Piše: Franc Bešter
Nisem strokovnjak za umetno inteligenco. Toda tisti, ki so, so se tega zadnjega tehničnega dosežka človeštva v zadnjem času tudi sami prestrašili, ker so prepoznali številne nevarnosti, ki prihajajo od njega. Ena od njih je gotovo v izredno dovršenem posnemanju človeške misli, govorjenja, pisanja – kar v marsičem že lahko presega običajne človeške zmožnosti in kar seveda odpira vrata številnim možnostim zlorab.
Umetna inteligenca – človeški intelekt – kakšen odnos je med obojim? Umetna: ta beseda pove, da jo je ustvaril človek, se pravi človeški intelekt. Ali pa le-ta človeško inteligenco lahko preseže, jo nadvlada, ji nazadnje zavlada? Inteligenca: mislim, da ta izraz zanjo ni najbolj primeren. Inteligenca, človeška misel, mentalna aktivnost: vse to je proizvod organa (možganov, sive možganske skorje), medtem ko je umetna inteligenca proizvod stroja, in ta stroj je proizveden od te »organske inteligence«. Če hočemo primerjati možnosti obojega, si moramo nekoliko ogledati tehnološki temelj umetne inteligence, torej njene najbolj osnovne gradnike.
Tehnološki temelj zanjo
Temeljna stvar, ki jo je omogočila, je bil izum tranzistorja sredi prejšnjega stoletja. Tranzistorji so dveh vrst (pnp, npn) in delujejo na principu električne polprevodnosti. Tranzistor s še nekaterimi elektronskimi elementi izgrajuje mikroprocesor, le-ta, vtisnjen v silicijev kvadratek, pa smo imenovali »čip«, in čip je temeljni gradnik vse digitalne tehnike. V svoji zgradbi in delovanju nekoliko spominja na možgansko celico (nevron), čeprav je nevron gotovo mnogo bolj kompleksen, vendar: pri obojem gre za delovanje na principu električnih tokov. Elektrike: tokovi elektronov, elektron je vsekakor tisti »delec«, ki omogoča digitalno tehniko. Mogoče ga je krmiliti v električnih poljih, te tokove usmerjati, ojačevati, slabiti, prekinjati, in to bliskovito, ker je ta delec lahek in nosilec naboja. V čipih je mogoče shranjevati podatke, in temu se ne postavljajo meje: čipe lahko različno kombiniramo, povezujemo, jih v nedogled kopičimo, spominska kapaciteta le-teh je torej praktično neomejena, pri človeku pa ni, in ta »spomin« tudi ne pozna pozabljanja kot človek. Pri njem gre za digitalen zapis, medtem ko so spominske sledi v nevronih gotovo analogne. In izredna je lahko tudi hitrost obdelave teh shranjenih podatkov, človek bi rabil mnogo več časa. S tem pa smo že prišli do dvojega, v čemer ta stroj prekaša človeka: v količini podatkov v spominu, v hitrosti obdelave podatkov.
Temne strani
S tem dvojim se že vsi vsakodnevno srečujemo: z računalniki, s pametnimi telefoni, pri obojem gre že za umetno inteligenco. Kdo od nas npr. lahko hrani v svojem spominu toliko podatkov kot internet, in kdo lahko nekaj izračuna tako hitro kot telefon?? A tu bi rad opozoril na nekaj temnih plati teh pridobitev.
Ena od njih je npr. digitalna demenca. Ker imamo VSE na internetu, nam ni nič več treba držati v spominu ali se celo kaj učiti »na pamet«. Posledica je izgubljanje spomina, pešanje možganskih centrov zanj, propadanje spominskih celic, ker jih ne treniramo.
Potem poplava pornografije na internetu (sem dana s povsem jasnimi, določenimi cilji in nameni, načrtno!): ona uničuje duše, duševnost in možgane – predvsem mladih, povzroča zasvojenost, podobno tisti od heroina, obenem jih drži prikovane na male zaslone, da jih je na ta način mogoče zmanipulirati, virtualna realnost jih oropa pristnih socialnih stikov in tudi stika z naravo, celodnevno sedenje prikrajša za nujno gibanje.
Računalnik, pametni telefon: dvoje orodij, ki človeku vsekakor lahko zelo pomagata. A vsako, tudi najbolj preprosto orodje, zahteva od človeka, da zna z njim delati, rokovati. Zahteva torej neko znanje, izkušnjo, spretnost. Že enostavno orodje, koliko bolj šele tako kompleksno kot je elektronsko. Ko sem pred leti dobil v roke računalnik in nekoliko kasneje še telefon, sem lahko to takoj ugotovil: da se človek uvede v to, so potrebni tečaji in vaja in vedno znova vaja, trening. Mnogokrat sem pred ekranom obsedel povsem nemočno. Zakaj? Kaj hitro sem spoznal, da ne moreš narediti nič, če ne znaš pritisniti (klikniti) na pravo ikonco, znak, napis, črko, številko… . Da, računalnik od človeka zahteva ravno to: da drži v glavi (v spominu) veliko, čimveč teh znakov, zato računalnik spomin človeka na nek način obremeni, in to tem bolj, čim več aplikacij le-ta hoče obvladati. Zdaj, po več letih, ko vsakodnevno delam z njim, obvladam le nekaj najbolj nujnih funkcij, a se včasih še vedno lovim, ob izkoriščanju le par procentov njegove zmogljivosti! Koliko podatkov bi šele moral držati v glavi za uporabo vsega!? Pravzaprav je to nemogoče.
Stroj in organizem
Ni težko videti, da že v primeru masovno uporabljanega računalnika stroj v mnogočem zmore več kot človeški možgani, a to je tudi naloga stroja: da človeka »nadgradi« in dopolni v tistem, v čemer je on šibkejši. Stroj in organizem: tudi letalo npr. z določenih vidikov zmore več kot ptica (glede hitrosti in prevoza tovora), ob tem, da zmore leteti podobno kot ptica. Letalo ptico oponaša. Podobno tudi umetna inteligenca (UI) oponaša delovanje človeških možganov in je z določenih vidikov zmogljivejša in hitrejša. A bodimo pozorni na NAČIN: letalo ne zmore letati na enak način kot ptica, da ne govorimo še o drugih stvareh, ki jih ona zmore (npr. razmnoževanje). Podobno tudi umetna inteligenca nikoli ne bo zmogla razmišljati na enak način kot človek, iz enega razloga: ker nikoli ne bo mogla biti zgrajena enako kot človeški možgani.
UI vsekakor omogoča nadaljnji razvoj (evolucijo) VRO, izdelavo robotov. Pametne tovarne, pametna stanovanja, celo vasi in mesta. Samovozeči avtomobil (le-ti so v razvoju). In najviše razviti stroj: humanoidni robot. Na kratko: napredek na tem področju je dandanes izredno bliskovit, je tudi sad tekmovanja med industrijskimi velikani, državami, celo kontinenti in sistemi. Kot že v preteklosti, ta tekmovalnost vzpodbuja razvoj tehnike, in firmam ter državam ne preostane drugega kot da temu razvoju sledijo, sicer jim grozi, da jih bo prihodnost povozila: izguba konkurenčnosti, gospodarski propad. Ne moremo ven iz tega, kljub nevarnostim, ki smo se jih ob tem »napredku«, ob UI sicer zavedli. A vseh posledic za ljudi, za družbo, pravzaprav danes še nihče ne more predvideti.
Dileme prihodnosti
Postavlja se vprašanje, če gre razvoj UI lahko nekam v nedogled. Mislim, da ne. Že dolgo gre namreč »napredek« predvsem v smeri pomanjševanja: da premorejo vedno manjše naprave (računalniki, telefoni) vedno več funkcij, aplikacij. Vzrok je v tem, da je osnova vsega tega – mikroprocesor, že desetletja v bistvu nespremenjena. Fizika (notranja zgradba materije) je začela postavljati meje, zato so začeli z razvojem kvantnega računalnika, ki bo imel še dosti večje zmogljivosti. Obenem se postavlja vprašanje koristi, smiselnosti tega »napredka«. Upam si trditi, da je že zdaj, kar se tiče mladih generacij, škode več kot koristi. Prišli bomo do točke, ko bo škode in nevarnosti več kot koristi, a ob tem tega razvoja nihče več ne bo zmogel zaustaviti.
Že danes UI odpira številne etične in pravne dileme, še bolj jih bo, ko bo še bolj razvita in v masovni uporabi. Pravna stroka se bo znašla pred tako kompleksnimi problemi kot še nikoli v zgodovini. Že danes je jasno, da UI ne bo samo stvar tehničnega razvoja, z njo se bodo morali ukvarjati tudi psihologi, psihiatri, nevrologi, sociologi, antropologi, vojaki in seveda ekonomisti in politiki.
