Piše: Franc Bešter
V civilizaciji Zahoda (in nasploh na planetu) sta se pojavila dva koncepta družbene ureditve oz. urejanja skupnih zadev: totalitarizem in demokracija. Totalitarizem: ena Partija, en Vodja, marsikje na svetu to še vedno obstaja, kitajski komunizem ima celo ambicijo, na tem svetu prevladati. V Evropi smo bili sredi prejšnjega stoletja priča velikemu vzponu treh totalitarizmov: komunizma, nacizma, fašizma, njihovemu pojavu je v veliki meri botrovala prva svetovna vojna. Druga svetovna vojna pa je bila v veliki meri ravno spopad med totalitarizmom in demokracijo.
Demokracija se je v zgodovini pokazala kot veliko uspešnejša, do zdaj najuspešnejši sistem. Tudi zato, ker se politične odločitve tu sprejemajo na bolj racionalen način, pri njih sodeluje več strank in zato več ideologij, in tudi opozicija, zato se neka politična problematika osvetljuje z več zornih kotov. In izvoljeni politiki, da bi bili ponovno izvoljeni, morajo delovati v blagor ljudstva (tu bi seveda lahko odprli razpravo, kaj je res »blagor«, tisto najboljše za ljudi). Totalitarizem: ena stranka, ena ideologija. Režim se zaveda te enostranosti in nenaravnosti, zato svojo voljo uveljavlja s pritiski, z represijo. Totalitarizem proizvaja nesvobodo. Tudi ne stavi toliko na razum, igra bolj na čustva in strasti množic, in zato mnogokrat reagira zelo iracionalno, kar se sedaj kaže npr. tudi v Putinovi Rusiji.
Racionalno- iracionalno. Raba razuma (ratia) je v življenju potrebna, nujna, koristna, tudi pri odločanju na politični ravni. Zanemarjanje tega dejavnika vodi v škodljivo, celo nevarno iracionalnost. Vendar, sodobna demokracija je v veliki meri proizvod evropskega razsvetljenstva, ki je poveličevalo Razum in njegove najodličnejše dosežke (empirične znanosti). Razum je postavilo na prvo, najvišje mesto, in temu stanju se pravi racionalizem. Med racionalnostjo in racionalizmom pa je velika razlika. Iz racionalizma namreč izhaja neka zmota, da je z lučjo Razuma mogoče spoznati resnico (tudi o dogajanju sveta) in se je zato z odpiranjem pameti, tako na osebni kot politični ravni, mogoče pravilno odločati, se usmerjati. Temu pravim »zmota«, ker je vsako dogajanje preveč nepregledno in naši problemi preveč kompleksni, da bi s šibko lučjo razuma mogli do resnice o vsem tem.
V demokraciji ima vsaka stranka svojo ideologijo, ki je miselna matrica, po kateri delujejo privrženci neke politične grupacije. Ona odraža njihove vrednote, etiko, življenjsko filozofijo. Pri nas imamo, v grobem gledano, dva bloka (levica, desnica), vsakega s svojo ideologijo, stranke znotraj vsakega so odraz različnih odtenkov (variacij) iste ideologije. Vendar, upam si trditi, da kljub velikim, včasih povsem nepremostljivim razlikam med dvema taboroma, obstaja nek skupni imenovalec obojega, ki je obenem tudi skupna zmota: razsvetljenski racionalizem. Filozofija, po kateri je zgolj z razumom mogoče priti do resnice o nečem in zato do pravilnih odločitev.
V novi dobi, ob izteku moderne, je zato pred nami velik izziv in težka naloga: izpeljati revolucijo v načinu odločanja, dvigniti odločitve in delovanja na neko višjo raven. In ta revolucija to novo dobo lahko začne ustvarjati. Gre za novo pot do resnice: da začnemo spoznavati stvari ne z odpiranjem pameti (na filozofski način, z razmišljanjem), ampak s pomočjo Duha, resnico (Besedo) nam prinese Duh, ko stopa v stik z našo dušo. Kar pomeni, da si moramo povrniti izgubljeno metafiziko.
Iz povedanega pa je tudi razvidno, da tega prehoda ni mogoče izpeljati »z vrha«, po politični poti, iz več razlogov: politiki niso ljudje za to, in to tudi ni v interesu sistema, znotraj katerega delujejo. Tu so potrebni radikalni, globinski obrati (v načinu mišljenja, življenja), nova zgodovinska paradigma se lahko začne le (spontano) dogajati, izpeljejo jo lahko le dovolj pogumni, osveščeni posamezniki.
Franc Bešter, Zg. Besnica
