tega smo se streznili, in ob koncu te dobe je prišel čas, da potegnemo črto in čim bolj objektivno ocenimo, kaj je človek v tem razvoju pridobil, in kaj (prav zaradi tega razvoja) tudi izgubil. In če naj bi delovali v smeri neke nove dobe oz. nove oblike civilizacije, je jasno, da bo najprej treba povrniti to izgubljeno.
Moja teza je, da je vse tisto, kar je človek dosegel in začel uporabljati v moderni dobi, in to sta moderni znanost in tehnika (pri njej gre za visoko razvita orodja), človeku Zahoda postopno odvzelo tisto, kar je izgrajevalo srednji vek, se pravi vero, krščanstvo. S tem je izgubil dejavnik, ki človeku daje temelj, oporo, gotovost, usmeritev, smisel, etiko. Zaradi zrušenja etičnih temeljev pa tudi politika in ekonomija te civilizacije teže delujeta, ona zapada v vedno nove krize, in od njenih tehničnih dosežkov ni takšnih koristi, kot bi lahko bile. Namen tega prispevka je, osvetliti, zakaj in na kakšen način je človek zaradi modernih znanosti izgubil vero in se je v tej kulturi pojavil masovni ateizem.
Miselna pogojenost sodobnega človeka
Večina ljudi se ne zaveda svojih pogojenosti in miselne vkalupljenosti, večina življenje in vse skupaj jemlje kot nekaj samoumevnega. Čeprav ni, je sad tisočletnih naporov številnih generacij in nobena generacija v svojem mišljenju in ravnanju ni povsem svobodna, pogojena je z dosežki, mislijo in izkušnjami neštevilnih predhodnih generacij, in zadnjih dvesto let smo močno pogojeni tudi s šolo, z nekim šolskim sistemom, in šola je vsaj na nižjih stopnjah postala obvezna, in kar se človek takrat (v mladih letih) nauči, ga usodno zaznamuje za vse življenje. Od nekih znanj, načina mišljenja itd. pa niso prišle samo koristi in dobre stvari, ampak tudi številne negativnosti ali celo nevarnosti. In človek vsega tega, kar si je vgradil v glavo, v možgane, skozi dolga leta šole, potem ne more menjati kot srajco, s tem postane pogojen v svojem mentalnem delovanju. Sodobna šola pa človeka okuži z racionalizmom, ki mu močno škoduje, na razne načine, okužba je masovna, ker jo povzroča sistem na mladih ljudeh, zato je to kuga naše dobe, o kateri sem tu že pisal. Tukaj nameravam na kratko opisati virus te kuge in način okužbe. Ta virus je moderna znanost, natančneje, neko (zmotno) razumevanje te znanosti.
Razumevanje znanosti v šolskem sistemu
Način mišljenja sodobnega človeka odločilno pogojujeta znanost in tehnika. Te znanosti se v šoli mora učiti ravno zaradi življenja s tehniko, ki jo je ta znanost ustvarila. In odnos do tehnike pogojuje tudi njegov odnos do znanosti: čeprav je izgubil vero v njuno odrešilno moč, še vedno verjame v »pravilnost« te znanosti – ker tehnika, ki jo je ustvarila, »deluje«. In verjame v pravilnost te znanosti, ker so tam vse stvari »dokazane« in tudi eksaktno podane, opisane, v matematičnem jeziku. Zato si pri tej (empirični) znanosti stvari ne more razlagati vsak po svoje, pravilna razlaga je lahko samo ena, zato sta tu mogoči samo dve možnosti: da to znanost razumeš ali je ne razumeš. In ti znanost razumeš, če se pravilno naučiš njenih zakonov, enačb in formul in če znaš z njihovo pomočjo neke stvari izračunati (če dobiš pravilen rezultat). Za primer si oglejmo nekaj enačb, ki se najbolj pogosto uporabljajo (podajajo) v šolskem sistemu in se jih potem učenci učijo (na pamet) in kako jih navadno razumejo. F=mxa: iz te enačbe vemo, kaj je sila, kaj torej premika (spravlja v gibanje) vse materialne stvari, vemo, zakaj so telesa vztrajna (ker imajo maso), vemo, kaj je energija, kinetična in potencialna (W=1/2mv2, W=mgh) in vemo, na kakšen način (v končni fazi) nastaja vsa ta energija: iz mase – po enačbi E=mc2. In vemo tudi, kako nastaja masa: iz energije (po enačbi m=E/c2). In poznamo vso notranjo zgradbo sveta: poznamo obliko in zgradbo atomov, način njihovega nastanka in delovanja, molekule vseh elementov in spojin, način nastanka elementarnih delcev, ki vse to gradijo (protonov, elektronov) – vse to je nastalo ob nastanku vesolja, iz žarkov visokih energij, ob velikanski eksploziji (big-bang), katere potek povsem poznamo – poznamo torej tudi sam nastanek vesolja! In po oblikovanju planetov lahko na njih steče proces evolucije: organiziranje materije v vedno višje, kompleksnejše oblike. Vse živo je torej nastalo z evolucijo!
Tako nekako se naravoslovne vede podajajo in se razumevajo po šolah sodobnega sveta – stotinam milijonov MLADIH (v katere se vse močno vtisne!). V osnovi tega pa je racionalistična filozofija, po kateri Razum lahko spozna resnico (o naravi), torej lahko odkriva naravne zakone, takšne kot v resnici so. In če pomislimo, se vse to bistveno drugače tudi ne more podajati in razumevati: tam ni niti dovolj časa za kaj več niti razvojna stopnja učencev tega ne dovoljuje, in navadno tudi ne njihove sposobnosti (da bi se poglobili, do pravilnejših uvidov). Vendar, takšno (racionalistično) razumevanje znanosti povzroča okužbo z racionalizmom (napeljuje ljudi k postavljanju Razuma na prvo mesto, v srcu) in vodi v ateizem: ker gre za razumevanje, po katerem so enačbe naravni zakoni, zato se jim pripisujejo tudi stvari, ki jih le-te v resnici ne zmorejo – od tod veliko precenjevanje formul!
A večina ljudi si predstavlja, da stvari pozna in vsaj v glavnem razume, ne zavedajoč se, da živijo v zmoti – vse tisto, kar sem prej navedel glede enačb, je v resnici lažno. Moderne znanosti so postale tista »lažna modrost«, ki množice vodi v ateizem.
Marsikdo bo sedaj rekel: dobro, kakšno pa je pravilno (globinsko) razumevanje modernih znanosti?
Znanost znanstvenikov
Da, čudno bi bilo (in tudi zelo slabo!), če se razumevanje znanosti pri tistih ljudeh, ki se z njo ukvarjajo in se vanjo poglabljajo vse življenje, ne bi močno razlikovalo od razumevanja tistih, ki so o njej nekaj slišali v šolskih klopeh, v nekaj letih. Razumevanje le-teh (poklicnih znanstvenikov) bom spet skušal prikazati na primeru fizikalnih enačb. Laiki npr. večinoma ne vedo, na kakšen način je bila oblikovana (formulirana) temeljna enačba klasične fizike, F=mxa, namreč s kakšnim eksperimentiranjem in merjenjem, fiziki to vedo, in zato vedo, da gre pri njej za abstrahiran zapis rezultata eksperimenta, in da iz te enačbe še ne moremo spoznati, kaj je sila in zakaj so telesa vztrajna. Nasploh je bistvena razlika med laičnim in profesionalnim razumevanjem fizike v tem: ogromna večina ljudi, ki so šli skozi šolski sistem, ne razlikuje med teorijo, podobo, modelom in stvarnostjo (naravo) kot takšno. Primer atomov in delcev: za večino ljudi so atomi in delci res »kroglice«, katerih zgradbo in lastnosti poznamo, za fizike pa obstajajo le neki (standardni) modeli atomov, na katerih lahko uporabljajo matematični jezik, in priznavajo, da ne vedo, kako »atom« v resnici »izgleda«, vedo, da »delci« ne obstajajo, elektron npr. je zgolj teorija, in ta subatomski svet je nepredstavljiv in neopisljiv. Čeprav tudi v fiziki ni vse jasno in razčiščeno, mnogi fiziki npr. na enačbo m=m0/(1-v2/c2)1/2 gledajo kot na naravni zakon in zato že dolgo živijo v nekih zmotah: da je npr. hitrost svetlobe najvišja možna hitrost, da se energija nalaga v maso (da veča vztrajnost), in da se, obratno, masa pretvarja v »čisto energijo«.
Na kratko: iz vsega je dokaj razvidno, da površinsko in polovično (šolsko) razumevanje znanosti vodi v ateizem, ker si ta znanost zna VSE PRAVILNO razlagati brez Boga, in kakšnih »skrivnosti« tu ni več, racionalizem jih ne priznava, ker bi »božanski Razum« moral v neki točki priznati svojo nemoč, omejenost. Poklicni fiziki pa se zavedajo globinskih problemov in nepojasnjenih stvari, zavedajo se tudi »skrivnosti«, in pri raziskovanju (sub)atomskega sveta so naleteli na pojave in stvari, ki bolj kot na materijo spominjajo na Duha. Zato si ta (vrhunska) znanost in vera ne nasprotujeta (večina znanstvenikov je danes vernih), v tem je treba dati prav pokojnemu Josephu Ratzingerju, vendar: tista površinska (šolska) znanost in vera pa si močno nasprotujeta! Zato je razumljivo, da med znanostjo in vero že stoletja obstaja nek spor, in ta spor bomo laže razumeli, če si ogledamo temelje, iz katerih raste tako ena kot druga spoznavna stavba.
Spoznavni temelji
Vera (krščanstvo) temelji na »verjetju«: tu je treba preprosto verjeti v določene razodete resnice (o Bogu, svetu, človeku). Dvom je pri veri pravzaprav greh. In pri tem gre za priznavanje in spoznavanje stvari, ki so nevidne in neoprijemljive in zato o njih s človeškimi besedami ni mogoče govoriti naravnost, svet vere se zato pri tem poslužuje prispodob, alegorij, simbolov. Preko tega znanja (teorije) je mogoče priti tudi do neposrednega izkustva (o Bogu), a preko duše, se pravi notranjosti, z meditacijo, kontemplacijo. In tu je treba postaviti Boga (v srcu) na prvo mesto.
Filozofski temelji, na katerih gradi moderna znanost, pa so nekaj povsem drugega: tu ne gre nič slepo verjeti, dvom je bistven sestavni del spoznavne metode, do resnice se pride z eksperimenti in meritvami (izkustvom), in v nekaj se verjame šele, ko je to na ta način »dokazano«. Ne le to: tudi opisano mora biti »eksaktno«, z jezikom matematike, in tu se ne operira s simboli, ampak z znaki, katerih pomen je naenkrat in enoznačno določen. Razlika med znakom in simbolom je velika! In spoznana izkustva se tu nanašajo na snov, na materijo in zato na zunanje, medtem ko gre pri svetu vere za svet notranjega in za Duha, ki je ne-materija. In po tej filozofiji razum lahko spozna resnico, ona postavlja Razum na prvo mesto.
Lahko prepoznamo, da gre v odnosu med svetom vere in svetom znanosti za prav diametralna nasprotja. Razumljivo je zato, da vse tisto, kar raste iz filozofskih temeljev znanosti, deluje rušilno na spoznavni svet vere. In na šolski stopnji, ko se (mladi!) ljudje ne zavedajo teh globinskih nasprotij in znanost lahko dojemajo zgolj površinsko, začne to (racionalistično) znanje v njihovih glavah in srcih rušiti versko stavbo, če jo imajo zgrajeno, razkrajati njihovo religiozno zavest, ne da bi se oni jasno zavedali, zakaj, kdaj, kako se je to zgodilo. Skratka: z razsvetljenstvom (z moderno dobo) se je v tej civilizaciji (Zahoda) pojavil dejavnik, ki deluje rušilno na tisto, kar je izgrajevalo srednji vek (na krščanstvo). Velik odpad od vere je sad racionalizma.
Izgube zaradi »razvoja«
Da bi se zavedli rušilnih učinkov racionalizma, je treba dovolj dobro (globinsko) poznati spoznavne strukture obojega, tako vere kot modernih znanosti, a priznati si moramo, da je takih ljudi bolj malo. Zahodni človek se zato večinoma ne zaveda teh izgub zaradi »napredka«. Njegov miselni svet, kar se tiče podobe sveta in človeka in načina mišljenja, so začele odločilno pogojevati moderne znanosti, v čemer se pa skrivajo tudi nevarnosti in pasti. Nevarnost je npr. v enostranosti: človek verjame v tisto, kar se je naučil v šoli in je »znanstveno dokazano«, zato verjame samo v svet materije, iz česar izhaja zanikanje vsega metafizičnega, ne samo obstoja Boga, ampak tudi duše v človeškem telesu. Nevarnost je nadalje v tem, da začne svoja racionalistična znanja uporabljati za VSE, tudi za tisto, za kar niso primerna, npr. za odločanje, usmerjanje v življenju. Zakaj tu niso primerna?
Ker je tu nekaj ključnega, odločilnega dogajanje sveta, poznavanje resnice o tem, do nje pa z racionalističnimi znanji ne moremo, ker je le-to nekaj mnogo preveč kompleksnega in nepreglednega. Do nje je mogoče samo s pomočjo Duha, problem pa je, da je zahodni človek, zaradi racionalizma, postal ravnodušen do vsega, kar prihaja od Duha, vse to zavrača in bolj zaupa svojemu racionalističnemu znanju. Ker pa po tej poti ni mogoče do neke gotovosti, je v življenju ostal brez neke opore in usmeritve.
Pri odločanju je pomembna celovita podoba sveta in človeka, ki ne upošteva samo svet materije, ampak tudi meta-fiziko, se pravi tudi človeka kot duha in Duha, ki napolnjuje svet in daje smer dogajanju sveta. Se pravi, višji, zrelejši način odločanja sredi sveta bo tisti, ki upošteva tudi potrebe duše (da človek ne bo zasledoval samo materialističnih ciljev), in pri katerem si bo človek prizadeval delovati tako, da si bo pridobil naklonjenost delovanja Duha in s tem tistega dogajanja, znotraj katerega deluje. Najti takšno pot skozi življenje pa ni v človeški moči, to lahko samo s pomočjo Boga oz. njegovega Duha. Znanje za pravilno odločanje, usmerjanje v življenju se zato ne skriva znotraj racionalistične, ampak znotraj verske spoznavne stavbe, ki pa je danes zaradi racionalizma porušena in zato za zahodnega človeka izgubljena.
Ob koncu moderne, ob začetku nove dobe so zato pred nami najprej naslednji izzivi in naloga: preseči razsvetljensko paradigmo, ob priznanju, da luč razuma ni sposobna razsvetliti teme sveta, tudi ne s pomočjo racionalističnih znanj, zato se človek temu v življenju ne sme dati voditi. Gre za uvajanje »novega razsvetljenstva«, ko bo človeku na življenjskih poteh svetila Beseda, ki jo človeku prinaša Duh. Priznati in spoznati, da je bil razsvetljenski racionalizem tisti, ki je človeku odvzel resnice (znanje) za pravilno odločanje, da je ta stavba (krščanstva) danes v ruševinah in da jo bo treba na novo zgraditi, postaviti. In da mora to zavestno narediti vsak človek sam. vsak posebej, ker gre za gradnjo v notranjosti človeka, v njegovi duši (srcu) in v glavi.
Izgradnja »nove stavbe«
Marsikdo bo ob tem rekel, naj pač beremo in spoznavamo Sveto pismo, si s tem nabiramo ustrezne resnice in znanja, in naj poslušamo Cerkev, ki to razodetje razlaga in oznanja. S tem bomo vase vgradili to spoznavno stavbo za pravilno odločanje.
Ob takih mislih se poraja neko pomembno vprašanje: ali so resnice o Bogu, duši, Duhu, Besedi… v Svetem pismu podane tako, v takšni obliki, da so uporabne v vsakodnevnem življenju, in ali je bila Cerkev kos izzivom, ki jih je prinesla moderna – doba znanosti in tehnike? Taki pomisleki so upravičeni, če pomislimo, da Sveto pismo ni nastajalo v pogojih tehnološke družbe, da je bil takrat način življenja nekaj povsem drugega, in da možgani ljudi niso bili prežeti z nekim načinom mišljenja in neko podobo sveta – z vsem, kar je značilno za moderno znanost. Tukaj sem nekajkrat že omenil knjige RŽVB, v katerih je vsebina Svetega pisma podana na nov način in novi obliki, te knjige so dokaz, da je ta (moderna) doba res zašla v hude brezizhodnosti, iz katerih nas lahko reši le nek božji poseg. Res v njih piše, da so nam »dane za rešitev naše dobe« in da so »čudež«, kar kaže na to, da nas iz te kaše lahko potegne le še čudež.
Jezus pove, da so nam podarjene zato, ker »je stari kvas izgubil svojo moč«. Ta »stari kvas« je nedvomno stara (zastarela, arhaična) oblika Svetega pisma, in ta star kvas nima več moči (prekvašanja). Zakaj je postal »star«? Nedvomno zaradi moderne znanosti in tehnike, ki sta globinsko spremenili način mišljenja in življenja človeka, vse je nekaj povsem drugega kot v neki poljedelsko-pastirski družbi antičnega sveta. Način mišljenja, pogojen z znanostjo: sodobni človek zahteva dokaze in »eksaktno« opisovanje stvari, vsega tega v Svetem pismu ni, in navajen je delati z znaki, ne s prispodobami in simboli, kar je značilno za govorico vere. Način življenja, kot ga diktira življenje s tehniko: moderni človek ne ve, kako naj bi si pri tem, glede odločanja, pomagal z vero. Razmere, v katerih se je treba odločati, so nekaj povsem drugega kot pred 2000 leti in več!
Jezus pove, da ta Sporočila (RŽVB) daje tudi zato, ker »je racionalizem izzval njegovo moč«. Kar res kaže na to: »stari kvas« je res izgubil svojo moč zaradi neke znanosti, zaradi racionalizma, zaradi nekega načina mišljenja. Modernemu človeku govorica Cerkve zveni »arhaično« in neuporabno za sodobne čase. Moč racionalizma je v moderni znanosti (ker je njegovo orožje), moč te znanosti pa je v eksaktnosti in izkustvu, ona prihaja in nastopa v imenu le-tega, vse to pa je vsebovano v jeziku enačb in formul, ali Jezus s knjigami RŽVB prinaša nekaj močnejšega od vsega tega? Da, moč »novega kruha«, kot jih on imenuje, je res (tudi) v tem: v skrajno (nedosegljivo) eksaktni uporabi besed in gradnji stavkov, in v podajanju znanja na način, s pomočjo katerega se lahko pride tudi do izkustva. Seveda se te resnice nanašajo na nek drug svet in zato je pot do izkustva, zato je narava izkustva nekaj povsem drugega kot pri materialističnih znanostih: Jezus nasproti znanosti o materiji prihaja z znanjem o Duhu, ki je ne-materija.
To eksaktnost pa je šele treba odkriti v teh knjigah, kar zahteva napor, ona se nam razkriva postopno, ob analizi pomena posameznih stavkov, eksaktno opisovanje stvari se pokaže v medsebojnem pojasnjevanju in dopolnjevanju pojmov in resnic. Z analizo besed in stavkov pa se potem postopno izgrajuje ta »nova stavba« v človeku, v kateri je mogoče najti znanje za »novo razsvetljenstvo«.
