Piše: Franc Bešter
Zakaj so ta znanja naše dobe (znanost, tehnika) povzročila ta propad? Ker v tej (moderni) družbi povzročajo okužbo z racionalizmom, materializmom, modernizmom, kar vse vodi v ateizem, se pravi v masovni odpad od krščanstva, to pa povzroča duhovno in moralno krizo. Opustošenje v dušah, nered v družbi. Tu smo pri vzrokih propadanja religijske podlage naše civilizacije in zato civilizacije kot takšne. Ali sploh še lahko govorimo o »civilizaciji«?
Da, če jo gledamo skozi prizmo materializma – kot jo vidi večina. Osebno imam tak pogled za nezrel, ker materializem ni prava pot. Če pa imamo za najvišji cilj civilizacije razvoj človekove osebnosti, predvsem njegov notranji (duhovni) razvoj, pa moramo to »civilizacijo« imeti za dokončno propadlo. Znanja, ki so ustvarila moderno dobo in ki jo ohranjajo (moderna tehno-znanost in moderna tehnika), so se pokazala v svojem delovanju in učinkih škodljiva tudi za človeško dušo. Nasploh je pa civilizacija, ki se je s svojo tehniko razširila na ves planet, na vseh področjih zašla v neštevilne težave in brezizhodnosti, problemi so postali številni in tako zapleteni, da vse skupaj izgleda nerešljivo s človeškimi močmi. Ali bo potreben nek poseg »od zgoraj«, se pravi božja pomoč, ali se morda v naših časih ta že dogaja?
Knjige RŽVB za rešitev naše dobe?
Te knjige (»Resnično življenje v Bogu – pogovori z Jezusom«, mistikinje Vassule Ryden) sem tu že večkrat omenjal, preučujem jih že vrsto let in njihovo vsebino dokaj dobro poznam. Gre za najveličastnejše besedilo v našem času. Jezus tu pove, da jih res podarja človeštvu zato – za rešitev naše dobe, ki je mrtva in ki je zašla v brezizhodnosti. Če moramo to civilizacijo imeti za (notranje) propadlo, iz tega izhaja, da moramo začeti graditi novo, za to pa potrebujemo neko znanje, in Jezus pove: »Nihče ti ne more dati večjega znanja kot jaz«: Se pravi, večjega znanja kot je v teh knjigah. To znanje je torej večje (močnejše) kot tisto, ki je ustvarilo našo (moderno) dobo. Naslednje besede to potrdijo: »Vaša modrost (empirična znanost) bo propadla, ko se bo srečala z mojo modrostjo«. Propade lahko le, če se sreča z nečim močnejšim. In znanje teh knjig je res večje, močnejše, saj jih Jezus daje tudi zato, ker »je racionalizem izzval njegovo moč«. Moč racionalizma je v moderni znanosti, ki je njegovo orožje: »V vaših dneh satan prihaja z orožjem racionalizma. Lažna modrost je moje stvarstvo pripeljala v njegove mreže in moja jagnjeta spremenila v brezbožneže, razvratneže«. Ko Jezus znanost imenuje »lažna modrost«, s tem nakaže tudi njen propad: propadla bo tako, da se bo ob srečanju z njegovo modrostjo (knjig RŽVB) pokazala za lažno.
Torej, te knjige res vsebujejo nekaj močnejšega od naše znanosti, zato bi znanje, ki ga vsebujejo, res lahko uporabili za ustvarjanje nove dobe, Jezus pove, da so te knjige dane tudi za to – za novo (po-moderno) dobo.
Vendar, moderna empirična znanost je materialistična, medtem ko knjige RŽVB vsebujejo znanje (resnice) o Duhu, tudi o duši. V njih nič ne nasprotuje Svetemu pismu, a dane so tudi »za boljše razumevanje Razodetja«, torej tudi za boljše razumevanje Duha in boljše poznavanje človeške duše. Duša: od renesanse naprej se človek vedno bolj osredotoča na svoje telo, raziskuje telo, skrbi za telo z zdravo hrano in športom, skrbi za higieno, ga neguje in lepotiči, visoko je razvil medicino, ki naj ga zdravi v primeru bolezni… . Povsem pa je zanemaril dušo, še več, znanja te dobe so pri številnih omajala vero v sam njen obstoj (kot tudi v vse druge metafizične stvarnosti), kaj šele da bi se zavedali njenih lastnosti, sposobnosti, potreb.
O duši in stanju duha na svetu
Verjetje (ali ne-verjetje) v dušo je nekaj ključnega v človeškem življenju, telo se namreč stara in umre, če v njem ni (neumrljive) duše, nam ostane samo še minljivo tu-zemeljsko življenje, kar potem odločilno, usodno vpliva na vse: na naše vrednote, moralo, odnos do življenja… . Vendar, če duša obstaja, ona obstaja, ne glede, ali vanjo verjamemo ali ne. Danes ogromno (večina!?) ljudi živi, kot da vanjo dejansko ne verjame, še manj se zavedajo njenih lastnosti, posledica je, da z nekim (sodobnim, zelo nagonskim) načinom življenja in delovanja duši škodujejo, povzročajo njen propad. V modernem svetu je postalo absolutno pomembno telo, duša povsem nepomembna, duh je služabnik telesa in njegovih strasti. Duše današnjih ljudi so zasužnjene.
A za Boga je duša najpomembnejša, to se ponavlja skozi vso vsebino knjig RŽVB, in On tudi pozna stanje v dušah, ker »njegove oči gledajo skozi nas in vidijo vse, kar je naša duša storila«. Jezus pove, da je duhovno stanje ljudi v sodobnem svetu porazno, pove, da prihaja v dobo teme in v času lakote. Tema: gre za notranjo temo, temo v dušah: »Danes tema z vso težo obdaja svet«. Lakota: gre za sestradanost duha. In pove, da »živimo v žgoči puščavi«. Ta puščava je puščava v naši notranjosti, se pravi v dušah. In govori tudi o »opustošenju«, in spet gre za opustošenje v dušah.
Vse te besede kažejo na to, da človeška duša tudi marsikaj nujno potrebuje, a v naših časih dušam to zelo primanjkuje. Iz knjig je tudi jasno razvidno, kaj je »tisto«: v dušah je tema, ker v njih ni Plamena Duha, duše trpijo lakoto, ker v njih ni sladke Mane Duha, v njih je žgoča puščava, ker jim manjka živa Voda Duha, in v njih vlada opustošenje, ker so oropane brezmejnega Bogastva Boga.
Seveda, tu bodo številni porekli, da je pač Cerkev poklicana, da skrbi za izboljševanje teh metafizičnih stanj v ljudeh, saj se pri tej ustanovi govori o »dušnem pastirstvu«. Res je, a Jezus v tem Sporočilu veliko govori tudi o zelo slabem stanju v »svoji ustanovi«, ki je v veliki meri posledica modernosti: »Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem«. V ateizem: v odpad od vere, torej tudi od Cerkve, če pa »živi kamni« odpadajo od stavbe, se pa le-ta nazadnje zruši. In še: »Racionalizem je naredil puščavo in ruševine iz moje Cerkve«. Puščava: »Človeške teorije (ker se je kuga racionalizma vtihotapila tudi v Cerkev) so Cerkev spremenile v puščavo«. Puščava: v dušah – ker se (zaradi racionalizma, ki »vlada v srcih duhovnikov«) tudi v Cerkvi zavrača tisto, kar prihaja od Duha, s tem pa tudi Bogastvo Besede.
»Moja Cerkev je danes v ruševinah«. Ruševine: posledica velikega odpada od vere, in tu je bil nakazan »notranji vzrok« zanj. Zaradi zavračanja tega, kar prihaja od Duha, ljudje (verniki) v svoji veri ne morejo videti in najti znanje za pravilno odločanje v življenju, in jo zato zapuščajo. Za Odpad je seveda kriv tudi »zunanji vzrok«, ki je spet »kuga naše dobe« (racionalizem): nepregledne množice mladih po sodobnih šolah se hranijo z lažnimi teorijami in razlagami, torej z racionalizmom, ki vodi v ateizem (ker si VSE zna pravilno razlagati brez Boga), množice odraslih pa okužujejo neštevilni lažni preroki, ki so racionalistični filozofi naše dobe.
Divjina in opustošenje
»Prihajam v divjino in opustošenje na Zemlji«, pove Jezus v Sporočilu. To je današnje stanje na svetu, v človeški družbi. Divjina: nered. Živimo sredi kaosa. Opustošenje: puščava v dušah ljudi. To je posledica propada religijske podlage kulture Zahoda (ki se je razširila na ves svet). Naloga religije (vere) je namreč predvsem dvojen: ona daje človeku sistem etičnih norm, ki naj izgrajujejo urejeno družbo, in pomaga človeku vzpostavljati vez z Metafizičnim, ki jo človek kot (tudi) duhovno bitje tudi potrebuje. Zaradi prej opisanih razlogov pa je prišlo do velikega odpada (od vere), zaradi tega je danes Cerkev v ruševinah, posledica je, da so ljudje začeli živeti, ne oziraje se kaj dosti na etične norme, in izgubili so stik z Metafizičnim, posledica česar je njihova velika odtujenost. Jezus, ki vse to pozna (stanje na svetu in stanje v ljudeh), pove: »Nered se je močno ukoreninil v tem svetu odpadništva«. In še: »Ker ljudje obsojajo moja današnja Dela (Dela Duha, tisto, kar prihaja od Duha), so naredili puščavo in divjino«. Spet smo pri puščavi (opustošenju v notranjosti ljudi) in pri divjini, torej neredu v svetu, ki pa ni bil v božjem načrtu: »Jaz nisem ustvaril nereda, jaz sem Bog reda«. In spet smo pri racionalizmu: naša doba kuge racionalizma je ravnodušna do vsega, kar prihaja od Duha, posledica pa je, da ne hodimo po pravih potih, tisto, kar nam daje Duh, nam namreč daje zato, da bi to pot našli. Iz prej navedenega stavka sledi, da takšna pot odstranjuje puščavo iz duše (ker je bliža Bogu), in zmanjšuje nered v svetu, torej blaži stanje divjine. Sicer je pa to dvoje soodvisno: ni duhovnosti brez moralnosti, torej etičnega delovanja v svetu. Bog človeka na to pot (po Duhu) kliče: »Če bi poslušali moje klice in hodili po mojih potih, ne bi bilo puščave«.
V Cerkvi je danes precej govora o »delu za boljši svet«, bolj malo pa o potrebah in lastnostih duše. Pozablja se, da se delo za boljši svet lahko začenja edino na področju človekove notranjosti, se pravi duše: če ima človek v svoji duši ruševine, ne bo sposoben delovati konstruktivno, ampak se bodo razpoke in ruševine začele kazati tudi v medčloveških odnosih, in prazen, nesrečen, nezadovoljen človek, ki v sebi nima miru, bo nezadovoljstvo in nemir prenašal tudi na svojo okolico. V tem vidim tudi enega glavnih vzrokov za vedno več nasilja in agresivnosti v družbi. In če se danes cela mesta spreminjajo v ruševine in ljudje bežijo iz svojih dežel, je to gotovo tudi zato: zaradi teme, opustošenja in ruševin v dušah. Da ne govorimo o izrednem pomenu etike v politiki in ekonomiji. Če podsistemi te civilizacije razpadajo, je vzrok za to tudi v duhovnem in moralnem propadu. Zaključimo lahko, da je trajno civilizacijo mogoče graditi samo na duhovnem temelju. Ta temelj (na katerem je gradil srednji vek) je danes iz znanih, opisanih vzrokov porušen, ker moderni človek ni ustvaril novega, je ostal brez: brez etičnih temeljev, brez duhovnih vrednot, brez smisla. Čas teme, poganstva, brezciljnega življenja.
Če moramo to civilizacijo imeti za propadlo, pa sledi tudi, da na ruševinah le-te moramo začeti z izgradnjo nove. In če imamo za temelj (bistvo) civilizacije neko stanje duha v ljudeh in urejenost v človeški družbi, kar vse naj zagotovi njena religijska podlaga, sledi, da to lahko začnemo le z obnavljanjem tistega, kar je moderna doba z nekimi znanji, načinom mišljenja in življenja postopno porušila. Gre za izgradnjo neke nove stavbe v notranjosti človeka, ki mu edina lahko da tisto, česar empirične (materialistične) vede ne zmorejo, npr. znanje za pravilno usmerjanje v življenju. In prepričan sem, da material za to gradnjo vsebuje 12 knjig RŽVB, stavke iz njih sem tu večkrat navajal.
