Piše: Franc Mihič
Začnimo pri spravi, ki je tudi osnova za pisanje vizije države. Prav bi že bilo, da vodstvo države, samo ali na pobudo, organizira komisijo z mednarodno zasedbo, pristojno za analizo in ocenitev revolucije, njenih vzrokov in posledic, katere rezultati bi potem bili podlaga za spravo.
Ne pozabimo, da je Slovenija tretja na svetu po izgubi prebivalstva med drugo svetovno vojno! Ugotovljeno je, da ima 6,5-odstotno populacijsko izgubo prebivalstva zaradi vojne in revolucije. Ljubljanska pokrajina je zgubila celo 9,5 odstotka prebivalstva. Na prvem mestu je Poljska, ki je imela 16-odstotno izgubo prebivalstva, sledi ji Sovjetska zveza, ki je imela 14-odstotno izgubo prebivalstva, Nemčija je izgubila okoli 8,8 odstotkov prebivalstva, Francija je imela 560.000 žrtev, kar predstavlja 1,4 odstotke prebivalstva. Italija je izgubila odstotek prebivalstva. Francija je imela okoli 10.000 zunaj sodnih pobojev med okoli 40 milijoni prebivalcev. V Franciji so se hitro dogovorili, da ne bo obračunavanja. Sodili so jim na sodišču, smrtna kazen pa je bila dejansko izvršena v 791 primerih. Ne pozabimo:«Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov.« Berem v knjigi angleškega zgodovinarja »Titova velika prevara«. Take so bile izgube Anglije, ki se je bojevala po celem svetu. Nikjer v Evropi ni rezultat vojne in vsiljene revolucije, to je državljanske vojne, takšno razmerje; 100.000 mrtvih Slovencev in le 7800 okupatorjev, ko Slovenija ni štela 2 milijona prebivalcev. Španska državljanska ni terjala relativno toliko žrtev, glede na to, da ima Španija ca. 45 milijonov prebivalcev. Nekaterim pa celo genocid v Ruandi ni pozitivna primerjava za slovensko revolucijo. Ne zadošča jim primerjava z desetletno državljansko vojno v Siera Leone, kjer je bilo o bistveno manj (manj kot 5000) pobitih žrtev kot v Sloveniji, a so ti Afričani to zgodovino uredili in se spravili?
Ponovno berem zelo poučno kolumno »Sprava v Sloveniji in Sierri Leone«, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, in bi bila lahko vzgled, ki bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo. Berem: »Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah, ki so se morale spopasti s posledicami nasilja in vojne med svojimi prebivalci ter najti način za pomiritev in nov začetek. Večina jih je bila oblikovanih nekaj let po koncu vojne in pogosto s pomočjo mednarodnih ustanov. Ponekod so dopolnjevale delo pravosodja, ki je preiskovalo odgovornost za zločine, drugje so ga nadomeščale. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, pogovarjanje o njem pa medijem in civilni družbi, kolikor se je pač komu zdelo vredno in zanimivo. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Toda kdor se nekoliko potrudi, lahko vseeno izve marsikaj. Inštitut za novejšo zgodovino je na primer preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Povzeto po intervjuju z njihovo raziskovalko je bilo vseh pobitih skoraj 100.000, odgovorne skupine za njihovo smrt pa so lahko ugotovili za približno 80.000 ljudi. Različni okupatorji so bili zaslužni za dobro polovico teh žrtev, partizansko-revolucionarni tabor, kot ga raziskovalka poimenuje, pa za tretjino. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker, kot pravijo, ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost, in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?« To berem v kolumni dr. Janeza Šusteršiča, ekonomista, nekdanjega finančnega ministra.
Vzor so nam lahko tudi Španci, ki so leto dni po koncu državljanske vojne v bližini Madrida zgradili veličastno grobnico za vse padle v tem blaznem boju. To dejanje je bilo dovolj za narodovo pomiritev in spravo.” Sprava pomeni dejstvo, da med dvema ali več sprtimi stranmi ni več sovražnih ali odklonilnih odnosov. Za dosego takega stanja je najprej potrebno, da vsaka stran na osnovi prej omenjenih temeljnih vrednot opravi poglobljeno in iskreno refleksijo o tem, kje in kako je zgrešila v svojem delovanju, kar neizogibno vodi k razkrivanju resnice. Namen tega ni le lastno zavedanje svojih zgrešenih dejanj – še zlasti tistih, ki so povzročila trpljenje drugim – ampak gre tudi za to, da se o njih razpravlja, se jih obžaluje in se od njih odvrne. Gre za gledanje drug na drugega na podlagi enakega osebnega dostojanstva. Odpuščanje pomeni odpoved negativnemu odnosu do tistega, ki je povzročil krivice in trpljenje; predstavlja napor in žrtev, saj zahteva premagovanje odpora in sovraštva, ki je v takih primerih običajna človeška reakcija. V spravnem procesu imajo pomembno vlogo javni obredi, pri katerih lahko žrtve krivic izrazijo svojo bolečino, tisti, ki so jih zakrivili, lahko izpovejo svoje pristno kesanje, celotna skupnost pa lahko ob tem doseže katarzo.
Na tem področju smo v samostojni Sloveniji vsekakor naredili premalo. Odgovorni na vodilnih položajih v politiki in civilni družbi te naloge niso prepoznali kot prednostno. S pozivi v stilu »Pustimo te grozote za seboj in se raje posvetimo prihodnosti« želijo zagovorniki tega pristopa spravo doseči brez globlje refleksije, brez empatične komunikacije z drugo stranjo in brez pripravljenosti na večjo žrtev s svoje strani. Za ene bi bila sprava dosežena šele s popolno zadostitvijo pravičnosti po načelu »oko za oko in zob za zob«. Čeprav se imajo mnogi pristaši tega pristopa za katoličane, pa pravzaprav ne zaupajo v Boga. Največjo odgovornost za to seveda nosijo odločevalci v politiki, civilni družbi in množičnih medijih, vendar je potrebna tudi večja angažiranost državljank in državljanov, da po svojih močeh z napori in žrtvami prispevajo k temu, da bodo naslednji državni prazniki vedno lepši in vedrejši. »Blagor tistim, ki delajo za mir«, je napisal Mario Plešej. Dr. Spomenka Hribar pa je pisala:»Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče. Sprava v narodu mogoča le na takšnem temelju«. Dr. Iztok Simoniti pa je pred časom objavil mnenje:”Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj”. Za demokratično družbo oz. državo mora veljati: »Nobena oblast ali moč – politična, sodna, zdravniška, finančna, akademska, kulturniška, cerkvena – ne sme ostati brez nadzora; vedno je odgovorna republiki – državljanom. Predsedniki, ministri in tožilci se ne smejo nadzorovati sami; sploh pa se ne smejo bankirji, biznismeni in kleriki …Boj za nadzor zahteva veliko svobode – osvobojenosti strahu – vseh v republiki; mora ga zagotoviti oblast. Zato imamo državljani politične pravice – govoriti, protestirati, objavljati – in kritizirati vse oblasti. Ker vse oblasti – tri veje in vsi organi, predsednik države – samo služijo uresničevanju ustave, so avtonomni samo v zakonitosti. In to velja za vse univerze, cerkve, društva – za kogar koli v republiki!« Pravi tudi dr. Iztok Simoniti, svetovalec dr. Janeza Drnovška. Strinjam se z njim, da je to naš akuten in še nerešen problem, enako je nerešen problem naše javne pluralne RTV, kdo jo sme nadzorovati, ali zaposleni novinarji kar sami sebe, ali na volitvah izvoljeni predstavniki ljudstva.
Vsekakor Slovenija potrebuje boljšo vladavino prava, za razvoj demokracije in ekonomije. »Svoboda nima nobenega smisla, če ne zajema tudi svobode do zmote.« Tako je učil Mahatma Gandi in nam s tem do danes podaril upanje, da še nismo pokopali ideala, temveč se še vedno zgolj bojujemo z njegovo drugo platjo. Eden najuglednejših slovenskih ekonomistov pokojni akademik dr. Aleksander Bajt je v svoji knjigi z naslovom »Bermanov dosje« zapisal: » Moja ocena partije je, da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, …da je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.« Slovenski filozof dr. Slavoj Žižek o knjigi dr. Bajta pravi, da je knjiga zanimiva in da praktično vse v njej sprejema kot resnico (DELO-SP, 19.avgust 2000 ). Sprava bo enkrat dosežena, a za spravo je potrebno sprejeti dejstvo, da je med okupacijo potekala državljanska vojna, med privrženci revolucije, ki so jo pričeli, in med nasprotniki revolucije. Spoštujmo upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo in obžalujmo državljansko vojno. To je edina poštena in mogoča pot do sprave. Sprava je vendar zmaga vseh, ki obžalujejo državljansko vojno, in drug drugemu ali skupaj izrazijo obžalovanje in vsi prenehajo z obtoževanjem. Ko nekaj obžalujemo, ne poudarjamo minula dejanja, sicer zdrsnemo na znana obtoževanja. Za uspeh OF oz. za zmago komunizma v Sloveniji in Jugoslaviji, pa je edino Stalin, voditelj svetovnega komunizma. Najprej je Stalin sklenil pakt s Hitlerjem, imenovan Ribbentrop – Molotov. Po propadu pakta, ko je Hitler napadel SZ, se je Stalin sam odločil za povečanje interesne sfere komunizma in je izbral Jugoslavijo, kjer je že obstojal avtohtoni komunizem. Stalinu je torej uspelo razširiti interesno sfero v Jugoslaviji, za namen končne prevlade komunizma po celem svetu, da bo človeštvo potem živelo kot v raju že na zemlji! Brez teh odločitev Stalina, ne bi bilo v Jugoslaviji, ne revolucije, ne Titove partijske države, za kar je padlo 400.000 Jugoslovanov. Upoštevati se mora, da so slovenski komunisti in mnogi partizani, enako tudi nasprotniki komunizma, oboji bili prepričani, da je njihov boj upravičen, saj se borijo za dobro Slovencev, to je bilo za OF režim po vzoru Stalinove SZ. Nasprotniki komunizma pa so bili prepričani, da komunizem ni sprejemljiv za normalno življenje naroda, saj v komunizmu narod ni pomemben, važna je le ideja širitve komunizma. Oboji so torej imeli nek vzrok za spopad. Komunisti, ki so revolucijo začeli, so se borili za uvedbo “pravičnejše” družbene ureditve, četudi z nasiljem in zmagali ob podpori in interesu Stalina. Nasprotniki komunizma so nasprotovali revoluciji in njenim ciljem, to je uvedbi komunističnega režima.
Za komuniste je bil njihov boj edina perspektiva za Slovence. Nasprotniki komunizma so bili prepričani, da se borijo za narod, . Komunisti pa so tudi poudarjali, da se borijo za narod, a so se prikrito in z zavajanjem, borili samo za uvedbo režima po vzoru SZ. Zato je nastala državljanska vojna oz. bratomorna vojna med brati istega naroda. V revoluciji, to je v spopadu med brati naroda, ne moremo imeti ene heroje naroda, druge pa za izdajalce naroda. Preje bi druge lahko imenovali, da so izdajalci revolucije? Sprava “med brati” je seveda potrebna in je mogoča, a je odvisna od kulture naroda in razvite demokracije države! Sprava se bo nadaljevala oz. končala, ko si bosta “brata” najprej izrekla obžalovanje za bratomorno vojno, ki se je narodu zgodila in ga še vedno zelo bremeni ter si ne bosta več očitala izdaje in kolaboracije med brati. Nasprotniki komunizma niso izdajalci naroda, a jim komunisti to ne priznajo, pri čemer so se komunisti borili za predvsem za širitev komunizma, ne pa za narod. Mar niso komunisti le heroji revolucije? Še več podobnih vprašanj nas čaka na poti do sprave, ki jo narod zasluži, sicer bo država razkol težko preživela. Mnoge slovenske družine so že pred vojno pred vojno ob večerih ponavljale: “Molimo za Rusijo in Ukrajino”! Komunisti pa so ljudem obljubljali raj na zemlji po sovjetskem vzoru! Mnogi so žal temu verjeli in bili zavedeni ter pričeli z revolucijo, brez pooblastila slovenskega naroda.
Naj navedem zame presenetljivo razmišljanje dr. Spomenke Hribar, ki je zapisano na koncu knjige SLOVENSKI RAZKOL IN SLOVENSKA SPRAVA, avtorjev dr. Spomenke in Tineta Hribarja, na strani 567, na strani tudi piše:”Ustaviti refašizacijo desnice in reboljševiševizicijo levice”. Dr. Hribarjeva razmišlja in zapiše:”Moja prizadetost pa izhaja iz tega, ker sem neskončno pogrešala očeta! Kojee umrl, sem imela 15 mesecev. In sem se lahko predstavljala, da so enako doživljali svoje osamljeno otroštvo otroci po vojni pobitih domobrancev. Morda zdaj po tem mojem opisu lahko bolje razumete mojo prizadetost in od kod moje prizadevanje za čim bolj natančno spoznanje polpretekle zgodovine ter moje priznanje dostojanstva in prizadetosti vsakomur, ki je bil vpleten v ta nasilniški vozel. Jaz razumem odpor revolucionarnemu nasilju med vojno in le obžalujem, da so se povezali z okupatorji (čeprav razumem tudi to, da jim kaj drugega tudi ni kazalo narediti.) In boste morda lažje razumeli tudi to, da se težko “privajam” na logiko nasilja komunizma – toda ne dovolim si delati utvar in apologije! No, to je moja “zgodba” – z njo se Vam zahvaljujem za popis Vaše! Spomenka”
V knjigi “PROFESOR HUMEK”, izpod peresa pokojnega Iveta A. Staniča je zaključek, ki ga je napisal profesor Humek, tudi moj profesor, ki se glasi: “Naj končam z besedami, ki jih je napisal avstralski pisatelj Morris West v svoji knjigi Hudičev advokat:
“ Naj bodo dežele ali narodi kakorkoli skregani, živeti morajo drug ob drugem kakor v družini. Takšne je Bog ustvaril in če bi brat pomeril s puško s proti svojemu bratu, bosta oba končala v medsebojnem uničenju. Tega se zavedajmo, zato bodimo strpni, vljudni in ponosni v prepričanju, da bomo nekoč premagali svoje slabosti.”
Bodimo ponosni na ta pokojna pisca o naši zgodovini, ki sta imela za to potreben pogum in visoko osebno integriteta, katere akutno primanjkuje v Sloveniji!
Podpirajmo tiste, ki se prizadevajo, da bo nas in našo demokracijo zaščitila pravna država, ki je odgovorna ljudstvu in ne samo SVOBODI, ki jo vodi dr ROBERT GOLOB.
