Piše: Franc Bešter
»Prenova slovenske desnice je nujna in je dejstvo«, je nedavno zapisal naš predsednik Matej Tonin. Zakaj naj bi bila nujna? Ker desna opcija mora vsaj za dva mandata osvojiti oblast – ker je to neprestano pojavljanje in ponavljanje »novih obrazov« Slovenijo pripeljalo v določeno stagnacijo oz. celo v regresijo v minule totalitarne čase, se pravi v nazadovanje demokracije, kolikor je sploh imamo. »Je dejstvo« – s tem je Tonin vsekakor dal vedeti, da se ta prenova na nek način že dogaja. Nekaj stvari res kaže na to, npr. ustanovitev Logarjeve Platforme sodelovanja.
Sodelovanje: s to besedo Logar poudarja širino – pripravljen je sodelovati Z VSEMI, ki so dobronamerni, zato seveda tudi z levičarji, in res se je »Platformi« pridružilo tudi nekaj vidnih iz tega tabora.
Tu se odpira problematika sodelovanja med obema blokoma, ovira le-temu je predvsem slovenska polpretekla zgodovina, posledica katere je globoka ideološka razklanost, veliko nezaupanja in celo sovraštvo. Predvsem pa je v ozadju permanenten boj za »sveto Oblast«, ki je nekaj tako bistvenega, odločilnega za levi politični tabor, ki ima v tem tudi tradicijo, večdesetletne izkušnje v politiki in v »tehnologiji Oblasti« in ki poleg tega pri tem ne izbira sredstev. Posledica vsega skupaj je, da so se do zdaj vsi poskusi sodelovanja desnih strank z levico (v vladi, kot sta poskusili SKD in SLS) izjalovili, obnesli se niso tudi poskusi zbliževanja obeh taborov z ustanavljanjem »strogo sredinskih« strank, kot je bila npr. »Povežimo Slovenijo«.
Problem desnih strank pri nas je, da so politično prešibke: imajo premajhen bazen volivcev in manjka jim kapitalsko-medijske moči. Kar se tiče strukture volilnega telesa, je situacija v Sloveniji nekako takšna: približno tretjina je desnih, tretjina levih (in teh dvojih zlepa ne bo mogoče prepričati v kaj drugega), tretjina pa je »zmernih, sredinskih«. Le-ti se včasih prevesijo nekoliko bolj v desno, drugič bolj v levo – navadno bolj v levo, ker jih v to prepričajo mediji, ki so levičarski, v veliki večini. In to je problem Slovenije: kljub (formalni) demokraciji oblasti z volitvami ni mogoče zamenjati, oblast se z volitvami menjava le na videz, z novimi (instant) strankami in novimi obrazi, za to fasado pa permanentno delujejo vedno iste strukture in razni močni lobiji. Se pravi, nimamo tistega bistvenega za demokracijo – da je oblast z volitvami zares mogoče menjati. Za Slovenijo je vse skupaj slabo tudi zato, ker so takšni novinci v politiki politično nekompetentni, takšna oblast je neučinkovita, neoperativna, Slovenija je glede tega v stalnem nazadovanju.
V neki stagnaciji (glede procentov, glede števila poslancev in s tem glede politične teže, moči) je že lep čas tudi naša stranka (N.Si). Zato se pojavljajo ideje, poskusi, kako to stanje preseči: to naj bi naredili s »širino« – s posegom v »zmerni, sredinski« volilni bazen, o tem sem slišal govoriti dr. Janeza Pogorelca, a tudi sedanjega predsednika Tonina. Posledica tega je tudi neko oddaljevanje od ideološko sorodne SDS, mnogi »zmerni« imajo namreč to stranko za skrajno desno in Janšo (tudi pod vplivom medijev) celo za fašista. Gotovo tudi odtod Toninova izjava, da »z Janšo ne več v vlado«, to je verjetno tudi delni vzrok za antijanšizem Ljudmile Novak.
»Prenova na desnici« je vsekakor potrebna, vendar je treba računati s tistim, kar sem omenil že v prejšnjem članku: levica že od vsega začetka skrbno nadzoruje opozicijo (desnico) in tudi vnaprej bo pazila na to, da le-ta ne bo preveč pridobila na moči in da ne bo za trajneje osvojila (za levico tako pomembno) Oblast.
