Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Moderna doba je izvršila številne negativne učinke, s svojo znanostjo in tehniko, ne le učinke tehnike na naravo, ki jih že krepko občutimo, ampak tudi negativne učinke znanosti in tehnike na družbo, in eden od njih je pojav komunizma, o čemer sem pisal v zadnjem članku.
Zaradi vseh teh slabih posledic se moderna bliža svojemu koncu. Pomeni: človek bo moral svojo civilizacijo začeti graditi na bistveno drugačnih vrednotah, idejah, ciljih, filozofiji in znanjih. Da, za po-moderno (novo) dobo bodo potrebna tudi neka nova znanja in bistveno drugačen način mišljenja, česar se nameravam dotakniti v tem članku.
Bistvo moderne
Moderni dobi se čas izteka, zaradi zmot, ki jih je naredila, in izgub, ki jih je doživela – zaradi nekega razvoja. Tisto, kar je najbolj bistveno zanjo, je ravno nek razvoj: preobrazba enostavnih orodij v kompleksna, in izumljanje visoko razvitih orodij, da, pri vsej moderni tehniki gre v bistvu za orodja. Ni pa težko videti in sprevideti, zakaj in na kakšen način je zaradi tega razvoja dogajanje na svetu močno spremenjeno. Spremenjeno je zaradi nereda, ki je zavladal na svetu, in zaradi hitrega in zapletenega življenja s tehniko. Nered je zavladal zaradi znanj, ki so ustvarila tehniko (zaradi racionalizma) in zaradi tehnike same (zaradi materializma), oboje je namreč človeka zapeljalo v ateizem.
Dogajanje sveta in problematika odločanja
Vsak človek se mora odločati: vsak dan znova, ker mora vsak dan znova sredi tega sveta delovati. Mislim pa, da se v naši (zahodni) civilizaciji premalo zavedamo pomena poznavanja dogajanja sveta za naše odločitve. Uspeh naših delovanj je namreč ključno odvisen od tega dogajanja, in naša dejanja imajo (vedno!) določene učinke (posledice) na dogajanje sveta, pozitivne ali negativne. Morda se premalo zavedamo tudi, da je zaradi nekega razvoja to dogajanje močno spremenjeno: zaradi nereda v družbi in hitrega ter zapletenega življenja s tehniko je postalo zelo nepregledno, mnogo bolj kot je bilo nekoč, pred to zadnjo revolucijo v razvoju orodij. Ali to ne pomeni, da bo potrebna še ena revolucija – revolucija v načinu odločanja? Ta revolucija je lahko samo v neki novi poti do resnice o dogodkih sveta. Na kakšen način skuša priti do te resnice človek moderne dobe?
Racionalistična spoznavna stavba
Človek te dobe – dobe kuge racionalizma (ki povzroča postavljanje Razuma na prvo mesto – v srcu) se pri iskanju resnice in spoznavanju stvari (ker je navadno okužen s to kugo in zato racionalist) navadno zanaša na svojo pamet in na dosežke Razuma (na znanost in tehniko), in je prepričan, da se je v življenju s tem mogoče pravilno odločati, se usmerjati. Sodobni človek ima v dušo in glavo vgrajeno racionalistično spoznavno strukturo, stavbo, v temelju katere je racionalistična filozofija, višja nadstropja pa gradijo racionalistična znanja raznih empiričnih znanosti. V svojem mentalnem delovanju je zato odvisen od tega, v zadnjem času pa je postal še bolj odvisen od digitalne tehnike (internet, umetna inteligenca). Postavlja se neko usodno vprašanje: ali je na ta način in s temi sredstvi mogoče priti do resnice o nečem tako kompleksnem in dinamičnem kot so dogodki sveta?
Resnico o tem pozna le Duh
Se pravi Duh. Njegov Duh namreč napolnjuje ves svet in daje smer dogajanju sveta, da se VSE dogaja po tej višji Volji. Duh (in edino On!) namreč VSE vidi, sliši, vse (za)čuti in vidi tudi v duše vseh ljudi (kjer se porajajo misli za njihove odločitve, dejanja, namere!). Iz teh (razodetih) resnic pa sledi, da človeku lahko dobro svetuje le Duh, ga pravilno (in varno) vodi le Duh. Ali pa Duh človeku tudi razodeva to resnico, ki jo pozna – o dogodkih sveta? Razodeva pravzaprav Beseda, ki deluje v Duhu in jo Duh prinaša v dušo, Beseda pa je Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (z Resnico), se pravi, da jo Duh tudi razkriva. Pri odločanju pa mnogokrat potrebujemo tudi resnico o tem, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti, se pravi, naj bi Duh razkrival tudi prihodnje dogodke, natančneje, božje načrte zanje. A tu vidimo, da smo zašli v nek drug svet, s področja empiričnih znanosti smo sestopili v svet vere, krščanstva.
Verska spoznavna stavba
V po- moderni se bo treba jasno zavesti še nečesa: zakaj je zahodni človek izgubil svojo vero, da jo je predvsem zaradi rušilnih učinkov racionalistične spoznavne stavbe, da z njo (s temi znanji, načinom mišljenja) ni mogoče do resnice, da je do nje (s tem do pravilnega odločanja) mogoče edino s pomočjo verske spoznavne stavbe, in da bo zato treba v sebi zavestno ponovno zgraditi tisto, kar je bilo porušeno.
To pa zahteva revolucijo: globinski obrat v sami duši človeka – od antropocentrizma in pozunanjenja k teocentrizmu in ponotranjenju, a brez tega je to nemogoče. Takšna gradnja se lahko začne samo na področju notranjosti. In zahteva, predpostavlja ta obrat, ki je zahteven, ker gre za preobrazbo stanja v samem srcu. Kasneje pa sledijo spremembe v glavi, možganih, na področju človeške misli. A tu se neogibno srečamo s problematiko Svetega pisma in Cerkve. Sveto pismo kot izvor Razodetja, resnic, in Cerkve kot institucije, ki naj bi razlagala in oznanjala. Kaj se je s tem zgodilo v moderni, ko se je to dvoje soočilo z izzivi, ki jih je prinesla ta doba?
Problematika Svetega pisma, problematika institucije
Ena od nalog za »novo dobo« je torej priznati in spoznati, da racionalistična spoznavna stavba, ki jo je postavilo razsvetljenstvo, ni ustrezna za spoznavanje resnice in za pravilno odločanje v življenju. Za to je primerna (in bo tudi nujna) spoznavna stavba krščanstva, ki pa jo je racionalistična struktura v človeku Zahoda postopno porušila. Torej, dobro je tudi, da se zavemo teh globinskih vzrokov za današnje stanje.
Znanje (znanost, razodete resnice) za vse to naj bi zato vsebovalo Sveto pismo – knjiga vseh knjig, dolga stoletja temeljna za našo zahodno kulturo. Torej pri vsem skupaj ne gre za nič novega! Ali pa vendar? Tu se namreč znajdemo pred zahtevnim problemom razumevanja te vsebine, to znanje je namreč treba šele najti, v zahtevnem iskanju. Vprašajmo se, koliko ljudi danes išče in najde v tej knjigi znanje za odločanje v življenju? Bolj malo, in vzrokov ni težko prepoznati, resnice v tej knjigi so »razsute« in niso podane tako, da bi jih lahko uporabili, in morda še bolj usodno: Sveto pismo je nastajalo pred tisočletji v pogojih pastirsko-poljedelske družbe, v industrijski dobi pa sta način mišljenja in življenja drastično spremenjena.
Kaj pa Cerkev – institucija, ki je poklicana, da razlaga Sveto pismo in ga oznanja – tudi času in razmeram primerno? Institucija s svojimi strukturami: človek ne more živeti, neka skupnost, zlasti širša, ne obstati brez struktur, vendar pa se je v zgodovini že mnogokrat pokazalo, da strukture lahko postanejo tudi neka ovira in same sebi namen. V enem prejšnjih člankov sem pisal, kako ekstraktivne politične in ekonomske institucije dušijo svobodo in povzročajo revščino, inkluzivne pa omogočajo blaginjo. Torej, človek je tudi sistemsko pogojeno bitje, in institucije nujno povzročajo takšne ali drugačne učinke. Kako deluje na ljudi (vernike) in vero Cerkev kot verska institucija? Tu mislim na katolištvo. Ugotovimo lahko, da ima katoliška Cerkev piramidalno, fevdalno strukturo (s tega vidika je ekstraktivna institucija!) in zato je bila le-ta najbolj kompatibilna s fevdalnim sistemom srednjega veka, in ta doba je res čas njene največje moči!
Cerkveno učiteljstvo, delujoče v tej strukturi in preko nje: ono razlaga vsebino Svetega pisma in oznanja evangelij. Dobra plat tega je, da se ohranja »čistost nauka edino prave vere« in da Cerkev ne razpade na ločine in sekte, kot se je to zgodilo s protestantizmom. Senčne strani tega so v naslednjem: verniki se v svojo vero ne poglabljajo kaj dosti, ne berejo Svetega pisma, znanje večinoma ostaja na ravni iz otroštva, ne iščejo Boga in njegove Volje – saj na vse to misli hierarhija! Glede tega so protestanti na boljšem: oni Sveto pismo preučujejo zelo resno!
Nadalje, skozi zgodovino je vedno znova prihajalo še do nekega problema: do povezovanja cerkvenih in političnih struktur, in celo do zlizanosti cerkvene in politične oblasti. Vera in politika sta bili pravzaprav vedno povezani. Vendar pa je zaradi tega prihajalo do velikih negativnosti: do prilagajanja, izkrivljanja in sprevračanja resnice evangelija, kar detajlno opisuje in analizira J. Ellul (francoski protestant) v svojem »Prevratu krščanstva«.
Kar se tiče uporabe verskega znanja v sodobnem svetu, je fevdalna struktura Cerkve gotovo neka, morda celo velika ovira. Kot že omenjeno, se zaradi tega verniki v svojo vero ne poglabljajo, medtem ko današnje razmere zahtevajo obširno in poglobljeno znanje. Vprašati se moramo nadalje, če je ta struktura sposobna odgovarjati na izzive hitro spreminjajočega se sveta moderne dobe, ovira je lahko že ta velika in toga struktura sama po sebi. In še naslednje: v Cerkvi gre za »vladavino starcev«, pri vrhu piramide so v glavnem stari ljudje – posledica delovanja in organiziranosti institucije. Preden nek duhovnik napreduje do škofa, kardinala, papeža, je star, posledica je potem ta »ostareli vrh«, starim ljudem sicer ne manjka znanja in izkušenj, vendar so manj prilagodljivi in bolj počasni, navadno se raznih novosti že bojijo. Tako mnogokdaj postanejo »strukture zaradi struktur« – in ne zaradi človeka!
V moderni se je pojavil še en problem: razsvetljenski racionalizem – kuga te dobe, ki se je vtihotapila tudi v Cerkev. Tudi zaradi nje danes ljudje v veri ne vidijo in ne najdejo znanja (znanosti, resnic) za odločanje. Zakaj? Ker je pri odločanju mnogokrat potrebno poznati resnico o konkretnih dogodkih sveta, to pa je mogoče (s)poznati le, če sprejemamo tisto, kar prihaja od Duha, kar pa danes duhovniki (zaradi te kuge) zavračajo: »Pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha. V srcih duhovnikov vlada racionalizem«.
Znanje naše dobe
»Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku«. Znanje, ki je ustvarilo moderno, nasprotuje Razodetju, Svetemu pismu. Pohod modernih znanosti se je začel z razsvetljenstvom, zato pomeni ta epoha začetek procesov v tej civilizaciji, ki povzročajo sekularizacijo in ateizacijo. Zato pravilno ugotavlja C. Delsol v »Koncu krščanske civilizacije«, da se je ta agonija (krščanstva, natančneje Cerkve) začela z razsvetljenstvom, danes pa živimo v času konca takšne (krščanske) civilizacije, ko so pogani v ofenzivi, kristjani v defenzivi.
Enostranski razvoj – v smeri empiričnih znanosti in tehnike, ki je človeka opremil z nekimi znanji, a obenem oropal religije – oropala so ga ravno ta znanja. Človek naše dobe je notranje izgrajen nekako v tem smislu: izobražen v smeri znanosti moderne in streniran v rokovanju s tehniko. Pri vsem pa gre za visoko razvita orodja, ki pripadajo miselnemu svetu dela, storilnosti, proizvodnje, svetu materije, ta svet pa je diametralno nasproten spoznavnemu svetu vere, ki je svet meditacije in kontemplacije in svet Duha. Zato je razumljivo, zakaj je modernemu človeku slednji tako tuj, težko razumljiv, celo nekaj nesmiselnega.
Stari kvas in novi kruh
»Pustite stari kvas, ker je izgubil svojo moč, vzemite ta novi kruh slastnega okusa«, naroča Jezus v knjigi RŽVB. Tako pri »starem kvasu« kot »novem kruhu« gre za vsebino Svetega pisma. Star kvas res nima več moči prekvašanja, zato Jezus podarja človeštvu knjige RŽVB, ki so novi kruh, za katere pa pove, da ni z njimi povedal nič novega (čeprav so dane tudi za boljše razumevanje Razodetja). Se pravi, pri »novem kruhu« (12 knjig RŽVB) ne gre za novo vsebino in nasploh za nekaj, kar bi nasprotovalo Svetemu pismu. Iz tega sledi, da gre za nov način in novo obliko, v kateri je podana že znana, stara vsebina.
Tu se postavlja vprašanje, zakaj je kvas Svetega pisma postal »star« (in s tem neučinkovit). Mimogrede: življenje potrjuje to izgubo moči – z velikim odpadom od vere, Cerkve.
Vsebina Svetega pisma je seveda brezčasna, ne more zastarati. Zastarela je oblika, odgovor, zakaj tako, se skriva v Jezusovih besedah, da »se znanje moderne dobe bojuje proti temu nauku«. Ta znanja so povzročila zastarelost (načina, oblike), res sodobnemu človeku govorica Svetega pisma zveni arhaično, in razni novi prevodi Svetega pisma tu ne pomagajo kaj dosti. Možgani modernega človeka so pogojeni z načinom mišljenja, ki ga zahteva znanost, in napolnjeni s faktografskimi podatki, ki se poleg znanosti nanašajo še na tehniko. Ob tem svetu je beseda Svetega pisma res »stara« in vero danes človek tudi zato jemlje kot nekaj, kar pripada preteklosti. Upravičeno se lahko vprašamo tudi, če je znanje v njem podano na tak način (in če tudi Cerkev oznanja evangelij tako), da je to uporabno v sodobnem načinu življenja.
Za rešitev naše dobe
Kuga naše dobe se imenuje racionalizem, in Jezus daje te knjige RŽVB (Resnično življenje v Bogu) tudi zato, ker je racionalizem izzval njegovo moč. Racionalizem je (so) povzročil velik odpad od vere, kar pomeni, da povzroča tudi ošibljenje (manjšanje moči) vere, povzročil je izgubo moči »starega kvasa«. Stari kvas se je pokazal za neodpornega na rušilne silnice moderne, in tudi Cerkev ni našla pravih odgovorov na izzive te dobe (močni vzroki za to se skrivajo tudi v instituciji kot takšni, o čemer sem pisal predhodno), sicer se ne bi vse skupaj izteklo v današnje vsesplošno poganstvo, v stanje, ko je Zemlja postala gospostvo satana.
Racionalizem je izzval moč Boga, moč racionalizma pa je v moderni znanosti (ker je le-ta njegovo miselno orožje), ta znanost pa prihaja in nastopa v imenu eksaktnosti in izkustva (opisovanja in dokazovanja stvari na ta način), iz tega sledi, in je logično, da tudi Jezus, ko daje svetu to nujno Sporočilo, prihaja s tem: da stvari opisuje eksaktno (a to eksaktnost je treba šele odkriti!) in znanje podaja tako, da je z njim mogoče do neposrednega izkustva (a zanj se je treba tudi potruditi!) – in v tem, mislim, je moč »novega kruha«.
In če je ta novi kruh dan tudi za rešitev naše dobe, nujno sledi, da vsebuje odgovore na izzive, ki jih je naplavila moderna. V tej dobi, v kateri se je zgodila zadnja revolucija v razvoju orodij, pa teh nikakor ne manjka. Ta razvoj je pustil za seboj stanje divjine in opustošenja na Zemlji: kaos v človeški družbi, puščavo v človeških dušah. Pomeni, da se bo s pomočjo tega znanja mogoče proti temu boriti, to premagovati. Kar pa je mogoče (kar sem razbral iz vsebine knjig) le z novo potjo do resnice (o dogajanju sveta) in z revolucijo v načinu odločanja, usmerjanja v življenju (s pomočjo Duha). Za kar pa mora človek v sebi zavestno zgraditi novo spoznavno stavbo.
Težave pozne moderne
Te knjige so nam torej dane tudi »za rešitev naše dobe«. Se pravi, da ta naša (pozna moderna) doba potrebuje neko rešitev. Našo dobo pa označujejo številne negativnosti, ki jih v knjigi RŽVB našteva Jezus: »Racionalizem, materializem, pomanjkanje vere, ljubezni, sebičnost, nemoralnost, brezboštvo, neurejena spolnost in zavračanje vsega, kar prihaja od Duha«. Vse te slabe stvari so se vsekakor nalagale v človeštvu postopno, skozi nekaj stoletij, in so nedvomno posledica znanj, institutov, načina mišljenja in življenja – na čemer gradi človek svojo civilizacijo v moderni dobi, se pravi v zadnjih stoletjih. In med drugim kažejo na to, da niti Sveto pismo v svoji obliki niti Cerkev kot institucija nista bila kos izzivom, ki jih je prinesla moderna, predhodno sem o tem nekaj napisal, zakaj je temu tako. Vse to je namreč nekako delovalo v stoletjih poljedelske, ne deluje pa več v času sedanje industrijske družbe. Mnogi verniki, zelo zasidrani v tradicionalnem katolištvu, bodo rekli, da nam Sveto pismo, takšno kot je, zadostuje, in da neko novo razodetje pač ni potrebno. A v evangeliju je rečeno, da moramo presojati znamenja časov, časi pa se spreminjajo: v moderni sta se (glede npr.na srednji vek) način mišljenja in življenja ljudi drastično spremenila, zaradi tega pa sta Sveto pismo v svoji arhaični obliki kot tudi način, kakor ga razlaga in oznanja Cerkev, postala »stari kvas, ki je izgubil svojo moč«.
Če »novi kruh« prinaša neko rešitev za našo dobo, pomeni, da prinaša neke odgovore na izzive, ki jih je prinesla ta doba, da se je z znanjem, ki ga te knjige vsebujejo, mogoče boriti proti negativnostim, ki označujejo našo dobo: »Ni večje dobrine za te vaše nesrečne čase kot je to Sporočilo«, pove Jezus. Da, zaradi teh slabih stvari so časi nesrečni: službe so postale težke, plače in pokojnine mnogokrat nizke, vnemajo se vojni konflikti, na pohodu je kriza okolja, prihodnost je negotova. Problemi so postali težki in silno zapleteni. Soočeni smo s slabimi oblastmi, z »oblastjo zaradi Oblasti« (ko gre bolj za čast in denar), ko pokvarjeno ljudstvo izvoli tudi pokvarjene in nesposobne politike, ki potem povratno povzročajo dodatne probleme namesto da bi jih reševali, ko postanejo avtokratski in skušajo vladati z medijskim monopolom, kjer se zato širijo pristranosti, zavajanja, manipulacije in laži, in ko se s tehniko izvaja nadzor nad ljudmi. In smo ujeti v nek začarani krog. Jezus pove, da je danes Zemlja postala kraj trpljenja in žalosti.
Za novo dobo
Mnogo več ljudi ugotavlja, da je na svetu postalo vse narobe. Se pravi, da na ta način kot do sedaj ne bo šlo več naprej – ne da bi se bližali neki katastrofi. Jezus res pove, da je naša doba mrtva. Zato daje te knjig ne le za rešitev naše dobe, ampak tudi za novo dobo, in pove, da je to Sporočilo NUJNO. Se pravi, nujno je treba začeti graditi kulturo ne nekih novih, bistveno drugačnih postavkah kot to dela moderna. Za kar pa je seveda potrebno neko znanje, tudi moderna deluje na nekem znanju, za »novo dobo« bo torej potrebno tudi neko novo in bistveno drugačno znanje. Jezus res s temi knjigami (RŽVB) daje neko znanje, ki je večje od »modernega«: »Nihče ti ne more dati večjega znanja kot Jaz«. Toda znanje o čem je to, na kaj se nanaša?
Naslov teh knjig (Resnično življenje v Bogu) razkriva, da je to znanje v prvi vrsti namenjeno doseganju Življenju duše v Bogu, in če to vsebino preučujemo, lahko to potrdimo. In takšno znanje je za novo dobo res potrebno, saj lahko ugotovimo, da je znanje moderne po nekaj stoletjih ustvarilo kulturo duhovne smrti (tudi to stanje sodobnega sveta je v teh knjigah lepo opisano). Znanje teh knjig je res potrebno prvenstveno temu: premagovanju duhovne smrti. Le-to pa povzroča predvsem racionalizem – smrtonosna kuga naše dobe, zato je v njih govor tudi o tej bolezni in o zdravilu zanjo. Duhovno smrt premagujemo z doseganjem »resničnega življenja v Bogu«, to pa je nujno tudi etično, moralno delovanje, kar pomeni, da deluje pozitivno na svet, na okolico, s tem torej premagujemo tudi negativnosti naše dobe. Ko človek spreminja sebe, spreminja tudi zunanji svet.
»Vsak mora zgraditi to novo stavbo v sebi«
Danes imajo ljudje v sebi zgrajeno racionalistično spoznavno stavbo, ki ima v temelju Razum in Človeka, se pravi racionalizem in antropocentrizem, nadstropja, ki iz njega rastejo, pa tvori znanje modernih (empiričnih, materialističnih) znanosti. Ta struktura je v njih porušila versko spoznavno stavbo (jim odvzela krščanstvo). Z njo pa ni mogoče do resnice niti do pravilnega odločanja. Resnica o dogajanju sveta in odločanje: to dvoje je tesno povezano, soodvisno, pri odločitvah potrebujemo resnico o konkretnih dogodkih sveta! To resnico pa spoznavamo s pomočjo Besede in Duha, s pomočjo znamenj in videnj, in potrebna je hoja za Kristusom (ki vodi dušo v Življenje), iz česar sledi, kakšno znanje naj vsebuje »nova stavba«: to je znanje o vsem tem, sem seveda sodijo tudi resnice o Bogu in duši, o božjih načrtih, njegovi postavi ipd.. V temelju te stavbe je teocentrizem in razodete resnice o teh metafizičnih stvarnostih, medtem ko sama stavba raste z raziskovanjem pomena simboličnih besed: te resnice so podane s simboličnimi besedami. Posamezne stavke iz teh knjig je mogoče pojasnjevati, analizirati z drugimi stavki, in ob tem bomo odkrili nedosegljivo eksaktnost, s katero se stvari medsebojno pojasnjujejo, in s tem božanskost, presežnost teh knjig. One vsebujejo material, s katerim je tudi mogoče graditi! Ta stavba torej vsebuje duhovno znanje, in njena rast se nikoli ne ustavi: »Naj tvoje znanje raste z razumevanjem moje Besede«.
Torej, znanje za novo dobo: znanje, s pomočjo katerega bo mogoče do resnice o dogajanju sveta in do pravilnega usmerjanja v življenju, do resnice in odločanja s pomočjo Duha (nečesa mnogo močnejšega od razuma), kar seveda vključuje učenje visokega jezika Duha, in tu bo pomembno, celo odločilno vlogo začel igrati jezik videnj. Naloga za novo dobo je torej razvoj duhovnega in nadumskega človeka, zato bo ravno tisto, do česar je naša doba ravnodušna (in kar se tudi v Cerkvi zavrača) začelo v po-moderni igrati ključno vlogo.
