Piše: Franc Bešter
Znanost in tehnika, ki močno pogojujeta način mišljenja in življenja modernega človeka, sta v tem prinesli tudi marsikaj negativnega. Prej sem že pisal o negativnih učinkih tehnike na naravo in družbo. Tukaj nameravam napisati še par besed o negativnih učinkih znanosti na sodobnega človeka, čeprav je bilo tudi o tem že nekaj rečenega v predhodnih člankih.
Znanost: tu mislim na tehno-znanost, na tisto »eksaktno« znanost, ki ji večina zahodnjakov (še vedno) najbolj zaupa, to je znanost eksperimenta in matematičnega jezika. Omenjal sem že dvoje negativnosti, ki sta prišli od nje: enostranska podoba sveta in človeka. In zmotno odločanje: ko človek pri tem uporablja zgolj svoj Razum in svoja racionalistična znanja.
Merjenje
Tu bi rad opozoril še na nekatere stvari, ki se tudi nanašajo na odločanje, usmerjanje v življenju. Če naj bi namreč pri odločanju uporabljali tisto, kar prihaja od Duha, moramo tisto sprejemati in (vsaj delno) razumeti, tu sem že večkrat omenil jezik videnj. Zaradi racionalistične kuge smo danes do tega večinoma ravnodušni, vendar pa racionalizem otežuje tudi razumevanje tega jezika. Zakaj? Miselno orodje racionalizma so empirične znanosti, katerih jezik so enačbe, formule. To je orožje teh znanosti (fizike, kemije), one nastopajo v imenu tega, a enačbe so bile oblikovane s pomočjo merjenja, meritev, in njihova uporaba spet zahteva merjenje. Možgani modernega človeka so zato močno obremenjeni s tem: s postopki merjenja in zato s količinami, s številkami. Merjenje je neka oblika opazovanja, merjenje (česarkoli!) je postopek, s katerim povečamo natančnost opazovanja velikosti neke stvari. To v človeku razvija nek način mišljenja (opazovanja), ki človeka usmerja v opažanje enakosti oz. podobnosti in odmišljanje »zanemarljivih podrobnosti« v svetu (naravi, družbi), merimo lahko ponavljajoče se enakosti (podobnosti), s takim načinom mišljenja – opazovanja delamo stvari »merljive«. Slaba posledica tega je, da človek otopi ali celo povsem oslepi za »zanemarljive malenkosti«, kar pa je slabo, kar se tiče razumevanja jezika Duha, npr. jezika videnj – tam so ravno »malenkosti« lahko odločilne!
Pravokotni sistem
Na vse pa se navezuje še neko miselno orodje človeka moderne dobe, ki sta ga iznašla renesansa in razsvetljenstvo: perspektiva, tretja dimenzija, pravi kot, pravokotni kartezijanski sistem. Človek se je namreč navadil vse izmerjeno ponazarjati s pomočjo tega sistema, vse fizikalne enačbe npr. prikazovati s premicami in krivuljami znotraj pravega kota, a ne samo s področja naravoslovja, tudi v sociologiji, ekonomiji… . Zato se je to miselno orodje (pravokotni sistem) še najbolj zagrizlo v možgane človeka, tako da zanj to sploh ni »orodje«, zanj svet (prostor) takšen tudi v resnici je (tro-dimenzionalen), in zunaj tega sistema ni nič, vse se je navadil postavljati vanj. To je glavno miselno orodje racionalizma.
A moderni človek zato tisto, kar prihaja od Duha, zavrača tudi zaradi tega, tega namreč ni mogoče postavljati v ta sistem in vse to je zato zanj »iracionalno in lažno, nesmiselno«, ali pa si kvečjemu (ker ne more izstopiti iz sistema dimenzij) to razlaga z nekimi višjimi dimenzijami, s četrto, s peto dimenzijo… .
Absolutno zgoraj – znotraj
Za pravilno odločanje bo nujno sprejemanje tistega, kar prihaja od Duha, to pa je Beseda, ki vedno prihaja po Duhu in »od zgoraj«, to »zgoraj« je zato »zgoraj Duha« in je zato absolutno, ne relativno (merljivo) zgoraj, torej tu ne gre za neko tretjo ali kakršnokoli višjo dimenzijo. In Beseda (vedno) prihaja v absolutno notranjost človeškega bitja, ker prihaja v njegovo dušo (v srce).
Za modernega človeka, ki je navajen miselno delovati znotraj pravokotnega sistema in sistema dimenzij, so zato te stvari teže predstavljive in dojemljive kot ljudem prejšnjih dob. Pravzaprav to »absolutno zgoraj in znotraj« tudi ni predstavljivo, tudi je nedostopno telesnim čutilom in se izmika razumu in opisovanju s človeškimi besedami, le-to je sicer mogoče spoznavati, a le s svojo dušo. V svet Duha je mogoče vstopati in v njem živeti le s svojim duhom, ki ima tudi lastnost absolutnega »nad« – duša je namreč »božji dih«.
Človek naj bi si pri odločanju in usmerjanju v življenju pomagal tudi z videnji kot božjimi znamenji, (nočno)videnjski svet pa, ker je to svet Duha, tudi označuje to: ko človek kot duh živi v njem, živi v področju absolutnega zgoraj in v absolutni notranjosti.
Pozunanjenje
Vendar pa je tudi ta (absolutna) notranjost današnjemu zahodnemu človeku težko dojemljiva in predstavljiva, od renesanse naprej se namreč Zahod vedno bolj obrača k zunanjemu, torej k materialni stvarnosti. Srednji vek, čas vere, je bil namreč ponotranjen.
Takrat se začne, s prodorom razuma in pod vplivom antike, odpiranje pogleda v tretjo dimenzijo, kar se najprej začne kazati v slikarstvu (Giotto!). Raziskovanje perspektive. Usmerjanje k zunanjemu se nadaljuje še z nekim drugim dejavnikom: z novo znanostjo eksperimenta in merjenja, ki s to metodo začne raziskovati svet fizičnega, snovnega. Ta (materialistična) znanost je začela delati velike korake naprej v 18. in 19. stoletju, kar človeško misel seveda usmerja k zunanjemu, da ne govorimo potem še o vsej tehniki, ki jo je ta Znanost omogočila, v 20. stoletju je ta civilizacija postala povsem »tehnična«, delo in življenje s tehniko pa od človeka zahteva usmerjanje vseh njegovih misli in vse pozornosti k materialnemu, torej zunanjemu. Da ne govorimo o medijih, zlasti o filmu, televiziji, ki človeku »servira« predvsem tisto, kar zabeleži od telesnih, fizičnih stvari odbita svetloba! In potem še reklame, potrošništvo, ki v ljudeh načrtno vzbuja pohlep, materialno poželenje… .
Antropocentrizem
S humanističnim gibanjem v Italiji v 15. stoletju se pojavi še nekaj: srednjeveški teocentrizem začne zamenjevati novoveški antropocentrizem, postavljanje Človeka v središče in na prvo mesto. Vse to se še stopnjuje v razsvetljenstvu (18. stol.), ki poveličuje Razum – začne se postavljanje Razuma na prvo mesto (v srcu, na mesto, ki pripada Bogu). Ta moderni racionalizem je zato antropocentrizem prignal do točke, ko se tudi človek kot nosilec »božanskega Razuma« začne postavljati na mesto Boga, se pravi, ko se ljudje začnejo imeti za nekakšne bogove ali vsaj hočejo to postati.
Povzetek
Revolucija v razvoju orodij (moderna tehnika) je ustvarila razmere, ki zahtevajo revolucijo v načinu odločanja, se pravi preseganje nekega načina odločanja, ko se človek v življenju daje voditi zgolj svojemu Razumu in svojim racionalističnim znanjem. Vendar, ravno ta revolucija (VRO), je žal prinesla tudi nek način mišljenja in neko stanje duha, kar vse otežuje osvajanje tega znanja (za pravilno odločanje) in tudi samo odločanje na ta način. Da ne govorimo o sodobnem materializmu, ki ga povzroča tehnika in ki predstavlja pri tem močno oviro.
V tem prispevku sem zato skušal opozoriti na neke negativnosti, ki so prišle od nekega načina mišljenja, značilnega za modernost. Najprej racionalizem: zaradi njega človek ne le zavrača, kar prihaja od Duha, le-to tudi teže sprejema in razume, teže razume Duha, njegov jezik. Njegovi možgani so prežeti z enačbami, meritvami, številkami, stvari je v namen merjenja navajen abstrahirati in odmišljati »zanemarljive podrobnosti«, zato je zanje otopel ali celo povsem oslepel, pri razumevanju jezika Duha, npr. jezika videnj in pri odločanju sredi sveta pa so ravno te »malenkosti« lahko odločilne! In ker tega ne more postaviti v svoj pravokotni sistem dimenzij (glavno miselno orodje racionalizma!), v katerega je miselno vkalupljen (prav vkleščen), obenem pa tega ne more razum-eti, ob čemer ne priznava ničesar, kar bi presegalo njegov Razum, vse to proglasi za »nesmisel«.
In zapovrh še antropocentrizem in pozunanjenost te dobe: če naj človek sprejema, kar prihaja od Duha, to seveda zahteva priznavanje Boga, to pa zahteva odstranjevanje sebe in svojega Razuma s prvega mesta. In to zahteva še sposobnost obračanja od zunanjega k (absolutno) notranjemu. Vidimo, da mora človek, da bi na svojih življenjskih poteh imel Besedo, izvršiti v sebi globinsko preobrazbo, ne le v načinu mišljenja, ampak tudi v stanju duha, v svoji notranji naravnanosti in načinu življenja. Ker pa imajo miselne šablone v glavah in nasploh notranja osebnostna naravnanost in izgrajenost svojo, veliko vztrajnost, je jasno, da bo vse skupaj zahtevalo svoj čas , več generacij. Čeprav je res, da razne krize in katastrofe lahko določene procese pospešijo.
