Piše: Franc Bešter
Najprej: takšna civilizacija, v kakršni nam je dandanes dano živeti, ni nekaj samoumevnega. Je rezultat večstoletnega, da ne rečem večtisočletnega razvoja in sad naporov številnih generacij. Premagati še kakšno drugo samoumevnost: takšna oblika civilizacije, v kateri sta znanost in tehnika alfa in omega, tudi ni nekaj samoumevnega. In ni nujno, da je ravno takšna kultura »najvišja« in najbolj napredna. Napredek: ni nujno, da je gmotni napredek najbolj pomemben za človeka. In premagati tudi novoveški mit napredka. Napredek v smeri, v kateri si ta civilizacija prizadeva zadnja stoletja, ne more iti nekam v neskončnost.
Moderna doba: upam si trditi, da se bliža svojemu koncu oz. da je v svojem bistvu že mrtva. Izvedla je revolucijo v razvoju orodij, a spoznavno metodo njene znanosti imam v glavnem za izčrpano, zadnji njen velik izum – umetna inteligenca, pa bo po mojem prinesel človeštvu več škode, groženj in nevarnosti kot koristi. Sicer pa to lahko opazujemo že pri računalnikih. Kolikor više so orodja razvita (VRO), toliko večja tveganja in nevarnosti prinašajo, zato bi človek, ob delu na tem razvoju, moral delati tudi na razvoju, na dvigu svoje etične zavesti, kar pa se ne dogaja, žal lahko opazujemo kvečjemu nazadovanje na tem področju. Osnova trajne civilizacije ne more biti njena »materialna baza«, ampak le trdni, zanesljivi duhovni in etični temelj.
Kaj je za sabo pustil razvoj?
Mislim, da moramo dokončno opraviti ne samo z novoveškim mitom neomejenega napredka (tu je bil mišljen predvsem materialni napredek), moramo se soočiti tudi z neizbežnim propadanjem civilizacije Zahoda.
Najprej: napredek modernih (empiričnih) znanosti ne bo šel nekam v nedogled, še več, upam si trditi, da je njihova spoznavna metoda izčrpana. Prav tako ni mogel večno trajati gospodarski razcvet, temelječ na tem: države, ki so izumljale VRO (Evropa, ZDA), so sicer nekaj časa imele v tem veliko prednost pred ostalim svetom, vendar, tehniko so sčasoma dobile tudi druge države po svetu in začele konkurirati, velikih izumov ni več, inovacije pa zahtevajo vedno več časa, znanja, denarja. In trgi so se postopno zasitili. V zadnjem času pa so se začeli pojavljati še novi problemi: s surovinami in energijo.
In še drugi problemi: ta razvoj je neizbežno izvršil tudi negativne učinke na naravo in družbo. Močno je onesnažil naravno okolje, kar pozabljali smo, da smo tudi mi del te narave, in da bomo, če jo bomo ogrozili, začeli s tem ogrožati tudi sebe. Onesnaženi zemlja, voda in zrak. Zemlja: z umetnimi gnojili, herbicidi, pesticidi. Težke kovine. Voda: mikroplastika. Najbolj usodna pa je morda obremenitev atmosfere s CO2, ker je to začelo povzročati podnebne spremembe, ki že povzročajo ogromno materialno škodo in tudi človeške žrtve. Nasploh na razne načine uničujemo naravo, predvsem s povzročanjem vremenskih odklonov, kjer se mi zdi najbolj boleče uničevanje gozdov. S tem se manjšajo tudi ponori CO2. In pri gozdovih ne gre le za drevesa, gre tudi za neštevilne druge rastline in za živali!
Kakšna naj bi bila nova kultura?
Zakaj naj bi jo sploh začeli vpeljevati? Iz več razlogov in tudi zato, ker je moderna doba mrtva. Razvoj, na čemer temelji, se je neizbežno ustavil in za sabo je pustil tudi veliko škode, na naravi in družbi. Nekaj sem omenil glede narave, nekaj bo treba reči tudi o negativnih učinkih »napredka« na družbo.
Tu sem že pisal o tem, kako je znanje te dobe človeku Zahoda postopno odvzelo njegovo religijo. In človek je to izgubil, ne da bi se zavedal (vsaj ne jasno), zakaj, kdaj, na kakšen način. Vzrok je v tem, da se ni ovedel rušilnih učinkov neke spoznavne stavbe na drugo, in sicer zato, ker je za kaj takega treba dovolj dobro (globinsko) oboje poznati, takih ljudi pa je žal bolj malo. Vzrok, da se ljudje kaj dosti ne poglabljajo, je npr. v katolicizmu tudi v neki pasti, ki se skriva v strukturiranosti Cerkve: namesto vernikov na vse to misli hierarhija!
Vendar pa v tej kulturi sodobnega časa tudi manjka zavesti o potrebi neke nove civilizacije, zaradi razvoja smo namreč pogojeni tudi z racionalizmom, materializmom in pozunanjenostjo, in kultura je propadla, brez da bi njeni pripadniki opazili ta njen (notranji) propad. Znanost in tehnika sta nadalje povzročili masoven pojav brez-boštva, ki se manifestira kot razne oblike levičarstva. Skozi prizmo teh ideologij pa civilizacija nikakor ni »propadla«, je še vedno »napredna«, ker oni drugače pojmujejo napredek, svobodo, demokracijo, nasploh civilizacijo: red, urejenost, duhovne vrednote – vse to jim ne pomeni kaj dosti. To so razlogi, zaradi česar na Zahodu ni čutiti potrebe, še manj zahtev po nečem bistveno novem, drugačnem.
A ta civilizacija ne bo mogla nadaljevati po tej sedanji poti, gledano tudi s čisto materialnega vidika, ne da bi vedno bolj ogrožala samo sebe. Radikalne spremembe v načinu mišljenja in življenja so postale nujne, kako bomo začeli, pa je odvisno od okolja, sredi katerega moramo vsakodnevno delovati, se odločati, te razmere pa so rezultat nekajstoletnega razvoja civilizacije v neki smeri.
Opustošenje v naravi, opustošenje v družbi
Ta razvoj ni samo onesnažil naravo in iz ravnovesja vrgel vremensko dogajanje, onesnažil je tudi notranjo naravo ljudi (duše) in iz ravnovesja vrgel človeško družbo. Vzrok je v znanjih, ko so ustvarila to dobo, v racionalizmu in materializmu, ki so ju povzročila, ona so bila glavni vzrok velikega odpada od vere in Cerkve, posledica tega Odpada pa je nered, ki je zavladal na svetu, in katastrofalno duhovno stanje v ljudeh. Opustošenje v dušah, duhovna smrt. Takšno je torej stanje na svetu, sredi katerega naj bi začeli nekaj bistveno novega, in k temu je treba dodati še hitro in zapleteno življenje z moderno tehniko, ki seveda ni brez tveganj in nevarnosti, še posebej, če ob tem upoštevamo še moralno propadanje sodobnega sveta.
O odločanju na splošno
Torej, znanja, ki so ustvarila moderno dobo, so za sabo nujno potegnila nek način mišljenja in način življenja ljudi, kar vse ni prineslo samo pozitivnih posledic. Ena od negativnih je porušenje etičnih temeljev in izguba smisla, posledica sta odtujenost in nered v sodobnem svetu. Izguba dejavnika, ki naj bi ustvarjal urejeno družbo.
V tem prispevku bom skušal nakazati, zakaj bo treba, kot posledico zadnje revolucije v razvoju orodij, izpeljati še eno revolucijo: revolucijo v načinu odločanja.
Odločati se mora vsak človek, vsak dan znova, pri svojem delovanju sredi sveta. Večina teh odločitev je navadno dokaj rutinskih, pri njih se ne poglabljamo kaj dosti, a napake, zmote tu navadno tudi nimajo težkih, usodnih posledic – za nas, za druge. Nekaj drugega so »strateške« odločitve, od katerih zavisi naša celotna življenjska pot, usmeritev, in takšne so vedno tudi odločitve na politični ravni, saj je tu v igri usmeritev in usoda naroda, države. Zato je razumljivo, da tu pri odločanju sodeluje več ljudi, v sistemu demokracije so iz različnih strank. Ena od velikih prednosti demokracije pred avtokracijo: nek problem se osvetljuje iz več (ideološko pogojenih) zornih kotov, prisotnih je več pogledov na nek problem.
Na to, kako se bo nek posameznik odločal, seveda vpliva veliko dejavnikov, njegove prirojene in pridobljene lastnosti in sposobnosti, znanja in izkušnje, ki si jih je nabral v življenju… . In kvaliteta odločitev je lahko višja ali nižja. Mislim, da se danes večina ljudi pri svojem vsakodnevnem delovanju sredi sveta odloča dokaj lahkomiselno, prepričan sem, da v ljudeh manjka jasne zavesti o tem: da je uspeh (izid) njihovega delovanja v svetu ključno odvisen od dogajanja na svetu, in da vsako njihovo dejanje na tak ali drugačen način vpliva na to dogajanje, in da ima lahko tudi (na videz) neznatno dejanje usodne posledice zanj, za druge. Da se torej pri odločanju srečujemo tudi z etično problematiko.
Seveda so tudi ljudje, zrelejši in z več znanja, ki se zavedajo vse teže problema odločanja (in politiki bi takšni tudi morali biti). Zavedajo se, da je tu ključnega pomena poznavanje resnice o dogajanju sveta, in tudi razvoja tega dogajanja v prihodnosti. Vendar, v tej dobi kuge racionalizma, smo skoraj vsi pogojeni s tem: da je z Razumom, z odpiranjem pameti torej, mogoče priti do resnice o tem dogajanju, še posebej, če si pri tem pomagamo še z njegovimi dosežki, z moderno znanostjo in tehniko torej, zlasti z informacijsko tehniko. Ne zavedajo se neke temeljne, lahko tudi usodne zmote pri tem, da je namreč dogajanje sveta nekaj mnogo preveč kompleksnega, da bi mogli vse to (s)poznati, pa tudi če si pomagamo z umetno inteligenco.
Dogajanje sveta pa je zaradi nekega razvoja še neprimerno bolj kompleksno, tudi mnogo bolj dinamično in nepredvidljivo kot nekoč, vidim naslednja dva glavna vzroka za to: nered v sodobnem svetu, ki je posledica izgube vere, dejavnika, ki naj bi ga ustvarjal, in mnogo hitrejše in zapletenejše življenje s tehniko (jasno, da vse te stvari najbolj pridejo do izraza v džunglah modernih velemest!). Kaj iz tega nujno sledi? Da je dogajanje v sodobnem svetu še mnogo bolj nepregledno kot nekoč, iz tega pa sledi, da je odločanje v tem svetu mnogo bolj zahtevno kot nekdaj. Zato pravim, da bi potrebovali neko revolucijo v načinu odločanja. A pogoji za ta preskok so z določenih vidikov danes dobri: vedno bolj bo namreč na dlani, da je odločanje zgolj z razumom, racionalističnimi znanji in s pomočjo tehnike zastarelo in zmotno.
Cilji, ki jih zasledujemo
Naše odločitve seveda ključno pogojujejo cilji, ki jih hočemo doseči s svojim delovanjem v svetu. In priznati si moramo, da v veliki večini skušamo zagotoviti »preživetje«, se pravi zadovoljiti svoje telesne potrebe in po možnosti še povečati svoje udobnosti. To še posebej velja v naši dobi, ki jo med drugim označuje materializem. Ne le, da želimo »preživeti«, roko na srce, skoraj vsak od nas bi rad postal tudi »bogat«. Materialna revščina ali bogastvo: to dvoje je nekaj zelo relativnega. Glede na revne Afričane smo skoraj vsi bogataši, seveda se pa mnogi ob evropskih bogataših (posebej ob super-bogatih) počutijo kot veliki reveži.
Seveda, vsak človek potrebuje določene stvari za svoj vsakodnevni fizični obstoj. Telesne potrebe. Vendar, človek ni samo telo, je tudi duh, duša, kljub temu, da tega mnogi ne priznavajo, se tega ne zavedajo, zanikajo, nočejo priznati obstoja duše, močni razlogi za to so tudi v znanjih, ki so ustvarila moderno dobo (empirične znanosti, ki je v telesu niso našle!). Toda, naj se tega dejstva (obstoja duše) zavedamo ali ne, naj dušo priznamo ali ne – to ne spremeni tega dejstva (da obstaja, če obstaja).
Duša, njen obstoj, njene lastnosti: znanosti naše dobe so ustvarile zelo enostransko podobo sveta in človeka, in v njej danes živimo. A ker osebno smatram, da je ta doba mrtva, sem prepričan, da novo dobo lahko začnemo graditi samo tako, da presežemo to enostranost oz., da si povrnemo, kar smo zaradi nekega razvoja izgubili, a pri tem si lahko pomagamo (po mojem) samo z razodetimi resnicami o človeku. Če sledimo tem resnicam, pa moramo zaključiti, da materializem, ki označuje našo dobo, ni prava pot, Jezus v evangeliju namreč naroča: »Najprej iščite nebeško kraljestvo…«. Človek naj torej v življenju najprej išče Boga, se pravi tisto, kar potrebuje njegova duša. Iskanje Boga pa se neposredno navezuje na iskanje njegove volje, kajti v nebeško Kraljestvo lahko vstopa le tisti, ki to Voljo spolnjuje.
Naše odločanje v življenju ključno pogojujejo cilji, ki jih hočemo doseči. Če bomo v življenju na prvo mesto postavljali zadovoljevanje svojih telesnih potreb, se bomo sredi tega sveta odločali in delovali povsem drugače kot če bomo na prvo mesto postavljali Boga, kajti v tem primeru bomo na prvo mesto morali postavljati tudi njegovo Voljo. Vendar, Jezus prejšnji stavek nadaljuje z »…in vse drugo vam bo navrženo«. Pod »vse drugo« seveda misli človekove telesne potrebe, se pravi, če človek v življenju najprej išče Boga (v njegovi volji, željah), mu bodo dane tudi materialne dobrine. Iz tega pa lahko sledi tudi naslednje: če bo človek v življenju le-te postavljal na prvo mesto, se bo morda znašel v pomanjkanju, prizadele ga bodo takšne ali drugačne nesreče… .
Odločanje in dogajanje sveta
Uspeh (izid) naših delovanj v svetu nadalje močno zavisi od dogajanja, sredi katerega delujemo, zato seveda le-to odločilno pogojuje tudi naše odločanje. Tudi če zasledujemo čisto materialistične cilje, ni težko prepoznati, kako močno je njihovo doseganje odvisno od dogajanja na svetu. Pomislimo samo, kako je npr. kmetijstvo odvisno od vremenskega dogajanja in kmetijske politike, se pravi od dogajanja v naravi in družbi. Zato ga tudi materialisti skušajo čim bolje spoznati. Toda ali je to mogoče – poznati resnico o dogajanju sveta? Ne, že z malo razmisleka in opazovanja ni težko prepoznati, da je to povsem nemogoče: dogajanje sveta je namreč nekaj mnogo preveč nepreglednega, kompleksnega, tudi dinamičnega in stalno izmikajočega, skrivajočega se (če pomislimo npr. samo na dogajanje za zidovi stavb in v glavah in dušah ljudi). Za pravilno odločanje pa bi potrebovali ravno to: resnico o konkretnih dogodkih sveta, še več, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti!
Velik problem sodobnosti vidim v tem: vsi smo v večji ali manjši meri okuženi z racionalizmom, ki je kuga naše dobe, iz te okuženosti izvirajo številne negativnosti, med drugim tudi zmota glede odločanja, usmerjanja v življenju. Velika in zelo zahtevna naloga za novo dobo – preseči to zmoto! Seveda moram utemeljiti, zakaj racionalizem povzroča to zmoto.
Racionalizem kot razsvetljenska filozofija postavlja Razum na prvo mesto (v srcu, na mesto, ki pripada Bogu), ta najgloblja notranja drža človeka Razum in njegove dosežke »pobožanstvi«, prav tako Človeka kot njegovega nosilca. Božanski Razum zato lahko spozna resnico, sicer ne bi bil božanski. Razsvetljenstvo: Razum lahko RAZSVETLI temo sveta – ravno z resnico o njem, Razum zato lahko odkriva naravne zakone takšne kot so (zmota!), in lahko spozna resnico o dogajanju sveta – iz tega pa sledi, da se je z razumskim spoznanjem mogoče pri delovanju sredi tega sveta pravilno odločati, tako na osebni kot politični ravni.
Mislim, da v današnjem času močno primanjkuje jasne zavesti o tem – o kompleksnosti dogajanja sveta, in kaj iz tega sledi: da razum ne more spoznati resnice o tem, luč razuma je za kaj takega mnogo prešibka! Ali naj potem svoje pameti ne bi uporabljali pri vsakodnevnem odločanju? Seveda jo moramo, in razum je dar, ki nas najbolj odločilno dviga nad živalski svet! Nadalje si pri večini odločitev tudi ne moremo privoščiti, da bi se ravnali npr. po sanjah in videnjih, ki jih zapovrh ne moremo izsiliti, ki jih je težko razumeti, posledica je, da odločanje s pomočjo teh znamenj zahteva tudi veliko časa, odločati pa se je velikokrat treba hitro! A tudi če se odločimo npr. s pomočjo videnj, to zahteva analizo, torej čim več inteligence, znanja, izkustva… .
Poznati resnico o dogodkih sveta: to je potrebno pri odločanju, tudi če v življenju zasledujemo zgolj materialistične cilje – dogodki sveta vplivajo na uspeh naših delovanj. In tudi naša dejanja vplivajo na dogajanje sveta, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu, zato se pri odločanju srečamo tudi s problemom etike. Nadalje ni težko spoznati, da od dogajanja sveta prihajajo nad nas tudi nesreče in nevarnosti. Zato se tu postavlja neko pomembno vprašanje: kako v življenju najti to pot (usmeritev), ki bo uspešna, varna in koristna ne le za nas, ampak tudi za druge. Ali je to morda pot, na kateri ne zasledujemo (v prvi vrsti) materialnih ciljev, ampak vzvišeni cilj duše (nebeško Kraljestvo), s tem, da v življenju najprej iščemo voljo Boga?
Odločanje in duša
Duša: k celoviti podobi človeka spada tudi to – priznavanje duha v človeškem telesu (čeprav ga ne vidimo – duh je neviden!). A za novo dobo bo treba zgraditi tudi celovitejšo podobo sveta, k njej pa, če sledimo razodetim resnicam, ne spada samo materija (prah Zemlje), ampak tudi Duh kot ne-materija, ki ta svet materije napolnjuje. In spoznati lastnosti Duha: Duh VSE vidi, sliši, vse začuti. Te resnice o Duhu pa kažejo na to, da (edino!) Duh pozna VSE, kar se na svetu dogaja, iz tega pa izhaja, da človek ni obsojen na temo neznanja o dogodkih sveta, mogoče je spoznati resnico o njih, s pomočjo Duha! Seveda mora imeti Duh tudi to lastnost, da človeku to resnico tudi hoče razodevati, se pravi, da mu na nek način govori. Iz razodetih resnic sledi, da Duh stopa v stik s človekom preko njegove duše, in da mu govori (tudi) preko sanj in videnj kot božjih znamenj: »Videnje nastane, ko se božji Duh sreča s tvojim duhom«. Konkretne dogodke res lahko VIDIMO (edino!?) skozi videnja.
Iz teh resnic sledi, da človeka lahko skozi življenje pravilno in varno vodi le Duh, se pravi, če naj bi človek živel varno in uspešno, naj bi se v življenju odločal, se usmerjal s pomočjo Duha, ne zgolj po svoji omejeni pameti, vsaj kar se tiče bolj »strateških« življenjskih usmeritev.
Še bolj jasno se pokaže nemoč človeške pameti v primeru, če v življenju na prvo mesto postavimo cilj svoje duše (Boga). Tukaj pa ni v igri samo problematika dogajanja sveta, ampak tudi volja Boga, se pravi, kaj On želi, hoče od nas, da naredimo zanj, se pravi, kje in kako naj Mu služimo. Tu pa se pokaže, da je ta Volja za nas lahko še mnogo večja skrivnost kot dogajanje sveta, in je zato tukaj Duh še mnogo bolj potreben, da nam jo razodeva. In če nam jo razodeva, nam jo vsekakor tako, da nam kaže pot hoje za Njim (za Besedo), saj je to pot, na kateri Mu služimo. Beseda pa nam to pot tudi hoče pokazati – ker je tudi Pot: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje«. Beseda, ker je Resnica, nam razodeva resnico – o dogodkih sveta, in ker je tudi Pot, nam pokaže (najboljšo možno) pot skozi življenje, a vse to po Duhu – ker Beseda deluje v Duhu, jo v našo dušo vedno prinese Duh.
Na kakšen način nam Beseda pokaže pot? Pot VSAKEGA človeka je nujno iz niza dogodkov sveta, iz česar sledi, da nam pot pokaže tako, da nam (npr. skozi videnja) začne kazati konkretne dogodke, ki to pot sestavljajo. Glede na vse sem prepričan, da bo tisto, do česar smo danes ravnodušni (videnja, videnja v sanjah), začelo v novi paradigmi igrati ključno vlogo. Nanje bo treba začeti gledati bistveno drugače, kot na duhovni fenomen (so stvar Duha in duše), se pravi so nekaj, kar se nanaša na ABSOLUTNO višje in notranje.
Skušal sem na kratko nakazati, kako si predstavljam revolucijo v načinu odločanja, ki se mi zdi nujna – zadnja revolucija v razvoju orodij je namreč revolucionarno spremenila dogajanje na svetu, s tem pa seveda tudi pogoje, v katerih se moramo odločati.
Kako najti pravo pot?
Kakšna naj bi bila za človeka najboljša možna pot skozi življenje? Lahko ugotovimo, da pot materializma ni prava pot. Da bi iskali boljšo pot, da bi se odločili zanjo, bo treba preseči enostransko podobo sveta in človeka, v katero so nas zavedle moderne znanosti. Se pravi, priznati dušo v človeku in Duha v svetu, oboje pa nujno potegne za sabo revolucijo v načinu odločanja. Zakaj?
Najvišji življenjski cilj ne bo več zadovoljevanje telesnih potreb, kopičenje materialnega bogastva itd., najvišji cilj je lahko le cilj duše. Zavesti se njene presežne narave: zaradi te svoje lastnosti naš duh znotraj materialnega sveta ne more najti potešitve. Upam si trditi, da je do današnje okoljske krize prišlo tudi zaradi te človeške presežnosti: človek hoče več, vedno več, njegove želje stalno rastejo, in človek si je z izumom moderne tehnike začel predstavljati, da bo z uporabo (bolje, z zlo-rabo) VRO končno našel izpolnitev znotraj tega sveta (kar je seveda zmota), kar pa je vodilo v masovno proizvodnjo in potrošnjo, s tem pa v prekomerno izčrpavanje in onesnaževanje narave. Problem torej je, da človeški pohlep ne pozna meja. Te prekomerne potrebe pa je mogoče eliminirati – s prizadevanjem za višje cilje!
Vsak človek si seveda želi tudi, da bi bila njegova življenjska pot uspešna in varna. A tu smo spet pri moderni tehniki. Z izumom VRO (visoko razvitih orodij) se je človek začel opirati, se zanašati nanje, tudi kar se tiče uspeha in varnosti v življenju. Vendar, pri tem dvojem ne igrajo ključne vloge človekovi osebni napori, tudi če si pomaga z VRO. Odločilno je dogajanje sveta, to dogajanje pa se lahko odvija tako, da človeka podpira v njegovih naporih, ali pa tako, da te napore ovira, da podira njihove rezultate in človekove uspehe, in od dogajanja sveta prihajajo nadenj tudi nesreče in nevarnosti, VRO so povzročila, da je življenje postalo hitrejše, bolj zapleteno, nepredvidljivo in tudi bolj nevarno (pomislimo npr. na vožnjo z avtomobilom). K temu lahko dodamo še oblast hudobnega duha nad svetom, satana, ki je večino uspel prepričati, da ne obstaja, zato, da lahko deluje, ne da bi se ga bali, ki deluje tako, da seje zmedo, da nas poskuša zmesti, in ki pri tem uporablja ljudi kot svoje orožje, ki vsepovsod zvito prikrito nastavlja zanke in pasti in ki morda načrtuje še kaj hujšega (ubijanje). Zato bi si človek na svoji poti moral zagotoviti naklonjenost dogajanja sveta, znotraj katerega deluje. Toda kako?
Tu moramo spet izhajati iz celovite podobe sveta. Upoštevati moramo večno delovanje Duha – žive sile v srcu materije, kajti to je dejavnik, ki daje smer VSEMU dogajanju sveta. Iz te resnice namreč sledi, da bi si v življenju morali zagotoviti naklonjenost živega in delujočega Duha. Najboljša pot v življenju je torej naslednja: tista, ki dušo bliža Bogu in na kateri človek uživa to naklonjenost. Ali pa ni morda pot, na kateri človek išče in najde Boga, obenem tudi pot, na kateri Bog človeka tudi varuje in podpira? Jezusove besede, da bo človeku »vse drugo (za telo) navrženo«, če bo najprej iskal Boga, res kažejo na to.
Preseganje racionalizma in materializma
Nek razvoj (znanost-tehnika) je za sabo pustil veliko negativnih posledic, med drugim racionalizem in materializem, ki povzročata opustošenje v dušah ljudi. Dogajanje na svetu je spremenjeno (hitro, zapleteno, nepredvidljivo, nevarno…), in tudi če nanj gledamo skozi prizmo materializma, je na dlani, da so pogoji odločanja in delovanja v svetu povsem drugačni kot nekoč. Glede na vse to je zato danes postala nujna neka revolucija v tem, v smislu, da pri tem zasledujemo višje cilje in da si skušamo zagotoviti naklonjenost dogajanja sveta, se pravi naklonjenost delovanja Duha. Lahko ugotovimo, da je pot, na kateri se to dogaja, pot hoje za Kristusom, se pravi slednja Besedi, in ker je to pot služenja Bogu, pomeni, da to zahteva umevanje njegove volje, podrejanje naše volje neki višji Volji, ki pa jo je mnogokrat nemogoče spoznati brez Duha. Torej smo spet pri Duhu in duši! Tukaj je seveda treba na kratko pojasniti, zakaj ta pot vodi dušo k njenemu vzvišenemu cilju (v božje Srce) in zakaj Bog na tej poti človeka varuje in podpira. Odgovor se skriva v resnici, da človek na tej poti vedno bolj postaja orodje Duha (božjega Prsta), s tem je na človeku in v človeku vedno več Duha, ki dviga dušo v Presveto Srce. Človek – orodje božjega Prsta: Duh s svojim delovanjem v svetu pomaga svojim orodjem! Če je človeku naklonjen Duh, mu bo naklonjeno tudi dogajanje sveta, znotraj katerega le-ta deluje. Spomnimo: Duh je dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta – da se VSE dogaja po volji Boga!
A tukaj se srečamo z neko veliko težavo, ki pa jo bo za »novo dobo« nujno treba preseči: to je naša pogojenost z racionalizmom in materializmom. Racionalizem: zaradi te kuge naše dobe zavračamo, kar prihaja od Duha oz. smo do tega ravnodušni, kar pa otežuje ali celo povsem onemogoči najti pravo pot – ker je to mnogokrat mogoče samo s pomočjo Duha. In ta pot (hoje za Kristusom) nujno zahteva tudi odpoved in sprejemanje križa (trpljenja), kar vse pa sodobni svet spet zavrača, silnice moderne dobe delujejo v povsem nasprotnih smereh: danes se propagira uživaštvo, zemeljsko bogastvo in udobnosti, služenje, celo malikovanje Denarja… . Skratka: odpovedati se materializmu je danes mnogo teže kot nekoč!
Vendar, uvajanje neke nove, zrelejše oblike civilizacije je danes postalo nujno, kajti naša današnja ne bo več mogla naprej po poti, po kateri danes hodi (stalna gospodarska rast, s tem vedno večja poraba energije…), ne da bi s tem vedno bolj uničevala tudi samo sebe. Zasledovanje nekih višjih (duhovnih) vrednot in ciljev, ki obenem zahtevajo odpoved, lahko zgradi novo družbo, kjer se lahko postopno in spontano zaustavi današnja norost, ki jo generira sistem – kjer je cilj potrošnja in človek sredstvo.
Za konec: če smo zaključili, da se znanje za pravilno odločanje ne skriva v empiričnih znanostih in ga tudi ne zmore dati moderna tehnika, da le-to vsebuje verska spoznavna stavba oz. Sveto pismo, sledi, da bi bila potem naloga Cerkve, da ljudi »opremi« z njim – saj ona oznanja in razlaga. Da, toda postavlja se vprašanje, če je bila kos izzivom racionalistične, industrijske civilizacije, in dodaten problem je, da se je tudi vanjo vtihotapila kuga racionalizma – zaradi nje duhovniki zavračajo, kar prihaja od Duha, npr. videnja (da bi se človek lahko ravnal po njih), a brez tega (brez poznavanja RESNICE o konkretnih dogodkih, osebah itd., tudi o prihodnjih dogodkih) se je človeku mnogokrat nemogoče pravilno odločati. Tako lahko neko znanje postane v praksi povsem neuporabno. Zato sem tu že nekajkrat navedel knjige RŽVB Vassule Ryden, kjer je to znanje podano na način in v obliki, da je za odločanje uporabno.
