Piše: Franc Bešter, Besnica
Kaj si predstavljamo pod pojmom »napredek«? Za družbo Zahoda, ki je postala družba predvsem materialnih vrednot, je napredek rast življenjskega standarda, večanje udobnosti, to pa zagotavlja proizvodnja, v katero je vključil tehniko, zato je zanj pomemben tudi njen napredek. Zato je zanj življenjskega pomena gospodarska rast, celo srečo je začel meriti po tem: po BDP na prebivalca. Za večino je vse to postalo samoumevno, a ni. To so vrednote moderne dobe, sad razvoja neke civilizacije v neki smeri, nek odnos do življenja, v čemer pa je veliko laži. Ta kultura je povsem zanemarila duhovne vrednote in duhovni napredek, večina tudi ne ve več, kaj naj bi to bilo, kako ga dosegati …
Napredek: ta je postal napredek znanosti, tehnike, večanje udobnosti, rast blaginje, gospodarska rast… . Sredi prejšnjega stoletja, ko je bilo vse to v vzponu, ko se še niso kazale meje, ko nas okoljski problemi še niso pritiskali, se je pojavil mit neomejenega napredka na teh omenjenih področjih. Danes smo se streznili: naša (moderna) znanost kot da je zašla v neko slepo ulico (izgublja se v raznih špekulacijah, je brez empirične osnove), ni več revolucionarnih izumov, edino, kar še skokovito napreduje, je digitalna tehnika, umetna inteligenca. Pojavili so se problemi (omejitve) s surovinami in energijo. Zasičenost trgov – posledica dejstva, da so tehniko dobile tudi druge države, zunaj Zahoda (prim. Kitajska), posledica tega je tudi današnji boj za vire, surovine. Podnebne spremembe povzročajo katastrofe, ki siromašijo države (suše, požari, toča, poplave…). Novoveški mit napredka se je zrušil.
Krize ali propadanje?
Vendar pa večina ni izgubila vere v to (»najvišjo«) civilizacijo, najnaprednejšo, kar se jih je pojavilo na svetu, in v njen večni obstoj (iracionalna predstava, saj so do zdaj še vse propadle!). Zato probleme in slepe ulice, v katere je zašla, noče videti kot proces njenega propadanja, ampak kot »krize«, se pravi kot nekaj prehodnega, kar bomo premagali in čemur bo spet sledil razcvet.
Jaz ne delim tega mnenja. Razne »krize«,( ki se v zadnjem času kar vrstijo, ena za drugo) vidim kot faze in obraze propadanja naše civilizacije. Propadanje: permanenten in nepovraten proces. Zlomi civilizacije se dogajajo nekako od začetka prejšnjega stoletja, v obliki svetovnih vojn in revolucij, o čemer sem pisal v prejšnjem članku, kjer sem skušal nakazati tudi pra- vzroke za te zlome. So v tistem, kar je Zahodu omogočilo, da je svoj odločilni vpliv razširil na ves planet: v moderni znanosti in tehniki, v njunih negativnih učinkih na družbo. To dvoje generira tudi kugo racionalizma in modernizem, kar je v tej civilizaciji povzročilo pojav masovnega ateizma, to pa levičarstvo, ki je rak zahodnih družb. Zakaj? Ker levičarji nočejo tradicije, specifičnih narodov in njihovih kultur, vse to hočejo porušiti, odpraviti, tudi zato so na široko odprli vrata migrantom. Te tokove generira tudi prepad v razvitosti, blaginji med svetovnim Severom in Jugom (kar je spet ustvarila moderna tehnika!), a ti milijoni prišlekov iz drugih kultur, ki se ne morejo (in navadno tudi nočejo) integrirati, povzročajo kaos in nasilje v velemestih. Nova nevarnost za civilizacijo.
Jasno, da ateizem (brez-boštvo, poganstvo) povzroča moralno (in duhovno) propadanje, takšen propad pa neogibno potegne za sabo tudi materialno propadanje (nepoštenost v poslovanju, izkoriščanje, korupcija…). Finančna kriza pred nekaj leti je bila tudi posledica krize teh (etičnih) vrednot. V zadnjih letih se nadalje vrstijo naravne nesreče raznih vrst, od suš do poplav, kar uničuje ekonomijo držav in niža blaginjo. Klimatske spremembe se dogajajo, številni še trdijo, da tu zadaj ni človek. A tu gre spet za negativne učinke tehnike – na naravo.
Moralni propad povzroča tudi nered, kaos, kar pa je močan vzrok za vojno. Le-ta je vsekakor veliko nemoralno dejanje, seveda tudi vojna, ki se zdaj dogaja na evropskih tleh, ko je Rusija poteptala mednarodno pravo. Sodobni svet je nasploh postal svet vedno številnejših vojnih žarišč (ona so tudi posledica vedno hujše krize okolja!), ki utegnejo prerasti v tretji svetovni spopad, kar je za to »civilizacijo« lahko dokončno usodno.
Kaj pa mladina kot prihodnost te kulture? Znanja in dosežki te dobe so prinesli škodo tudi na tem področju. Empirične znanosti, ki vodijo v ateizem, so s tem človeka oropale smisla (življenja, trpljenja) in etičnih temeljev, tehnika uničuje naravo in proizvedla je tudi strahotna orožja. Otroci se torej danes rojevajo v takšen svet, krize smisla in krize okolja, staršem se zato smilijo in zato jih brezumno crkljajo, posledice takšne vzgoje pa so hude. Danes precej govorimo o prenizki nataliteti, o demografski zimi, ki je tudi posledica tega, po mojem pa premalo o tej zavoženi vzgoji. Takšna mladina je namreč dodaten faktor propada te kulture.
Konec neke dobe?
Trdim, da živimo v poslednjih časih moderne. Zavzeti bo treba realen odnos do njenih največjih dosežkov – znanosti in tehnike. Lep čas je večina gledala nanju v zgolj pozitivnem smislu – ta njun razvoj (napredek) bo rešil vse naše probleme! A njun razvoj se že lep čas zaustavlja (razen razvoja UI), in ta »napredek« številne probleme tudi generira.
Zavesti se moramo številnih negativnih učinkov, ki sta jih moderni znanost in tehnika izvedli (in še izvajata) na naravo in družbo. Krize in katastrofe, ki prihajajo (in bodo še prihajale) vidim predvsem kot posledico teh učinkov (le-ti se v naravi in družbi kopičijo!), ta družba bo delovala vedno teže, ker gre (po mojem) za permanenten (in nepovraten, ireverzibilen) proces propadanja neke civilizacije. Ta se lahko konča s katastrofo, ker se je ona razširila na ves planet. Kot izhod vidim zato čim prejšnji prehod v novo obliko civilizacije, v novo dobo, kar pa zahteva radikalno preobrazbo načina mišljenja in življenja. Vendar pa nas zgodovina uči, da je človek to pripravljen storiti šele, če ga nekaj dovolj močno pritisne. Nesreče, krize, katastrofe utegnejo biti katalizator za kaj takega.
