Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Nekateri misleci govorijo o »pozni moderni«, jaz pravim, da živimo v poslednjih časih te dobe. Ona se hitro bliža svojemu koncu, ker je zašla v krize na vseh področjih življenja, o tej kriznosti sem nekaj napisal v enem svojih zadnjih člankov. Zagovarjam tezo, da je do te splošne krize (krize vseh sistemov in institutov te civilizacije) prišlo predvsem iz dveh razlogov: zaradi enostranosti in velikih izgub kulture Zahoda.
Enostranski razvoj: ta civilizacija se že nekaj stoletij razvija enostransko, predvsem v smeri moderne znanosti in tehnike (danes je to dvoje postalo njena alfa in omega). Znanje te kulture: empirične znanosti, na katerih gradi ta tehnika (predvsem gre za fiziko in kemijo). Ta znanja pa ključno pogojujejo način mišljenja njenih pripadnikov, in podobo sveta, v kateri živijo. In način mišljenja odločilno pogojuje tudi tehnika: moderna tehnika zahteva in razvija nek način mišljenja – to zahteva življenje z njo, upravljanje tehnike (visoko razvita orodja-VRO) in seveda proizvodnja in popravljanje le-te. Na kratko: ljudje te civilizacije so izobraženi predvsem v smeri empiričnih znanosti in strenirani kot ljudje VRO. Človek je postal človek Orodja, in predvsem takšna je tudi ta civilizacija. Gre torej za enostranost, a tudi za izgube: empirične znanosti (ki zanikajo Boga) so povzročile postopen zaton krščanstva v kulturi Zahoda.
Način mišljenja
Neka znanja in način mišljenja: to ni nekaj, kar bi človek pridobil čez noč in kar bi potem tudi naenkrat zamenjal – kot srajco. Za vgrajevanje miselnih vzorcev in šablon (spominskih sledov) v možgane so potrebna dolga leta, in vse to ima potem svojo, in to veliko vztrajnost, in njihova zamenjava (preobrazba) spet zahteva leta. Ta znanja in način mišljenja, kar pogojuje miselni svet in s tem delovanje ljudi moderne dobe, seveda mnoge stvari omogoča, pravzaprav omogoča življenje v takšni civilizaciji, a obenem to prinaša tudi pomanjkljivosti in celo nevarnosti.
Zelo škodljiva stvar, ki so jo prinesle empirične znanosti, je racionalizem te dobe – postavljanje Razuma na prvo mesto, s tem pa razne zmote, ki iz tega sledijo. Iz tega npr. izhaja nek izkrivljen pogled na moderno Znanost kot delo (božanskega) Razuma – da se ji pripisuje tudi stvari, ki jih ta znanost ne zmore (npr. odkrivanje naravnih zakonov). Ljudje živijo v prepričanju, da Znanost lahko spozna resnico (o svetu). Se pravi: človek lahko s pametjo in temi znanji spozna dogajanje na svetu. Iz tega pa sledi naslednja zmota: da se je s tem mogoče v življenju pravilno odločati, se usmerjati.
Problematika dogajanja in odločanja
Ne moremo zanikati, da zgradbo (ustroj) sveta in dogajanje na svetu s pomočjo modernih znanosti z določenih vidikov bolje poznamo in razumemo kot naši predniki brez tega. Vendar, metoda objektivnega opazovanja, eksperimenta in merjenja je kljub vsemu enostranska, mnoge stvari se ji skrivajo, izmikajo. Še več, z določenih vidikov spoznava dogajanje sveta manj izostreno kot naši predniki: sodobni človek, ker ima glavo napolnjeno s faktografskimi podatki in je obseden s količinami, s številkami in merjenji, je za mnoge stvari oslepel in otopel. A teh slabosti se ne zaveda, predstavlja si, da bo s pomočjo naravoslovnih (fizika, kemija, biologija, medicina) in družboslovnih znanosti (psihologija, sociologija, politologija, ekonomija, zgodovina, geografija) spoznal resnico o nekem dogajanju in se zato pravilno odločal.
Pri odločanju pa je treba neko dogajanje sveta čim bolje poznati – ker uspeh naših delovanj odločilno zavisi od tega, in naša dejanja vplivajo na dogajanje na svetu. Zakaj pa trdim, da resnice o tem dogajanju s pomočjo moderne znanosti in tehnike ni mogoče spoznati? Zaradi narave vsakega dogajanja: ono je za kaj takega mnogo preveč kompleksnega, nepreglednega in dinamičnega, in pri tem se nam mnogo stvari skriva in izmika, zato je njegov razvoj v prihodnosti vedno tako nepredvidljiv.
Druga renesansa
Prva renesansa (16. stoletje) je bila prehod iz srednjega v novi vek, pomenila je nek prelom med dvema dobama. Izpeljati bo treba še drugo renesanso, ker je moderna zaradi prej opisanega zašla v tako hude krize, da po tej poti ne bo mogla več dolgo naprej (če pomislimo npr. na vojne in krizo okolja) ne da bi se bližala neki veliki katastrofi. In kakor je moderna gradila na nekih znanjih (na znanstveni revoluciji iz 16. stoletja), ki so jo tudi ustvarila, bo morala tudi po-moderna začeti z nekim znanjem. S kakšnim?
Z znanjem, ki bo sposobno premagovati kriznost moderne, ki se je pojavila zaradi enostranosti in izgub. Določene zmote moderne bo treba premagovati z znanjem, ki omogoča pot do resnice o dogodkih sveta, z vsem, kar jih gradi (osebe, predmeti, pokrajine…) in ki je zato znanje za pravilno odločanje. Če to resnico pozna le Bog, sledi, da je to znanje v Svetem pismu, vendar, zaradi znanj moderne je človek to izgubil: »Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku«. Še enkrat sem navedel ta stavek iz knjige RŽVB. Da, prepričan sem, da se znanje za po-moderno skriva v teh knjigah, ki se v vsem skladajo s Svetim pismom. Zakaj so nam le-te potem sploh potrebne?
Zaradi načina in oblike. V Svetem pismu znanje ni podano v taki obliki (in tudi Cerkev tako ne oznanja), da bi človek to lahko uporabil (kot pot do resnice in za odločanje), nasprotno, Jezus pove, da je to »stari kvas, ki je izgubil svojo moč«. Svojo moč je nedvomno izgubil zaradi kuge razsvetljenskega racionalizma. Zaradi racionalizma je ta kvas postal »star« – takšen pa nima več moči prekvašanja. Da, pred seboj imamo človeka, ki je šel skozi razsvetljensko izkušnjo in ki se povrh mora odločati v zelo spremenjenem svetu. In še ena težava: V Cerkvi se (zaradi racionalizma) zavrača, kar prihaja od Duha – kar pa je pri odločanju nekaj ključnega!
S tem pa se nakazuje, na kakšnih znanjih bi lahko začeli graditi po-moderno (novo dobo): z znanjem, ki se nanaša na dušo, Duha, videnja (nasploh jezik Duha) in seveda na resnice o Bogu. Spoznavanje jezika, ki je edini dovolj močan, da lahko opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta. In s tem bomo prišli do poti, ki vodi do resnice o dogajanju sveta.
Dogodki sveta kot stopinje Besede
Ena od negativnosti znanj moderne je torej tudi enostranska podoba sveta in človeka, v kateri je prostor samo za svet materije. To bo treba preseči s celovitostjo: priznati duha v človeškem telesu in Duha v svetu. Kar pa potegne za sabo tudi nujnost revolucije v načinu odločanja: zaradi usmerjanja človeškega življenja k višjim ciljem, ki so cilji duše. In še zaradi nečesa: če je Duh, ki napolnjuje svet, tisti dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta, moramo sredi sveta delovati tako, da si pridobimo naklonjenost delovanja Duha in s tem naklonjenost dogajanja, sredi katerega delujemo. Od tega dogajanja namreč ključno zavisi uspeh naših delovanj, mnogo bolj kot od nas samih (in naše tehnike).
Ker dogajanje sveta ključno pogojuje naše odločanje, bo treba ustvariti tudi celovitejši pogled na dogajanje sveta, in sicer s pomočjo razodetih resnic glede tega. Iz resnice »vse se dogaja po Moji volji« pa sledi, da na svetu ni slučajnega dogodka. Vse se zgodi ZATO in TAKO kot hoče Bog, iz tega pa sledi, da Bog na nek način deluje na svet. Ravno zato »njegov Duh resnično napolnjuje ves svet«. To je Prst Boga: On deluje na svet po svojem Prstu. Če se vse dogaja po njegovi volji, sledi, da se dogaja po njegovih načrtih in njegovem delovanju. Načrte za dogodke sveta dela njegov Logos (Beseda), in Beseda res deluje v Duhu, ki napolnjuje svet.
Na dogodke sveta moramo zato pogledati z novimi očmi: ne samo kot na rezultat delovanja fizičnih sil in materialnih energij, ampak tudi kot na rezultat delovanja Duha in Besede, na odtise Duha v »prahu Zemlje« (v svetu materije), torej višjega v nižjem, in kot na sledove (stopinje) Besede v svetu. Vse to je potrebno vedeti, če naj bi čim bolje razumeli, v kakšnem svetu se moramo odločati in delovati.
Že iz resnice, da dogajanje sveta (zaradi njegove kompleksnosti) lahko pozna le Duh, pa sledi, da človeka skozi življenje lahko pravilno vodi le Duh. Človek namreč želi uspeh pri svojem delovanju v svetu, ta uspeh pa je mnogo bolj kot od njegovih osebnih naporov odvisen od tega dogajanja. Ne samo to: pod dogajanja sveta prihajajo nadenj tudi nesreče, celo katastrofe. Kako najti tisto pot, na kateri bo Duh človeka s svojim delovanjem varoval in podpiral?
Gre pa še za nekaj drugega. Človekovo odločanje pogojujejo tudi cilji, ki jih le-ta hoče s svojim delovanjem doseči. In če sledimo verskim resnicam, materializem (postavljanje telesnih potreb na prvo mesto v življenju) ni prava pot. Celovit pogled na človeka (da je tudi duh) potegne za sabo tudi spremembo ciljev v življenju: da namreč najprej (najbolj) iščemo tisto, kar potrebuje duša (Boga). Tu se zato postavi odločilno vprašanje: katera je tista pot, na kateri bomo uživali naklonjenost delovanja Duha in ki nas bo vodila k temu vzvišenemu cilju?
Glede tega bom izhajal iz resnic knjig RŽVB (ki pa niso v nasprotju z evangelijem, ki nasprotno omogočajo njegovo boljše razumevanje). Začnimo z naslednjim stavkom: »Hodi po mojih stopinjah«: Stopinje Besede: prej smo ugotovili, da so te stopinje VSI dogodki sveta. Ta stavek pove, da Beseda (Kristus) na nek način hodi pred človekom in da za sabo pušča neke sledove, in želi, da ji po teh sledovih sledimo. Seveda ne moremo po vseh, lahko le po eni poti, Jezus pove, po kateri: »Hodi po Mojih krvavih stopinjah. Vodile te bodo v moje Presveto Srce«. Drugi stavek pove, kaj je cilj te poti: to je Bog, na njej torej res dosegamo cilj svoje duše. Jezus v Sporočilu nadalje pove, da je to pot služenja Bogu, torej spolnjevanja njegove volje, in še, da Bog vsakega, ki to pot, se pravi to Voljo išče (»Išči Me v mojih željah«), podpre in mu da svojo Moč, in ta Moč (Duh!) človeka »podpre in zadrži njegove padce«.
Iz vsega sledi, kako pomembno je v življenju najti to pot: pot, ki vodi k vzvišenemu cilju in ki je za človeka varna. Jezus pove, da je to hoja po njegovih »krvavih« stopinjah, in te besede razkrivajo, kako jo najti.
Kaj so namreč krvave stopinje Besede? Stopinje so vsekakor neki dogodki sveta. Katere so »krvave«, zakaj so krvave, pa razkrije naslednji stavek: »Sledi znamenjem Moje krvi, ki jih puščam za sabo kot kažipote«.
Stopinje so krvave zaradi znamenj božje krvi (Duha!), ki jih Kristus v svoji hoji pred nami pušča za sabo, in ta znamenja so kaži-poti, se pravi, da nam Jezus z njimi kaže pot, ki je seveda pot hoje za Njim.
Steza Kreposti
Jezus v knjigi RŽVB tako imenuje pot hoje za njim. V Cerkvi je precej govora o hoji za Kristusom, a bolj malo o tem, kaj je pravzaprav ta pot, kako jo najti, kaj pomeni hoditi po njej. Ta pot se navezuje na spolnjevanje volje Boga, ki pa je za človeka mnogokrat skrivnost. Vendar, v Sporočilu Jezus pove, da človeku to pot kaže – kaže zato, ker je Beseda, ki je tudi Pot – ker človeku kaže pot. In razkrije, da človeku kaže pot z znamenji svojega Duha.
V knjigah RŽVB tudi razkriva, kaj pomeni slediti Kristusu: za njim lahko hodimo, ker Beseda hodi pred človekom, hodi pa tako, da gre v njegovo prihodnost, in sicer s svojimi načrti zanjo. Božji Logos jih pozna, saj jih dela. In teh načrtov ne skriva: »Kažem ti svoje načrte. Učim te hoditi po Mojih stopinjah«. Tu gre za načrte za dogodke sveta, človekovega življenja, in ta dva stavka potrjujeta, da so dogodki sveta stopinje Besede. Pokazani dogodki pa so »krvave« stopinje, in po njih človek tudi mora: »Kažem ti pot, po kateri moraš iti«. Jezus torej človeku kaže konkretne dogodke sveta, v katerih želi, da Mu človek služi. Naslednji stavek pove, kako Mu služi: »Hodi po Mojih stopinjah, in deloval bom v tebi in po tebi. Naj se spustim na Zemljo po tebi«. Iz teh dveh stavkov sledi, da na poti hoje za Kristusom (za Besedo!) Beseda deluje v človeku in po človeku in se po njem spušča v materialni svet. Ker Beseda deluje v Duhu, sledi, da na tej poti človek postaja orodje Duha, Duh pa pomaga svojim orodjem. Torej, ta »Steza Kreposti« je pot, ki dušo vodi k Bogu, obenem pa človek na njej uživa naklonjenost Boga. To so močni razlogi, da jo iščemo, skušamo najti, a to je mogoče samo s pomočjo Duha. Revolucija v načinu odločanja – s pomočjo Duha. Lahko zaključimo, da je tu odločilno poznati konkretne dogodke sveta, kar je mogoče edino s pomočjo znamenj, ki jih daje Duh – s pomočjo videnj, ki bodo začela tu igrati ključno vlogo. Ona (jezik Duha!) so del znanja o hoji za Kristusom, ki sem jo tu z nekaj najnujnejšimi besedami skušal nakazati. V zvezi s tem pa nas zato čaka tudi premagovanje racionalistične kuge: sprejemati, ne zavračati tisto, kar prihaja od Duha.
Nek razvoj je močno spremenil dogajanje na svetu in spremenil pogoje odločanja, tudi zaradi izgub zaradi razvoja. Svet tehnike in nereda. Zato se bo pojavila tudi potreba po znanju za spoznavanje resnice o dogodkih, osebah itd, sveta, a hoja za Kristusom je tudi pot do te resnice: »Če se odločiš zame in stopiš na Stezo Kreposti, ki te bo vodila k Meni, ti bo Duh naklanjal Modrost (Besedo) v izobilju«.
Da, do resnice o dogajanju sveta je mogoče edino s pomočjo Besede, njen prihod pa je milost (dar), a za to mora človek nujno Besedi slediti.
