Piše: Franc Bešter
Mediji so del največjega novoveškega dosežka – moderne tehnike. Pri njih gre za informacijsko tehniko.
Velik korak za človeštvo je bil izum tiska v 16. stoletju. Tiskanje knjig, časopisov, pisana beseda je postala dostopna širokemu krogu ljudi. Vse to pa je zahtevalo tudi uvedbo šol, kjer so se ljudje učili branja in pisanja. Potem so v 20. stoletju na prizorišče stopili elektronski mediji: radio, televizija. Radio: zvok, govorjena beseda, prenesena na daljavo, je prišla v vsak dom. Potem izum filma: gibljiva slika, s TV-tehniko tudi prenesena na daljavo. Tako tisk kot radio sta povzročila tudi veliko inflacijo besede, pisane in govorjene, ker gre za njeno masovno produkcijo in re-produkcijo, zato za njeno prisotnost na vsakem kraju. Dodatno je to nadgradila TV, ne samo z besedo, s klasičnim jezikom, še bolj z gibljivo sliko. Izum kamere, filma – tu gre za jezik svetlobnih znakov, ob njem »klasični« jezik izgleda zastarel, a z določenih vidikov takšen tudi je: človek z manj napora in dosti hitreje vsrka mnogo bolj precizno informacijo – čeprav ta jezik ostaja bolj na površini, ne omogoča poglobljenega spoznavanja, ontologije. Je pa TV dobro sredstvo za indoktriniranje ljudi: neko informacijo servira ljudem masovno in površinsko, brez poglobljenosti, in sicer v takšni obliki in za toliko časa kot to želi tisti, ki stoji zadaj.
Mediji pa so v 20. stoletju postali tudi sredstvo ekonomske in še bolj politične propagande. Jasno, zakaj so vsi totalitarni režimi hoteli popoln monopol nad njimi. Vendar pa so tudi za demokracijo prinesli neko nevarnost: v tem sistemu je boj za oblast boj za glasove volivcev, in z mediji je volilno telo mogoče ustrezno indoktrinirati, ga »preparirati«, da potem dovolj velik njegov del izvoli »pravo« oblast. Ker pa mediji zahtevajo denar, veliko denarja, si stranke, ki ga imajo, lahko oblast na ta način, s pomočjo medijev, zagotovijo za stalno. Resnična demokracija je v političnem pluralizmu, ta pa zahteva tudi pluralne medije, tako »leve« kot »desne« – v tem primeru si bo volivec lahko ustvaril neko čim bolj celovito sliko politične situacije v svoji državi.
In kakšna je ta situacija pri nas? Družbene strukture, podedovane od komunizma, ohranjajo svojo oblast ravno na ta način, zavedajo se, da v tem boju za Oblast ne smejo izpustiti iz rok nadzora nad šolstvom in mediji, na ta način bodo vzdrževali tisto kritično maso volivcev, ki jim bo vedno znova zagotovila zmago na volitvah. Z divjo privatizacijo so si omrežja moči nagrabila kapitala in s tem pridobila (ohranila) tudi medijsko moč. Na volitvah postavljajo v ospredje vedno znova razne nove obraze – da se ustvarja videz menjave oblasti, videz demokracije. In ne smemo si delati utvar, da se bo z raznimi šolskimi reformami in novimi belimi knjigami v šoli kaj bistvenega, globinskega spremenilo: šola in učitelj bosta ostala v službi režima, z nalogo proizvajanja materiala, ki ga bo mogoče medijsko manipulirati. Razumljivo je zato režim zelo ljubosumen tudi na področje medijev: njemu ne-podrejenih je le za prgišče, toliko, da se ustvarja neka iluzija medijske pluralnosti. V zadnjem času pa se kažejo tendence, da bi tudi te najraje ukinili, s tem, da bi jih finančno onemogočili. Ne samo to: za medije ni pomembno le, da so pluralni, pomembna je tudi svoboda govora in pisanja, ki se kažeta npr. v tem, da je obstoječo oblast mogoče tudi kritizirati. In v zadnjem času se pojavljajo še težnje, naj bi se tudi svoboda govora začela omejevati – v imenu boja proti sovražnemu govoru. Nedvomno je to tudi posledica neke nervoze na levici, kajti v zadnjih letih se je pojavil nov medij – internet, ki je začel razbijati njen medijski monopol. Internet namreč zahteva dosti manj denarja kot npr. nek tiskan medij in še posebej dnevnik, in na njem je lahko postavljati spletne strani, na katerih je mogoče dnevno komentiranje politične situacije, objavljati članke in tudi kritike… . Mislim, da se je tudi zato začela neka kampanja proti »sovražnemu govoru«.
Omejevanje svobode govora: to so že koraki v odkrit totalitarizem. Če namreč mora človek (z neko samocenzuro) nadzirati svoje besede, mora nadzirati tudi svoje misli, kar pa je ogrožanje najbolj bistvene oblike človekove svobode – njegove notranje svobode. In totalitarizem tudi noče takšnega, svobodnega človeka, vsak totalitarizem hoče nadzirati celo človekove misli, zavedajoč se, da se vsako človeško dejanje začenja na področju misli, režim pa hoče imeti nad človekom totalno oblast.
Zdaj je ustanovljen »strateški svet za preganjanje sovražnega govora«. Mislim, da bi morali, preden se ustanavlja takšen svet, javno podati neko jasno definicijo sovražnega govora. Niso je podali, ker se jasno (ali podzavestno) zavedajo, da je zaradi kompleksnosti človeške narave in medčloveških odnosov takšna definicija pravzaprav nemogoča. Mislim, da nameravajo kar sami in sproti, glede na trenutne potrebe in situacijo, kot jim najbolj ustreza, določati, kaj je »sovražni govor«.
