Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Moram priznati, da sem nekoliko razočaran – pričakoval sem prevlado desne opcije, vsaj tolikšno, da bi bilo mogoče sestaviti stabilno desno vlado. A iz vsega se moramo tudi kaj naučiti, tudi zaradi prihodnosti.
V teh letih tranzicije se je pokazalo, kako dolga in trnova je pot preobrazbe totalitarizma v demokracijo. Ali nam bo sploh uspela? Ni se zgodilo tisto, kar so pred 35 leti mnogi naivno pričakovali: da bo s formalno zamenjavo ekonomskega in političnega sistema prišlo potem spontano tudi do realnih sprememb v življenju, in to kar čez noč. Nismo računali z zakonom inercije: z vztrajnostjo družbenih struktur in miselnih šablon v glavah ljudi. Že mnogokrat je bilo izrečeno in zapisano, da so strukture, podedovane od komunizma, obdržale nadzor nad ključnimi družbenimi sistemi, tudi nad šolstvom, in tu se vzgajajo bodoči volivci! In stare sile imajo mnogo več politične tradicije (izkušenj, kilometrine…) kot »slovenska pomlad«. In povrh še veliko medijsko premoč!
Vendar, glede na vse to vsaj jaz osebno vidim ta letošnji volilni rezultat za DZ, to pičlo zmago levih sil bolj kot njihov poraz. Kljub tem njihovim velikim prednostim so prevladali za las. »Zaslugo« za to ima nedvomno tudi sama Golobova vladavina zadnjih štirih let, ko se je veliko govorilo, a malo naredilo, in ljudje so začutili gospodarsko nazadovanje tudi v svojih denarnicah. A tudi če bi prevladala desnica in bi Janša sestavil stabilno in operativno vlado, se sprašujem, če bi Sloveniji uspelo se pobrati in napredovati. Golobova vlada je namreč povzročila državi že toliko škode, da bi vlada morala večino naporov vlagati v popravljanje teh napak, da ne govorim o tem, kako in v kateri smeri bi se aktivirala vsa medijska mašinerija levice. Ne pozabimo, da si je Golob podredil medije, policijo, sodstvo… In desna vlada bi bila primorana sprejemati številne nepriljubljene ukrepe, kar pa bi vodilo v njen poraz na naslednjih volitvah. Zato mislim, da smo se ujeli v nek začaran krog.
Problem civilizacije
Kaj pa Evropa, katere del smo, ali nas one ne bo reševala pred komunizmom, ki se vrača, ki se skuša restavrirati?
Ne, ker tudi današnji Evropi vladajo levo-liberalne elite. Levičarstvo pa se je do zdaj vedno pokazalo kot škodljivo za moralo in ekonomijo narodov. Sploh ta civilizacija zahaja v neko slepo ulico, in tu nameravam nakazati glavne dejavnike, ki to povzročajo, to pa so učinki znanj in institucij, na katerih gradi zahodni človek svojo (novoveško) civilizacijo zadnjih nekaj stoletij. Gre za moderne znanosti in za politične in ekonomske sisteme, kar vse je ustvarilo in kar ohranja našo dobo. Vse to ni omogočilo samo blaginjo, pač pa nas je po nekem trajanju in razvoju privedlo v sedanje težave oz. krize, ki se ponavljajo, iz katerih se ne moremo izkopati.
In kateri so tisti dejavniki, ki otežujejo delovanje zahodnih družb in tudi naše države, in ki jih je proizvedla moderna?
Problem je idejni razcep v družbi, njen razkol na levico in desnico, kar otežuje politično delovanje, saj se veliko energij porablja za medsebojno spopadanje dveh polov. To se je pokazalo tudi sedaj, po teh volitvah, ko smo se znašli v pat položaju in v hudi polarizaciji, ko bo zelo težko sestaviti novo vlado.
Mislim pa, da se zelo malo ljudi zaveda, odkod pojav masovnega levičarstva (in s tem shizofrenega stanja v kulturi). Levičarstvo: ateizem (brezboštvo), v ateizem pa nas je zapeljal duh racionalizma in materializma – posledica modernih znanosti in tehnike. Levica je torej proizvod moderne dobe, kar pa povzroča tudi idejni razcep v modernih družbah in otežuje politično delovanje. Vladavina levice pa je nadalje škodljiva za gospodarstvo. Levica: ateizem, če ni Boga, pa postane kaj hitro vse dovoljeno, pojavijo se nemoralnosti vseh vrst. Kraja, prisvajanje denarja, (pre)usmerjanje finančnih tokov, korupcija, oblikujejo se prave kriminalne združbe, ki začnejo finančno izčrpavati državo in delujejo kot parazit, posledica pa je tudi materialno propadanje naroda, začenja se širiti revščina.
Znanost in tehnika: alfa in omega naše civilizacije (še vedno), a ko skušamo ugotavljati vzroke propadanja narave (kriza okolja) kot tudi družbe, pridemo do tega pra-vzroka: do znanosti moderne dobe, katere začetek sega v 16. stoletje, in do tehnike, ki jo je ta znanost omogočila. Iz tega pa sledi, da bo civilizacija, če bo nadaljevala po tej poti, samo še naprej propadala, v vseh pogledih: v duhovnem, moralnem in materialnem.
Ali obstaja izhod?
Nujna je nova oblika civilizacije, ne le iz političnih razlogov, tudi zaradi krize okolja. To pa nujno zahteva radikalne obrate v načinu mišljenja in življenja, kar že kaže na to, da tega ni mogoče izpeljati po politični poti (»z vrha«), iz več razlogov. Najprej, politiki kot ljudje niso primerni za to, in to tudi ni v njihovem interesu. In to tudi ni v interesu struktur, znotraj katerih delujejo – ker bi s tem ogrozile same sebe, strukture vedno stremijo k ohranjanju samih sebe. Tu se moramo učiti od renesanse (prehod iz srednjega v novi vek): začeli in izpeljali so jo vrhunski misleci, umetniki, znanstveniki. Da, potrebni so geniji, tega ne zmore vsak, a njihova naloga je utiranje novih poti, po katerih potem začne hoditi vedno več ljudi. A treba je računati tudi na nasprotovanje: geniji renesanse, ki so prepoznali duha novega časa, so pogosto naleteli na hud odpor pri cerkvenih in političnih strukturah svojega časa. So jih pa večinoma (papeži, plemiči) tudi podpirali, se pravi, politika sama po sebi ne bo zmogla prebojev, presežkov, ki jih zahteva nova doba, ta prizadevanja pa bo podpirala ali ovirala.
Torej, osebno mislim, da obstaja izhod iz začaranega kroga in iz slepih ulic, v kar se je ujela kultura Zahoda. Nujno bo treba radikalno spremeniti vrednote, naš način mišljenja in cilje naše civilizacije, jo začeti graditi na nekih novih znanjih – že iz tega sledi, da tega ni mogoče začeti po politični poti, ampak le »od spodaj«, bo kot studenec, katerega tok postaja vedno močnejši in nato naraste v neko močno gibanje, ki nazadnje izvaja spremembe tudi na politični ravni, sem torej za evolucijo, ne za revolucijo. Razne krize, ki bodo še prihajale, pa utegnejo to pospešiti: zgodovina namreč kaže, da je človek navadno pripravljen na globinske spremembe šele takrat, ko ga nekaj dovolj močno pritisne.
