Piše: Franc Bešter
Že nekajkrat sem omenil propadanje naše civilizacije. Propadanje je stalen in nepovraten proces, ne imam ga torej za nekaj prehodnega, kot so krize. Prihajajoče krize vidim le kot določene faze in obraze tega propadanja. Propadanje civilizacije pa je dogajanje v družbi in zgodovini, vsako dogajanje pa je nekaj tako kompleksnega, da lahko podamo le neke interpretacije, ki so vedno in neogibno tudi močno osebno obarvane.
Kako vidimo neko dogajanje v civilizaciji, je seveda močno odvisno od tega, kako jo pojmujemo. Naša (moderna) je postala zelo enostranska, pozunanjena, kultura zgolj materialnih vrednot, in tako na civilizacijo gleda večina njenih pripadnikov. Zato jo večina tudi nima za propadlo. Zame je propadla, ker civilizacijo ne pojmujem kot učinkovito zadovoljevanje telesnih potreb in večanje materialnih udobnosti, bistvo civilizacije vidim v nekem redu, urejenosti v družbi in v notranjem, duhovnem razvoju, v dobrem duhovnem stanju v ljudeh. To dvoje pa je danes na mnogo nižji ravni kot je bilo npr. v srednjem veku, danes je na Zemlji zavladalo stanje divjine in opustošenja. Divjina: nered v družbi. Opustošenje: puščava v dušah.
Tu se moramo vprašati, zakaj je v civilizaciji prišlo do tega notranjega propada. Tu sem že večkrat opisal svoj pogled na to: gre za negativne učinke znanj in institutov moderne dobe na družbo. Za moderno znanost in tehniko in za njuno uporabo v sistemih (šolski sistem, tržno gospodarstvo…). Z vsem tem je človek moderne dobe sicer veliko pridobil, predvsem kar se tiče zadovoljevanja telesnih potreb, a zaradi vsega tega je obenem tudi ogromno izgubil. Izgubil je tisti dejavnik, ki je izgrajeval kulturo srednjega veka, se pravi vero, krščanstvo. Zaradi racionalizma, materializma, modernizma. V civilizaciji se je pojavilo masovno brezboštvo, zavladal je nered, postali smo kultura kaosa in duhovne smrti. Če imamo neko kulturo za propadlo, pa se postavlja vprašanje, kakšna naj bo nova oblika civilizacije in na kakšen način naj jo začnemo graditi. Na kakšnih znanjih in na kakšni filozofiji?
Racionalizem naše dobe
Če bistvo civilizacije pojmujemo kot neko stanje reda v družbi in dobrega duhovnega stanja v ljudeh, sledi, da novo kulturo lahko začnemo ustvarjati le na tak način: z znanjem, ki je sposobno ustvarjati to stanje, ki lahko premaguje nered (v družbi) in puščavo (v dušah). To pa bo možno le s premagovanjem racionalizma, ki je postal kuga naše dobe, ta kuga je namreč v veliki meri odgovorna za to (za današnje porazno stanje na svetu).
Osebno vidim razvoj naše kulture (Zahoda) v več fazah. Srednji vek (čas vere) je otroška doba človeštva, moderno dobo vidim kot pubertetno, ki pa jo imam tudi za mrtvo, se pravi v glavnem izčrpano v njenih možnostih. Zakaj se mi ta doba zdi pubertetna, se pravi ne-zrela?
V renesansi (16. stol.), ki izpelje prelom s srednjim vekom, se zgodi prodor razuma, od tod obračanje k zunanjemu, materialnemu, in raziskovanje perspektive, vse to (poveličevanje Razuma) se nadaljuje in stopnjuje v razsvetljenstvu (18. stol.), ta doba uvede pravokotni (kartezijanski) sistem, ki postane glavno miselno orodje racionalizma. Descartes je bil racionalist in je smatral, da Razum z znanstveno metodo lahko odkriva resnico. Ta čas je bil zelo pomemben za vzpon naravoslovnih znanosti in za razvoj matematičnega jezika (infinitezimalni račun), Newton takrat napiše »Matematični princip filozofije narave«. Prelomna odkritja iz tega časa nas določajo še danes.
Tudi v puberteti se zgodi prodor razuma, otrok zapušča ploskovito dojemanje prostora (tako je risal in slikal tudi srednji vek!) in začne spoznavati globino, tretjo dimenzijo. Razvoj abstraktnega mišljenja. Vendar to še ni zrelost, in tudi moderna doba s svojimi dosežki se mi še ne zdi zrela, ta prehod bo še treba izpeljati. Zrela se mi ne zdi med drugim zato, ker njeni pripadniki smatrajo, da je na »razsvetljenski« način, se pravi z razumom in njegovimi dosežki (znanost, tehnika) mogoče priti do resnice o svetu (o ustroju sveta, o dogajanju na svetu) in se je zato s tem mogoče tudi pravilno odločati, se v življenju usmerjati.
Resnica o čem, resnica čemu?
Tu mislim na resnico o zgradbi sveta in o dogajanju na svetu (to dvoje se globoko medsebojno prežema!). Kaj je ta resnica in zakaj naj bi jo poznali?
Človek naše dobe živi v neki zmoti, da namreč to resnico lahko spozna, v to zmoto so ga v veliki meri zapeljali veliki uspehi njegove znanosti in tehnike. Zakaj trdim, da ni v človeški moči, to resnico spoznati? Da bi to razumeli, se moramo zavesti narave dogajanja sveta. Narava dogodkov sveta je namreč takšna, da se nam resnica o tem stalno in vedno znova skriva, zakriva, izmika. Tu se moramo najprej zavesti silne neizmernosti, ki gradi dogajanje sveta – nad njo ne moremo imeti pregleda, in potem njegove silne dinamike, kar ima za posledico enkratnost, neponovljivost dogodkov sveta, spomnimo se Heraklitovega reka, da »dvakrat ne moreš stopiti v isto reko (življenja)«. In potem skrivanje, zakrivanje: kako naj bi človek vedel, kaj se dogaja za zidovi vseh hiš in v glavah in srcih vseh ljudi? Ne moremo poznati dogajanja sveta v sedanjosti, iz tega pa sledi, da še toliko manj v prihodnosti, tudi ne v najbližji, ker bo ta prihodnost posledica sedanjosti.
Čemu naj bi (s)poznali resnico o dogodkih sveta? Zaradi odločanja: v vsakodnevnem življenju in pri odločanju na politični ravni. Dogajanje sveta namreč ključno pogojuje uspeh naših delovanj, in naša dejanja vplivajo na to dogajanje, v dobrem ali slabem. Zato se tu srečamo tudi s problemom etike.
Seveda pri odločanju ne potrebujemo resnice o vsem dogajanju na svetu, pomembno je predvsem dogajanje, znotraj katerega vsakodnevno delujemo, resnica o zgolj nekaterih osebah in o tem, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti. Toda, ali nam je resnica o tem sploh dostopna, ali pa smo obsojeni na temo neznanja (glede tega)? Ugotovimo lahko, da se nam ta resnica še nikoli ni tako zelo izmikala kot danes.
Razmere pri odločanju v sodobnem svetu
Te razmere (ta sedanjost) so posledica neke preteklosti, le-to pa je ključno zaznamoval nek razvoj, moderni znanost in tehnika, ki pa nista izvedli številne negativne učinke zgolj na naravo, ampak tudi na družbo. Znanost in tehnika sta povzročili racionalizem in materializem, zaradi česar je zahodni človek izgubil glavni dejavnik srednjeveške paradigme: krščansko vero. Posledica tega »napredka« zato ni samo mnogo bolj zapleteno in hitro življenje kot nekdaj, ampak tudi nered v družbi in puščava v dušah. Skratka: dogajanje na svetu je močno spremenjeno, s tem so se spremenili tudi pogoji za odločanje, le-to je mnogo bolj zahtevno kot nekoč, ker je mnogo teže spoznati, za kaj pri konkretnih dogodkih, osebah ipd. v resnici gre. Živimo v puščavi in sredi kaosa, mnogi igrajo in nosijo maske, mnoge bi lahko označili s simboličnimi besedami kot: kače, lisice, škorpijoni, šakali… . Seveda navadno skrivajo svojo pravo naravo, pod našim nebom živi mnogo besnih volkov, skritih pod ovčjimi kožuhi. K temu je treba dodati še dejstvo, da je Zemlja postala gospostvo satana, ki nas poskuša zmesti, katerega pasti in zanke so tako zvito prikrite, da duše nenehno padajo vanje. Takšne razmere kličejo k neki novi poti do resnice o konkretnih dogodkih sveta, z vsem, kar jih gradi (stvari, osebe…). V takšnem svetu je »razsvetljenska pot«, se pravi odpiranje pameti, uporaba telesnih čutil, spoznanj naravoslovnih in družboslovnih znanosti, dosežkov tehnike…, postala zastarela. Tudi če vprežemo še umetno inteligenco. Toda, ali kakšna drugačna pot sploh obstaja? Mora obstajati, kajti v nasprotnem primeru smo obsojeni na nezdravi skepticizem in na to, da skozi življenje hodimo v temi (ne-znanja).
Kaj določeni dogodki v resnici so, kaj konkretna oseba v resnici je, to je, po mojem, mogoče videti in spoznavati (edino!) skozi videnja, zlasti videnja v sanjah. Kar nikakor ni nekaj novega na tem svetu, če pomislimo npr. na judovsko kabalo (astralni svet) ali na Jungov »proces individuacije« (teorijo o kolektivnem nezavednem). Vendar, to ostajajo človeške teorije, za kaj pri sanjah oz. videnjih v resnici gre?
Gre za metafizični fenomen in kot tak spada na področje vere. Res Sveto pismo na več mestih govori o sanjah in videnjih, in res gre za duhovni fenomen, saj videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom.
Bog, Duh, duša. Do resnice o stvareh, dogodkih, osebah sveta s tem, s tem tudi do popolnejšega odločanja v življenju. Ker je moderna doba mrtva, smo danes v položaju, da začnemo uvajati novo, zrelejšo dobo, katere bistvo vidim v novi poti do resnice, tisti, po kateri je do resnice edino mogoče priti. Novo civilizacijo lahko gradimo le na neki novi filozofiji in drugačnih znanjih od tistih, ki so ustvarila današnjo, novoveško, in s pomočjo katerih ni mogoče do resnice. To znanje (o metafizičnih stvarnostih) sicer vsebuje »knjiga vseh knjig« (Sveto pismo), zato bo tu marsikdo dejal: kaj je vendar tu novega, saj je že srednji vek gradil na tem! Da, vendar je srednji vek dojemal in živel Sveto pismo na nezrel (naiven, otroški) način, ki se kaže npr. v preveč dobesednih interpretacijah, to se je odrazilo tudi v geocentrični podobi sveta. V moderni dobi pa so se pojavile številne nove težave, ki se tičejo tako razumevanja Svetega pisma kot tudi Cerkve, katere poslanstvo naj bi bilo, vsebino te Knjige oznanjati in razlagati. Vse skupaj rezultira v stanje, ko sodobni človek ne najde in ne vidi v Svetem pismu resnic za pot do resnice niti znanja za pravilno odločanje v življenju.
Problem Svetega pisma in Cerkve
Sveto pismo naj bi vsebovalo vso resnico o Bogu in človeku in zato tudi dajalo odgovore na vsa življenjska vprašanja. Vendar, ta besedila so nastajala pred 2000 leti in več. Ko sta bila način mišljenja in način življenja ljudi nekaj povsem drugega kot dandanes. Modernemu človeku, katerega miselni svet kot način življenja odločilno pogojujeta znanost in tehnika, delujejo arhaično in naivno, tudi težko razumljivo. Dojemajo jih kvečjemu kot neke zanimive zgodbe iz preteklosti, Kristus je mnogim postal mit ali celo pravljica. Kdo danes išče v Svetem pismu znanje za odločanje??
Pojavljajo se novi prevodi Svetega pisma, pred kratkim je izšla Jeruzalemska izdaja. Nekoliko sem primerjal to izdajo s Slovenskim standardnim prevodom (izšel l. 2001). Seveda ne cele vsebine, pregledal sem nekatere odlomke, v vsakem sem našel kakšnih 3-5 popravkov: določene boljše (sodobnejše) izraze, kakšno večjo slovnično pravilnost, kakšno novo besedno zvezo, boljšo gradnjo stavka… . Bolj kvaliteten prevod, vsekakor, vendar nič takega, kar bi prispevalo k boljšemu razumevanju teh vsebin, kar bi prineslo res kaj novega, kar bi bolj prepričalo, povečalo vero… . Te razodete resnice (to znanje) Svetega pisma pa so v končni fazi namenjene uporabi v življenju, neko znanje ima moč šele, ko se uporabi v praksi.
Ni tako enostavno razumeti Sveto pismo, v vsej njegovi širini in globini, vendar, tu imamo Cerkev, ki je poklicana, da ga razlaga! A tu se spet pojavi več težav. Kot pri vsaki instituciji se tudi pri Cerkvi pojavijo neke ovire, pomanjkljivosti…. Cerkev, kar se tiče branja in razlage božje besede, deluje po nekem togem načinu in načrtu, ki se orientira po praznikih »cerkvenega leta«, le-ti pa v glavnem sledijo dogodkom iz Jezusovega življenja (če pomislimo npr. na Božič in Veliko noč), nasploh »zgodovini odrešenja«. Res, da duhovniki v pridigah marsikaj povedo o vodstvu Svetega Duha, o božjih vzpodbudah in navdihih, o odločanju, o božjih milostih… . Vendar, če človek omeni videnja, to, da bi se ravnal po njih, da bi življenje gradil na njih – to pa rajši ne. Tega pa ne! Čeprav so videnja nekaj, kar prihaja od Duha. In čeprav pri odločitvah mnogokrat in nujno potrebujemo resnico o konkretnih osebah in dogodkih sveta, kar je mogoče videti edino skozi videnja. Kje je vzrok?
Vzrok je v tem, da je tudi krščanstvo postalo »razsvetljensko« in zato je kuga racionalizma prodrla tudi v Cerkev, racionalizem pa vodi v zavračanje tega, kar prihaja od Duha. Zakaj? Ker ta filozofija vse podreja Razumu, in tako tudi videnja: tudi ta fenomen je mogoče razumsko razložiti, pojasniti z raznimi teorijami. S tem videnja zavračamo kot nekaj, kar bi bilo od Boga in kar bi lahko prinašalo neko smiselno sporočilo človeku. Racionalizem zato povzroča ravnodušnost do tega, za Cerkev pa to pomeni osiromašenje, puščavo, celo opustošenje. Odsotnost Bogastva, ki ga prinaša Beseda.
Problem razumevanja videnj
»Nič ni močnejšega od resnice«, je dejal nek stari modrec. Nova doba bi po mojem morala graditi ravno na resnici, pred tem pa moramo priznati in spoznati, da pot naše (moderne) dobe do resnice (pot razuma, človeške misli, filozofije, znanosti in tehnike) ni prava pot, da je to pot, ki vodi v zmote vseh vrst. Je ne-zrela pot, mi pa moramo izpeljati prehod v zrelejšo civilizacijo.
Resnica: o čem? O svetu, o stvareh, osebah, dogodkih sveta. Ker to resnico pozna le Duh, jo lahko razodeva le Duh, in razodeva jo skozi videnja, saj edino skozi videnja VIDIMO vse te stvari (konkretno dogajanje)! Videnje res ustvari Duh: videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našo dušo. Sanje so kraljevska pot do nočno-videnjskega sveta. In ta svet je svet Duha, ki nam prinaša celovito resnico o stvareh, osebah, dogodkih sveta, in jezik tega sveta je jezik Duha, ki to resnico tudi celovito opisuje. Mi, ljudje, neko dogajanje zelo zoženo spoznavamo in tudi zelo zoženo opisujemo, jezik videnj to zmore celovito, popolno. A v tem je tudi vzrok, da je ta jezik težko razumevati, treba se ga je učiti vse življenje – tudi to je naloga za novo dobo!
Da bi prišli do resnice s pomočjo videnj (da bi to resnico potem lahko v življenju uporabili), je treba neko videnje vsaj nekoliko razumeti. Tu pa je treba najprej poudariti, da ne smemo niti poskušati vse razumeti, ker je to nemogoče. Vidim tri glavne vzroke za to: ker gre pri jeziku (nočnih) videnj za govorico simbolov, simbol pa nikoli ne more biti do kraja raziskan, vedno ostaja tudi skrivnost. Nadalje gre pri jeziku Duha za razodevanje božjih misli in poti, razlika med temi in človeškimi mislimi in potmi pa je ogromna! In še: skozi videnja se nam mnogokrat razodevajo prihodnji dogodki sveta, ki jih mi (še) ne moremo poznati.
Vendar pa se, kar se tiče razumevanja tega jezika Duha, pojavlja še ena ovira, in to je racionalizem, ki je kuga naše dobe. Ta ne povzroča samo ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha, zavračanje le-tega, ampak tudi otežuje razumevanje jezika videnj. Zakaj, na kakšen način?
Racionalizem je neko stanje duha, in človek-racionalist noče priznavati nič presežnega, nič, kar njegov Razum ne bi zmogel razum-eti, saj bi »božanski« Razum moral na neki točki priznati svojo nemoč, in je tudi nek način mišljenja. Ta način mišljenja močno pogojujejo moderne empirične znanosti (le-te so njegovo orožje), pri njih pa je nekaj ključnega merjenje, merjenje pa razvija način mišljenja, ki odmišlja »nebistvene in zanemarljive malenkosti in podrobnosti«. Merjenje zahteva ponavljanje enakega, vsaj podobnega. Tako človek s tem načinom mišljenja teh »podrobnosti« ni več sposoben opaziti, je zanje otopel ali celo povsem oslepel, a pri videnjih ni delitve na »bistveno« in »ne-bistveno«, za njihovo razumevanje o ravno »podrobnosti« lahko odločilne! Racionalizem povzroča še en problem, in to je pravokotni sistem, ki je njegovo glavno miselno orodje: ker moderni človek izmerjene stvari (količine, številke) postavlja vanj, jih ponazarja z grafi… . Tako se je ta sistem zagrizel v njegove možgane, ker se je navadil miselno stalno delovati znotraj njega. Zakaj to otežuje razumevanje videnj? Otežuje že sprejemanje, priznavanje videnj, ker jih ni mogoče postavljati v ta sistem. Pri videnjih gre za svet Duha, zato za nekaj, kar se dogaja absolutno zgoraj (dogaja se tudi absolutno znotraj, na področju globin človeške duše!), in ne gre za neke višje dimenzije. Za priznavanje in spoznavanje videnj mora biti človek sposoben, duhovno-miselno izstopiti iz pravokotnega sistema, kar pa ni enostavno. Ta sistem ima izvor v togih stvareh Zemlje, objekte videnjskega sveta pa gradi skrajno gibka, plastična živa Voda Duha. Vse to so razlogi, da je za večino sodobnih ljudi vse, kar prihaja od Duha, iracionalno in lažno, je na kratko »nesmisel«, ker tega niso sposobni razumeti, v tem prepoznati neko smiselno sporočilo zanje osebno.
Za konec
Videnja-božja znamenja, nam dana zato, da bi v življenju našli pravo (najboljšo) pot. Pot je VEDNO iz dogo0dkovb sveta, le-te pa lahko vidimo edino skoznje! Vendar je ta prihod Besede po Duhu dar (milost), ne moremo ga izsiliti, tudi ne moremo vplivati na to, kakšna naj bi bila njihova vsebina. Zato so videnja manj primerna kot pomoč pri naglih vsakodnevnih odločitvah, so bolj za dolgoročne (»strateške«) življenjske usmeritve.
Do resnice in do najboljših odločitev naj bi torej prišli s pomočjo Besede, Duha, duše, zato je znanost za pravilno odločanje znanje o teh metafizičnih stvarnostih, sicer je vsebovano v Svetem pismu. Moralo pa bi biti podano na takšen način, v takšni obliki, da bi ljudje to znanje prepoznali kot takšno, in ga lahko uporabili. To je seveda dosti bolj zahtevno kot delati razne nove prevode Svetega pisma, kjer se prepiramo o posameznih izrazih, se spravljamo nad črko, in pri tem odpiramo zgolj svojo pamet. Bistvo (globina) je namreč pameti skrito in ostane nedostopno, kljub novemu prevodu, če ne odpremo tudi svojega srca (da vidimo tudi z dušo, intuicijo).
Sicer pa: ali ni to naloga Cerkve, oznanjati in razlagati razodetje? Toda ali je Cerkev tega sposobna, ali to sploh hoče, podati neke resnice in neko znanje na tak način, da bi bilo blizu načinu mišljenja sodobnega človeka, da bi se dalo uporabiti pri odločanju pri modernem načinu življenja? Duhovniki npr. pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha (ker v njihovih srcih vlada racionalizem), le-to pa je pri odločanju nekaj ključnega. V tu že nekajkrat omenjenih knjigah Vassule Ryden (RŽVB) sem našel znanje in resnice za pot do resnice, za odločanje (o Bogu, Besedi, Duhu, duši, božjih znamenjih….) – vse to podano v takšni obliki, da nam je blizu (glede načina mišljenja in življenja), tam je tudi znanje o hoji za Kristusom, ta pot skozi življen je je pri tem odločilnega pomena, zato se je nameravam nekoliko dotakniti v naslednjem prispevku.
