Piše: Anton Mušič
Posebna ‘moja’ VSO maše za DOMOVINO KRIM 2024 – Območno združenje VSO Velike Lašče, Škofljica, Ig in Brezovica
Od Združenja VSO smo dobili vabila že aprila na SPOMINSKI POHOD NA KRIM ob 10:30 s sveto mašo ob obletnici vstopa Slovenije v EU in Zveze NATO za soboto, 11. maja 2024 na vrhu Krima. Že takoj sem se v tistem trenutku odločil, to moram doživeti čim več na svojih nogah. Prišlo je sobotno jasno, sončno jutro, hči, ki na tem področju obiskuje pomoči potrebne, me je odpeljala do ‘podnožja’ v/na Iško do ‘zaprtega’ starega parkirišča in sem od tam peš nadaljeval po na videz malo zapuščeni poti in takoj bil že ‘po starčevsko zaskrbljen’ če je prav. Kmalu za tem sem ugotovil da je vse v redu in sem se odločil, da bom hodil počasi, zlagoma in previdno. Čeprav počasi sem na vrhu do v soncu bleščečega križa in ‘SKALE oltarja’ več kot uro prišel prekmalu in me je zopet, ker je bilo še vse prazno, zopet začelo po starčevsko skrbeti če sem pravega dne in uro prišel. In zopet je hitro prišlo olajšanje s prihodom pevcev s pogonom na 4 kolesa, elektrifikacijo, postavitvijo orgel in zvočnikov in s pripombo čvrste c. pevke, da tako bleščečega, brezvetrnega za domovino mašnega slavljenja še ni bilo.
Za tem so po vrsti prihajali, gospod župnik iz Strahomerja, gospa Alenka, gospod poveljnik VSO, idejni gospod za KRIŽ, EU kandidatka gospa Fortejeva in enako vsem nam vedno bolj priljubljeni, vsepovsod prisotni, kjer se bije boj za SLO, duhovitega gospoda Aleša Hojsa, prisoten je bil tudi škofljiški podžupan SDS Boris Zupančič. In kmalu zatem se je z zanosno, slavilno pesmijo, pričela mašna daritev. Alenka je prebrala ‘Božjo Besedo’, župnik g. Aco Jerant je v pridigi za mene do najvišje špice utemeljeval pomembnost zavestnega slavljenja obletnic vseh dobrih prepotrebnih dogodkov, ki so neobhodno potrebni da se obdržimo na lepem božjem stvarstvu: od veselja do rojstev, družinskega slavja dogodkov, ponosa vsakega leta vztrajanja moža in žene v svetem zakonu, slavljenja žena in mož, ki so s pomembnimi začetnimi zamislimi povzročili da neka stvar je, kot na primer KRIŽ ob katerem smo imeli mašo pa vse do boja za postavitev svoje lastne SLOVENSKE DRŽAVE. Še to je posebej poudari da je vsak naslednji rod dolžan da vredne dogodke in obeležja iz preteklosti, ki nas ohranjajo kot diamant čvrst narod(od govorcev nas je eden primerjal z diamantom ker nas ni mnogo, vendar neuničljivi če se ne bomo sami), vsako leto bolj s ponosom in ljubeznijo proslavljamo ‘če hočemo stati in obstati!’ Slavnostni govornik po maši mag. Robert Tomazin je nazorno prikazal vlogo Iga in kako so se iz dečkov/fantov/mož prelevili v zmagovito Slovensko vojsko.
Za g. Tomazinom sta še govorila EU kandidatka gospa Alenka Forte in predsednik ljubljanske SDS, gospod Aleš Hojs, vsi od župnikove pridige naprej so drug drugega dopolnjevali v mogočni verigi govorcev, v kateri ni bilo šibkega člena. In dalje smo se z metrskih ponev pokrepčali s krompirju dodanimi beljakovinami, začimbami vse do hrena in krono šmornom, zopet z polivki in rozinami.
Za tem so eden za drugim začeli odhajati vsak kakor si je zamislil, jaz sem si naložil da bom šel peš, če ne drugače, tudi do doma. Ko sem prišel do podnožja Krima, sem se na bukovi hlodovini malo odpočil in nadaljeval peš skozi Iško, Iško vas, potem čez polje kjer je bila neka prireditev z mnogo otroci, ki so potovali v več BUS-ih, v katere me niso sprejeli in jih tudi nisem imel v načrtu, vendar me je malo preje začelo v čevlju nekaj tiščati in bi se tudi kar peljal z njimi. Tako sem pa malo šepaje prišel do vasi Staje, se ob cesti usedel na prazne lesene palete da bi sezul čevelj, s čemer sem naredil hud prekršek čez zasebno lastnino, od tam pregnal gospodar, priznam, upravičeno, saj sem sem brez dovoljenja stopil na zasebna tla, ki so tudi v moji zavesti ‘sveta’ v nuji pa človek malo pozabi. In tako sem se potem ponižno usedel na javni, travni rob tik ob cesti in napolnil nogavico s toaletnim papirjem in potem je krasno šlo dalje, imel sem samo še okoli osem kilometrov do doma. Nudeno pomoč sem odklanjal iz razloga, da me bo hči ob primerni uri iskala na poti, vendar štejem, da je tako bilo po božji volji saj bi po nekaj minutah že zavil na Marost, kjer me ne bi iskala. V bližini iške cerkve pa za seboj zaslišim ob ostalih glasovih prometa besedo »oče« in za menoj je bila v avtu hči, h kateri sem prisedel in odpeljala sva se do domačega praga – HVALA BOGU! In nasvidenje drugo leto v večjem številu!
V Škofljici, 12. 5. 2024
