Piše: Franc Bešter
Kaj pomeni imeti ambicije, kakšen je ambiciozen človek? Tisti, ki si postavlja visoke cilje, ki hoče nekaj doseči, nekaj pomembnega narediti, narediti iz sebe »osebnost«? Ali bi takšnemu (ambicioznemu) lahko rekli tudi »povzpetnik«?
Te misli so se mi glede tega porajale, glede na dosedanje moje vedenje in izkušnje o tem, potem pa mi je prišlo na misel, da bi glede tega poizvedel še pri Googlu, odtipkal sem »ambicije«, in umetna inteligenca mi je takoj postregla: našel sem napisanega marsikaj, v Wikipediji npr. piše, da v ambicioznem človeku obstaja težnja po uspehu in uveljavljanju, kar ga motivira za napore, pogum, tveganje, vztrajno delo… . Mislim, da glede tega, na splošno, obstaja nekaj dejstev: da obstajajo ljudje, ki so bolj ambiciozni, in ljudje, ki so manj ambiciozni. Ali je ta lastnost (ambicioznost) prirojena ali pridobljena? Osebno mislim, da je bolj prirojena, čeprav si jo lahko do neke mere tudi pridobi. Ali je ta lastnost koristna ali škodljiva? Gotovo je lahko koristna, če ljudi motivira k vztrajnemu, resnemu delu, in uspeh nekoga koristi tudi drugim. Lahko pa človek v svojih težnjah po uspehu in samo-uveljavljanju pretirava in postane moteč za okolico, in škoduje tudi sebi. Zaradi vsega tega smo skovali izraze »zdrava in bolna ambicioznost«.
Visoki cilji, uspeh, uveljavitev v svetu: za doseganje tega gotovo ni potrebna samo ambicija, ampak tudi neke sposobnosti, talenti. Tu se pojavi vprašanje, kakšen je odnos med ambicijami in talenti (sposobnostmi) za nekaj. Človek ima lahko ambicijo, a mu manjka sposobnosti, da bi v nečem uspel, kljub temu, da vlaga velike napore in vztrajno delo. Obstaja pa tudi možnost, da ima človek za nekaj velik talent, a mu manjka ambicija na tem področju, zato doseže malo (ali nič), kajti talent sam po sebi ni nič, če človek ne vlaga napor, vztrajnost, k čemur ga motivira ravno ambicija. Lahko zaključimo, da je za uspeh, za večje dosežke potrebno oboje, tako sposobnost kot neka mera ambicioznosti. Pri čemer ne bi smeli zaiti v bolno ambicioznost, ki je po mojem v tem, da si postavimo (pre)visoke cilje, tako visoke, da preveč presegajo naše moči in danosti. Se pravi, da sebe precenimo.
Ambicije v politiki
Navadno ljudje nimajo ambicij za več stvari, obstaja ambicija na področju umetnosti (kulture), medicine, znanosti… . Sicer se pa človek mora osredotočiti na eno področje, da bi na njem nekaj dosegel, za več tudi zmanjka časa in energije. Vsekakor v ljudeh obstajajo tudi politične ambicije. In seveda so tudi pri ljudeh, delujočih v politiki, ambicije in sposobnosti (za politiko) lahko večje ali manjše. Nekoliko spremljam politiko, tudi kot član stranke (že 30 let) in tega niti ni tako težko opaziti. In ni težko opaziti tudi, da v politiki brez ambicije ne moreš priti daleč, če sploh kam. Demokracija kot sistem je namreč sistem tekmovalnosti, konkurence: med strankami, med kandidati, med politiki. In to je tudi dobro, zato je demokracija uspešen sistem, kajti politika kot urejanje skupnih zadev je eden najtežjih poklicev in politični boj je vedno neusmiljen, in prav je, da »na vrh« pridejo najboljši, ki so v konkurenci zmagali, tudi zaradi svojih sposobnosti in ambicij. A tudi tu se pojavi nek resen problem: politika, kot vsaka obrt in umetnost, zahteva veliko prakse in izkušenj, skratka, kilometrino (ne samo nek talent, ambicijo in znanje), in pri tem sem lahko velikokrat opazil, kako so marsikateri prišli na neko pomembno politično funkcijo samo zaradi svojih ambicij (ker so se »znali grebsti«, ker jim je prirojeno »komolčarstvo« in »povzpetništvo«), medtem ko sta jim sposobnost in kilometrina krepko primanjkovali. Tako tudi v demokratičnem sistemu pridejo na vrh nesposobni odločevalci, lahko tudi moralno zelo sporni, kar je sploh slabo, kajti etika je za dobro politiko zelo pomembna, celo odločilna!
Vse to je postalo tudi velik problem Slovenije v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih, zaradi česar naša država stagnira. Razne instantne stranke novih obrazov, ki zmagujejo na volitvah (predvsem po zaslugi medijev), so namreč večinoma iz takšnih »politikov«. A vse to je tudi razumljivo, saj so v glavnem zgolj lutke globoke države, ki jih je nastavila, in takšni so veliko lažje vodljivi kot bi bili neki izkušeni, močni politiki.
Nekaj se mi zdi tudi gotovo: nemogoče je na »državni vrh«, se pravi v zakonodajno, izvršno ali sodno vejo oblast priti brez (tudi velikih, celo bolnih) političnih ambicij, kar pa se mi, gledano z nekega zornega kota, zdi zelo slabo. Zakaj? Posledica je, da pridejo skupaj sami ambiciozneži, tudi povzpetniki, ki se grebejo za položaje, ki so ljubosumni na druge, ki se čutijo ogrožene, ki hočejo napredovati ali vsaj ohraniti svojo pozicijo… . Tudi od tod stalni konflikti in prepiri v državnem zboru, metanje polen pod noge, spletkarjenje, zakulisne igre, od tod tudi veliko izgubljenega časa, neučinkovitost… .
