Piše: Franc Bešter
Uvod
Našo dobo med drugimi negativnostmi označuje tudi materializem. Material-izem: samo-materija. Materialist je človek, ki v svojem življenju postavlja snov, tvar na prvo mesto, ki mu veliko pomenijo nižji čutni užitki (hrana, spolnost) in ki meni, da mora človek v svojem življenju najprej (in predvsem) poskrbeti za svoje telesne potrebe. S tega vidika je tudi komunizem materializem, saj je prevzel marksizem za svojo ideologijo. Marksizem: »Človek mora najprej jesti, piti, se oblačiti, stanovati…« (tako je govoril Engels na Marxovem grobu).
Priznati si moramo, da večinoma živimo materialistični način življenja, vendar večinoma ne zaradi komunistične ideologije (vanjo večina ne verjame več), v sodobni materializem nas je zapeljalo nekaj drugega: potrošništvo, vanj pa tehnika. Ona je namreč omogočila masovno proizvodnjo vedno novih stvari, in z njimi ljudje skušajo večati svoje telesne udobnosti, hočejo uživati, imeti »standard«, po možnosti luksuz, zato vsak želi čim več denarja, postati bogat… . In takšen je tudi zaželen, koristen član takšne družbe: dober potrošnik. Se pravi, skušnjave, ki danes človeka vlečejo v materializem, so danes velike, večje kot kadarkoli v zgodovini.
Materializem in politika
Komunistični totalitarizem: komunisti so vzpostavljali politično moč nad množicami, nad ljudmi ravno z »železno logiko ekonomije«, tako, da so jih spravili v ekonomsko in s tem tudi v psihološko odvisnost: človek mora jesti… . In da so se potem komunisti s tako lahkoto, tako hitro in brez predsodkov preobrazili v kapitaliste, nikakor ni slučaj: tudi pri kapitalu gre za ekonomijo, se pravi za »materialno bazo«, denar je orodje ekonomije, je »kri gospodarstva«. In nekdo lahko izvaja politično moč nad drugim, če ga spravi v finančno odvisnost, denar omogoča izvajanje pritiska na ljudi. Gospodarstvo in politika, ki gradita na logiki kapitala, omogočata, da se finančni tokovi usmerjajo in preusmerjajo, jačajo in slabijo, s tem lahko nekomu odpreš široke možnosti, ob tem da jih drugemu odtegneš, ljudem lahko zapreš »finančno pipico« in jih spraviš v revščino, jim vzameš ekonomsko svobodo. In z močjo Kapitala je mogoče izvajati tudi politično Oblast – to je spet omogočila (informacijska) tehnika (mediji).
Lahko zaključimo, da imata nekdanji komunizem in današnji liberalizem (za liberalizem je nekaj ključnega Denar) mnogo skupnega, obe filozofiji postavljata, v končni fazi, telesne potrebe na prvo mesto, pri obojem gre torej za materialistično filozofijo. Kako se osvoboditi ta tiranije materializma???
Telesna koncepcija življenja
Osvoboditi: svoboda. Kdaj je človek zares svoboden? Iznašli smo pojma politične in ekonomske svobode. Ali je človek tem bolj svoboden, čim več ima denarja in si zato lahko čim več privošči (ima celo ugled, slavo, potovanja, politično moč…) – »z zlatom obložena kamela vsak zid prepleza«. Na prvi pogled res izgleda tako: človek je najbolj srečen takrat, čim več ima, čim bolj uživa (s telesnimi čutili). Vendar pa je to vseeno zgolj človeška logika, ki je v končni fazi primitivna in lažna. Človeku, gledano dolgoročno, ne more prinesti niti resnične svobode niti resnične, trajne sreče. Vzrok je v tem, da človek ni (samo) telo, ampak (tudi) duh. Problem je v tem, da je v moderni dobi povsem prevladala telesna koncepcija življenja, vzrok tega je v racionalizmu, ki je kuga naše dobe (o njej sem tu že precej pisal). Miselno orožje racionalizma je namreč materialistična znanost, katere spoznanja in dosežke ta racionalistična filozofija absolutizira, po njej je zato človek samo iz snovi: človek je telo in telo je ves človek. Takšno gledanje pa je močno enostransko, zato je enostransko tudi gledanje modernega človeka na problematiko materializma. On tu obravnava človeka kot zgolj telesno bitje v stiku s svetom materije. Moj namen tukaj je, na kratko nakazati celovitejši pogled na človeka in s tem celovit pogled na materializem. Tu pa so nam potrebna znanja in (razodete) resnice o človeški duši, ki jih nameravam zajemati iz knjig RŽVB (tu sem jih že omenil). Z analizo stavkov iz teh knjig se razvija neko znanje, do katerega ni mogoče priti z metodo empiričnih znanosti naše dobe.
Materializem in duša
Tu moramo najprej priznati sam obstoj duše, preden začnemo s spoznavanjem njenih lastnosti, sposobnosti in potreb. To je potrebno tudi zato, ker verjetje vanjo danes ni več samoumevno, kot je to bilo še v srednjem veku in tudi v prejšnjih dobah človeštva, vzrok je v prej omenjenih empiričnih znanostih, ki je v telesu niso našle, in danes mnogi verjamejo le v »znanstveno dokazano«, in duša ni na ta način dokazana. Vendar, ali ni iracionalno, verjeti samo v to – v tisto, kar je dostopno le eni spoznavni metodi? Ali ni to skrajno enostransko in zato zmotno, napačno? Prepričan sem zato, da je to moderno vizijo sveta in človeka nujno treba nadgraditi in dopolniti z znanjem, ki se razvija iz razodetih resnic.
Temeljna resnica, na kateri je tu treba graditi, je zato, da človek ni zgolj telo, da je (tudi) duh, in ta duh je v njegovem telesu in zato potopljen v svet materije. Iz tega pa izhaja neko novo gledanje na resnično svobodo človeka, v očeh Boga namreč ta svoboda ni v politični in ekonomski svobodi, ampak v svobodi duše, ki jo le-ta najde (edino) v Bogu, duša ima namreč sposobnost osvobajanja ujetosti v materialni svet, v katerem ne more najti potešitve, in to svobodo ji omogoča ločevanje od raznih (zemeljskih) skrbi, tu bom navedel nekaj stavkov iz knjig RŽVB: »Osvobodi svojo dušo, loči se od zemeljskih skrbi! Biti svoboden pomeni biti ločen od zemeljskih skrbi. Duša je svobodna, ko se loči od zemeljskih skrbi in poleti proti Bogu«. In še: »Nočem, da se bojiš, hočem, da si svoboden«. Ta stavek pove, da duši jemlje svobodo tudi strah (sicer je pa strah potencirana skrb!) in da Bog sam hoče (na ta način, notranje) svobodnega človeka.
Toliko o novem pogledu na svobodo. Zdaj pa še nov (celovitejši) pogled na materializem, kakor namreč racionalizem kot kuga naše dobe ni samo stvar razuma (možganov), ampak tudi duše (spočenja se v duši in ima posledice zanjo), tako se tudi materializem začenja v duši in ima posledice za dušo: »Ko se duša preda materializmu in se oprime tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoli, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha, da bi rasel v njej, in zato danes večina mladih trpi pomanjkanje duhovnosti«. Tu sem navedel dva stavka iz knjige RŽVB.
Materializmu se preda duša, človek kot duh, materializem je stanje človeka, ko se njegova duša oprime tega, kar ji ponuja materialni svet, in to ni samo tisto, kar človek neposredno poseduje in uživa s telesnimi čutili, je nekaj mnogo širšega: je tudi vse tisto, na čemer počivajo človekove misli, želje, poželenja, kar človek tudi v duhu želi imeti in uživati. Duša je namreč tista, ki generira misli! Vendar, vse te (zemeljske) stvari postanejo tekmeci Duhu, ki se v duši ne sme srečati z njimi, one Duha dušijo, da v njej (kot božanski Plamen) ne more rasti, zato dušo napolni tema – materializem pomeni življenje duše v temi! In človek začne trpeti pomanjkanje duhovnosti: Duh namreč zanjo pomeni tudi živo Vodo in božanski Kruh, duša začne trpeti žejo in lakoto. Zakaj Jezus tu omenja mlade? Ker so mladi naše dobe najbolj zmaterializirani – posledica neke (crkljajoče) vzgoje, ko jim starši stalno nekaj ponujajo in tiščijo v roke – to je vzgoja za materializem!
Vendar pa to velja za vsako dušo, ki se preda materializmu, seveda tudi za duše odraslih, in posledica materialističnega načina življenja je tudi ne-svoboda duše. Zakaj? Ker dušo osvobaja dviganje k Bogu, za to pa ni potrebno le ločevanje od zemeljskih skrbi, ampak tudi Duh, ki edini lahko dušo dviga, nje ne more dvigniti nobena oblika materialne energije! Z materializmom si torej človek tudi zapre vrata do resnične svobode, materializem je torej za dušo tema in ječa. Iz vsega skupaj pa bomo lahko bolje, globinsko razumeli nasprotja in nepremostljive razlike med levico in desnico.
Družbeni razcep med levico in desnico
V moderni dobi je povsem prevladala telesna koncepcija življenja, a to enostranost bo v novi dobi nujno treba preseči. Človeka, njegovo ponašanje in delovanje in tudi človeka kot politično bitje je nemogoče zares razumeti, če ga ne obravnavamo tudi kot duha. Človek kot utelešeni duh in s tem prisoten, delujoč v materialnem svetu: iz tega, da je (tudi) duh izhaja npr. neka njegova lastnost, ki jo imenujemo »presežnost« in pomeni, da je v svojih željah in hrepenenjih naravnan na neskončnost. Iz tega pa izhajata dve (metafizični) lastnosti ljudi: utelešena duša se sredi tega sveta lahko usmeri na dve življenjski poti. Ena pot je iskanje Boga, njenega Izvora, po katerem hrepeni, druga pot pa je prej opisana pot njenega oprijemanja tistega, kar ji ponuja svet, se pravi pot materializma, ki pa pogojeno dušo vodi v temo in ji jemlje svobodo.
Svobodo: ker v njej ni Duha, ki bi jo iz te teme dvigal. Vendar pa ima to (odsotnost Duha v duši) še druge posledice, in za razumevanje tega bom navedel še dva stavka iz knjige RŽVB: »Brez Duha ni mogoče razumeti duhovnih darov (milosti) in Svetega pisma«. Se pravi, materialisti, ki nimajo Duha, ne morejo zares razumeti Svetega pisma (tega ni mogoče razumevati samo s pametjo, ampak tudi z odpiranjem srca, se pravi duše) in tistega, kar prihaja od Duha, zanje je zato vse to nesmisel, v tej knjigi namreč tudi piše: »Za tiste, ki pripadajo svetu (za materialiste) je vse, kar prihaja od Duha, nesmisel«.
Vse skupaj pa je potem izvor spora in razdora med levičarji (materialisti, ateisti) in desničarji (vernimi, teisti), pri obojih namreč prihaja do razlik v vrednotah, etiki, načinu življenja, a ne samo do teh, dokaj vidnih tudi na zunaj, gre za zelo globinsko drugačnost, ki je utemeljena na metafizični ravni, gre za nasprotja med dušami, in zaradi nerazumevanja lahko prihaja do nasprotovanja ali celo sovraštva. To se potem pojavlja na mikroravni (npr. spori na vasi), in se zato neizbežno odrazi tudi na politični ravni (ideologija, stranke, spori v parlamentu).
Metafizika in politika
Celovit pogled na človeka (tudi kot na dušo) je danes postal nujen, resnice o človeški duši bodo temeljne za po-moderno dobo, do njih pa bomo prišli s pomočjo razodetih resnic, vsebovanih v knjigah RŽVB, gre za novo spoznavno metodo. Človek moderne je npr. svoje telo raziskal že do zadnjega atoma, o duši pa ne ve nič (če jo seveda sploh priznava). Če bi poznal njene lastnosti, bi se npr. zavedal, da modernizem, se pravi znanost in tehnika, njegovi duši močno škoduje, jo vodi v smrt. Moderna znanost povzroča okužbo z racionalizmom, ki je zanjo smrtonosen, moderna tehnika, s katero je sodobni človek obseden, pa duši jemlje svobodo, ker silno množi zemeljske skrbi, kar dušo (srce) obtežuje, jo veže na materialni svet, ki je zanjo nenaraven element. Predvsem pa je tehnika zapeljala množice v materialistični način življenja, ki je za dušo mračna ječa. Ker duh racionalizma in materializma povzročata masovni ateizem, vodita v krizo smisla in v brezciljno življenje, v takšni civilizaciji povzročata vedno hujši moralni razkroj, posledica tega je, da je sodobna demokracija zelo slabo in težko delujoč politični sistem.
Kot prvo nalogo za novo dobo vidim zato, povrniti človeku tisto, kar je v nekem razvoju (in prav zaradi tega razvoja) izgubil, jasno spoznati nevarnosti, ki so od moderne znanosti in tehnike prišle za njegovo dušo. Ali se sploh zavedamo daljnosežnih posledic vere oz. ne-vere v sam njen obstoj? Npr. posledic za ekonomijo, politiko, nenazadnje za naravno okolje? V ekonomiji in politiki je npr. etika nekaj zelo pomembnega za uspešno delovanje, človeku, ki se ima samo za telesno bitje, ostane samo teh nekaj desetletij zemeljskega življenja, ki jih je treba zato maksimalno izkoristiti za uživanje, za kar so potrebna sredstva, denar, dobrine…, in zato, da bo to dobil, se na moralo ne bo kaj dosti oziral, saj ga po smrti noben bog ne bo nagrajeval ali kaznoval.
Še bolj pomembna je etika v politiki, stvari so tu dokaj na dlani, zato jih ne bi preveč ponavljal. Na kratko: v srednjem veku so se zelo dobro zavedali pomena etike za gospodarstvo in politiko, zato je bila takrat etika nekaj ključnega, v moderni dobi pa se je zavest o tem precej izgubila – sodobni človek se je začel zanašati na znanost in tehniko, ne več na Boga. Vse skupaj je vsaj delno odgovorno tudi za krizo okolja, v kateri smo se znašli, uživaško potrošništvo, se pravi materializem, prekomerno izčrpava in onesnažuje okolje. Zato mislim, da bo naša civilizacija, če naj obstane, morala prevzeti določene postavke in pozitivne stvari od srednjega veka, ki ni bil tako »mračen«, kot nekateri govorijo.
Priznati samo dušo kot tako – a to še ni dovolj, treba bo spoznavati tudi njene lastnosti, sposobnosti, potrebe. Sodobni človek jih ne pozna (če se mnogi še tega ne zavedajo, da so duh), zato se ne zaveda, da so od duha racionalizma in materializma (ki označujeta našo dobo) prišle tudi nevarnosti za dušo, in da je naša doba zaradi tega postala doba notranjega opustošenja, teme, lakote, duhovne smrti. Vse skupaj pa se mora odraziti (negativno) tudi v medčloveških odnosih, ne zavedamo se namreč, da je duša tista, ki generira misli (ne možgani!), če so v duši ruševine, tudi miselni svet človeka ne more biti izgrajen – kako bo potem človek mogel izgrajevati medosebne odnose, mogel sredi sveta delovati konstruktivno? Danes se ruševine v ekonomiji in politiki pojavljajo tudi zaradi ruševin v dušah ljudi.
Neka znanja in način življenja – kar ustvarja našo dobo – vse to deluje škodljivo na dušo človeka, naloga, ki nas zato čaka: zavestno se upirati uničujočim silnicam te dobe. Zavesti se duše, delovati zanjo, izboljševati duhovno stanje v hoji za Besedo in s tem ustvarjati novo dobo. Znanja, resnice za to so pravzaprav v Svetem pismu, vendar pa je to (iz znanih razlogov) postal stari kvas, ki je izgubil svojo moč. Vsebina Svetega pisma, podana v obliki, primerni našim časom, je v knjigah RŽVB.
